Jedro

I. Ker gre za spor o pogodbi, ki vsebuje med drugim tudi dogovor o preživljanju, je po izrecni določbi 1. točke 4. odstavka 382. člena ZPP revizija vselej dovoljena. Zato je revizija v tem delu dovoljena. II. Navedba vrednosti v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena in zaradi različnih kriterijev ni zanesljiva. Zato glede tega zahtevka tožnik nima pravice do revizije.

III. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, gre za spremenjene življenjske razmere na tožnikovi strani, ki so nastale v kratkem času po izročevalkini smrti. V tem času se pogodbenim strankam ni uspelo prilagoditi na nastale spremembe, in torej ne gre za odklanjanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Treba je v celoti pritrditi sodišču prve stopnje, da na tako presojo razmer kaže tudi dejstvo, da tožnik ni zahteval izpolnitve pogodbe in nato razveze (v pomenu določila 120.člena Zakona o dedovanju, Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78), ampak zahteva razveljavitev pogodbe. Na podlagi ugotovljenih dejstev revizijsko sodišče nima pomislekov, da ni podlage za razveljavitev izročilne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku, da je tožnik solastnik do 1/10 nepremičnine, ki je vpisana v z.k. vl. št. 1395 in na izstavitev zemljiškoknjižne listine (ustrezni del izreka sodbe sodišča prve stopnje pod točko 2 in 3 ter z njo v zvezi sodbe sodišča druge stopnje).

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je glasil pod točko 1 na razveljavitev izročilne pogodbe v delu, ki se nanaša na pravdni stranki. Zavrnilo je tudi ugotovitveni zahtevek, da je tožnik, poleg solastninskega deleža do 1/2, na podlagi razveljavljene izročilne pogodbe solastnik nepremičnine, vpisane v vl. št. 1395 do 1/10 in je tako njegov solastninski delež na tej nepremičnini skupaj 6/10. Pod točko 3 izreka sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je napačno ocenilo medsebojna razmerja pravdnih strank, zlasti v času po smrti tožnikove žene. Toženca nista izpolnjevala prevzetih obveznosti iz 4. točke pogodbe, zato so nastopili razlogi za razveljavitev iz 120. člena ZD. Tožnik zaradi slabega zdravstvenega stanja ni bil sposoben skrbeti zase. Zaradi zasedenosti obeh tožencev je želel poskrbeti za oskrbo in je dovolil M.V., da se je priselila k njemu. Že pred tem sta mu tožnca omenila, da naj premisli o preselitvi v dom. Postopek pred sodnikom za prekrške je pomenil le vrh napetosti, do česar je prišlo zaradi sporov med strankama. Sodišče je prezrlo tožnikova vlaganja v nepremičnino po sklenitvi izročilne pogodbe, saj je s tem pridobil dodatni solastninski delež.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP - zakon o pravdnem postopku ) toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi postavila dva zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Pod točko 1 in delno 2 in 3 je zahtevala razveljavitev izročilne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega lastninskega stanja v zemljiški knjigi. V drugi in tretji točki je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je pridobila solastninski delež do 1/10 na nepremičnini na podlagi vlaganj ter ustrezen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Gre torej za kumulacijo zahtevkov (1.odstavek 188.člena ZPP), to je za združevanje dveh zahtevkov, ki pa sta samostojna, sodišče pa ju lahko obravnava združeno, če so izpolnjeni pogoji iz 1.odstavka 188.člena ZPP. V takih primerih pa je dovoljenost revizije treba presojati posebej glede vsakega spora. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v celoti.

Prvi tožbeni zahtevek se nanaša na razveljavitev izročilne pogodbe. Z izročilno pogodbo z dne 27.4.1974 sta se pravdni stranki med drugim dogovorili za pomoč in postrežbo v primeru bolezni. Ker gre za spor o pogodbi, ki vsebuje med drugim tudi dogovor o preživljanju, je po izrecni določbi 1. točke 4. odstavka 382. člena ZPP revizija vselej dovoljena. Zato je revizija v tem delu dovoljena.

Drugi tožbeni zahtevek je stvarnopravni, saj tožeča stranka zatrjuje, da je na podlagi vlaganj v času po sklenitvi izročilne pogodbe pridobila lastninsko pravico na nepremičnini. Po 2.odstavku 186.člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382.člena ZPP. Poleg navedenega načina zagotovitve pravice do revizije je zakonsko predviden le še način iz 3. odstavka 40. člena ZPP, ko se sodišče še pred začetkom obravnavanja glavne stvari prepriča o pravilnosti navedene vrednosti. Po 2. in 3.odstavku 382.člena ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega premeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Navedba vrednosti spornega predmeta mora biti jasna in nedvoumno izražena. Le tako je mogoče pravilno razlagati določbo 2. odstavka 40. člena, 2. odstavek 186. člena in 3. odstavek 382. člena ZPP. Tožeča stranka je v tožbi (l.št. 1) zapisala "pct 440 točk". Pravni standard "vrednost spornega predmeta" terja razlago, da je vrednost mogoče izraziti le v denarni enoti. Nedenarno, komparativno ali analogno vrednotenje ne more dati rezultata, ki bi omogočal zanesljivo ugotovitev vrednosti. Navedba vrednosti v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena in zaradi različnih kriterijev ni zanesljiva. Zato glede tega zahtevka tožnik nima pravice do revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (392. člen ZPP).

V ostalem pa je revizija dovoljena, vendar pa ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) upoštevne bistvene kršitve iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožeča stranka bistevnih kršitev določb ZPP v reviziji ne uveljavlja.

Uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je neutemeljen.

Tožeča stranka je kot tožbeno podlago uveljavljala tako nehvaležnost tožencev, kot tudi njuno neizvrševanje izročilne pogodbe in zahtevala razveljavitev (ne razvezoĐ) pogodbe. V reviziji tožeča stranka vztraja pri trditvi, da toženca obveznosti iz izročilne pogodbe ne izpolnjujeta. Na podlagi dokaznega postopka sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili (kar je obvezno izhodišče tudi za revizijski preizkus po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP), da so zaostrene razmere med strankama nastale zato, ker si je tožnik našel novo življenjsko partnerico. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, gre za spremenjene življenjske razmere na tožnikovi strani, ki so nastale v kratkem času po izročevalkini smrti. V tem času se pogodbenim strankam ni uspelo prilagoditi na nastale spremembe, in torej ne gre za odklanjanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Treba je v celoti pritrditi sodišču prve stopnje, da na tako presojo razmer kaže tudi dejstvo, da tožnik ni zahteval izpolnitve pogodbe in nato razveze (v pomenu določila 120.člena Zakona o dedovanju, Uradni list SRS št. 15/76 in 23/78), ampak zahteva razveljavitev pogodbe. Na podlagi ugotovljenih dejstev revizijsko sodišče nima pomislekov, da ni podlage za razveljavitev izročilne pogodbe.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in jo je na podlagi določila 393. člena ZPP zato treba zavrniti.