Jedro

Procesno zlorabo je mogoče opredeliti tudi kot razhajanje med objektivno funkcijo procesnega akta in učinkom, ki se v konkretnem primeru z njim dosega, ta pa drugi stranki škoduje ali je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Drži ocena, da dolžničin način izvrševanja pravice do pravnega sredstva – njeno vlaganje (vsebinsko praznih) pravnih sredstev zoper skoraj vsak procesni sklep sodišča oziroma njihovo kopičenje, vodi (zgolj) k zavlačevanju postopka in obravnavanju ter pojasnjevanju enih in istih procesnih vprašanj. Slednje pa ni namen pravice do pravnega sredstva ter nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom kaznovalo dolžnico zaradi zlorabe procesnih pravic z denarno kaznijo 300 EUR. Ocenilo je namreč, da dolžnica v obravnavanem izvršilnem postopku vlaga pritožbe in ugovore v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

2. Zoper ta sklep je dolžnica vložila ugovor (pravilno pritožbo). V njem navaja, da nikakor ni imela namena in da ne zlorablja procesnih pravic. Na vsakem sklepu, ki ga je prejela, je pravni pouk, ki ji daje možnost in pravico, da se določene zadeve bolj podrobno vpogleda in predloži ustrezen odgovor. Pravica do pritožbe je ustavnopravno zagotovljena pravica, dolžnica je laik in se sama brani. Prav tako ni vedela, da sklepi, ki jih je izpodbijala, ne zadevajo izterjave terjatve, ampak da gre za sklepe procesne narave. Zadeva res že traja nekaj časa, vendar do danes dolžnici ni bila izkazana resničnost in verodostojnost terjatve, vmes se je spremenil tudi naziv upnika. V nobenem primeru ni želela po nepotrebnem zavlačevati postopka. Hkrati obvešča sodišče, da je v osebnem stečaju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je dolžnici izreklo denarno kazen na podlagi ugotovitev, da ta vlaga pravna sredstva zoper skoraj vsako odločitev sodišča prve (in celo druge) stopnje,(1) pri čemer pritožbe večinoma vsebujejo zgolj pavšalno navedbo, da se dolžnica nikakor ne more strinjati z odločitvijo sodišča ter ponovitev navedb iz prvotnega ugovora oziroma prejšnjih pritožb, kar sedem izmed njenih pritožb pa je bilo zavrženih kot nedovoljenih ali prepoznih. Sklepi, ki jih dolžnica izpodbija, ne zadevajo izterjave terjatve, pač pa gre za sklepe procesne narave (v zvezi s plačilom sodnih taks ter v zvezi z zavrženjem njenih prepoznih vlog). Ugotovilo je še, da zaradi vloženih pravnih sredstev zoper praktično vsak (procesni) sklep sodišča prve stopnje oziroma njihovega kopičenja, sodišče prve stopnje o ugovoru zoper sklep o izvršbi sploh še ni odločalo.

5. Pravno podlago za izrek denarne kazni je sodišče imelo v določbi 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),(2) po kateri jo sme izreči v primeru, ko udeleženci v postopku z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo svoje pravice. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da pravice do pravnega sredstva ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vrhovno sodišče še dodaja, da je na podlagi dejanskih ugotovitev o dolžničinem ravnanju mogoče zaključiti, da sta v konkretnem primeru ti dve pravici v konfliktu, saj način izvrševanja dolžničine pravice do pritožbe skoraj v celoti onemogoča uresničevanje pravice upnika do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja, meje upravičenja iz omenjene dolžničine pravice pa so bile pri tem prekoračene (zlorabljene).(3) Procesno zlorabo je mogoče opredeliti tudi kot razhajanje med objektivno funkcijo procesnega akta in učinkom, ki se v konkretnem primeru z njim dosega, ta pa drugi stranki škoduje ali je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.(4) Drži ocena, da dolžničin način izvrševanja pravice do pravnega sredstva – njeno vlaganje (vsebinsko praznih) pravnih sredstev zoper skoraj vsak procesni sklep sodišča oziroma njihovo kopičenje, vodi (zgolj) k zavlačevanju postopka in obravnavanju ter pojasnjevanju enih in istih procesnih vprašanj. Slednje pa ni namen pravice do pravnega sredstva ter nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Konkreten dejanski stan norme iz 11. člena ZPP je bil tako tudi po oceni Vrhovnega sodišča izpolnjen, sankcija denarne kazni pa zato utemeljeno izrečena. Pri njeni odmeri so bile ustrezno upoštevane vse relevantne okoliščine, med njimi pričakovan opozorilni vpliv sankcije.

6. Pritožba dolžnice glede na navedeno ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča druge stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Poleg ugovora zoper sklep o izvršbi je dolžnica vložila kar 14 ugovorov in pritožb. Op. št. (2): V obravnavani zadevi se uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Op. št. (3): Za dejanski stan zlorabe je značilno, da pride do konflikta dveh pravic (ki se medsebojno ne izključujeta), saj je ena izmed njiju izvrševana tako, da delno ali v celoti onemogoča uresničevati drugo, pri tem pa so meje upravičenja iz te pravice glede na objektivna merila (glede na družbeno funkcijo pravice, načelo vestnosti in poštenja itd.) presežene (primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava, Zbirka Pravna obzorja, GV založba, Ljubljana, 2011, str. 170 in 171).

Op. št. (4): Primerjaj dr. L. Varanelli, Zloraba procesnih pravic, Pravna praksa, 2009, št. 8, str. 8 in nasl.