Jedro

Dejstvo je, da je delavec sodeloval v delovnem procesu, ki je vseboval uporabo motorne žage. Sodna praksa je že sprejela stališče, da je delujoča motorna žaga nevarna stvar, žaganje drv s tako žago pa nevarna dejavnost. Tožena stranka je navsezadnje tudi sama v odgovoru na tožbo navedla, da delavci na delovnem mestu „Zidar I“ glede na vrsto in naravo dela občasno uporabljajo motorno žago, kar je skladno tudi z izjavo delavca, da so na nekaterih gradbiščih po potrebi z žago delali, čeprav tega ne bi smeli in da je opravljal tudi tesarska dela, čeprav ni bil zaposlen na tem delovnem mestu. Njeno uporabo je tožena stranka tako tiho dopuščala in verjetnosti nastanka nezgode pri delu s tem delovnim sredstvom kljub identificirani nevarnosti ni upoštevala pri oceni tveganj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.435,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 6. 2016 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka) in da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 422,50 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavane zadeve je regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerim od tožene stranke (delodajalca) terja povrnitev nadomestila plače ter stroškov zdravljenja za delavca O. G. (zavarovanca tožeče stranke), ki se je dne 25. 1. 2014 poškodoval pri opravljanju dela. Podlago za zahtevek predstavlja prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), po katerem ima Zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo. Pri tem je svojo odločitev oprlo na naslednja pravno pomembna dejstva: - delavec O. G. se je poškodoval dne 25. 1. 2014 pri popravljanju prepusta na železniški progi J. - N. pri B., potem ko je pomagal sodelavcu odgozditi motorno žago pri žaganju drevesa na strmem terenu, pri čemer ga je ob nagnjenju drevesa le-to potegnilo naprej, v istem trenutku pa je sodelavec vklopil motorno žago, ki je zdrsnila na zavarovančevo nogo; - delavec je utrpel poškodbo leve noge nad gležnjem: ureznino dolžine 8 cm s poškodbo gleženjske kite, zaradi katere je bil uvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti; - tožeča stranka je plačala zdravljenje delavca v višini 2.548,07 EUR in nadomestilo plače za čas zadržanosti v višini 6.887,73 EUR; - delavec je delal z motorno žago, uporabljal jo je občasno - tedensko; sodeloval je v delovnem procesu, ki je vključeval rabo motorne žage in bi moral imeti ustrezno varovalno opremo; - oba delavca nista bila podučena o delu z motorno žago (točka 29. obrazložitve izpodbijane sodbe); - tožena stranka je ravnala protipravno s tem, ko je opustila temeljno načelo zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, ko ni poskrbela, da bi bila oba delavca usposobljena za rokovanje z motorno žago in uporabljala ustrezno osebno varovalno opremo (gozdarske hlače), s čimer je podana vzročna zveza med protipravno opustitvijo in škodljivo posledico.

7. Tožena stranka v pritožbi nepravilno navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage s tem, ko je zaključilo, da tožena stranka ni poskrbela, da bi bila oba delavca usposobljena za rokovanje z motorno žago in uporabljala ustrezno varovalno opremo, ker ni najti nobenih trditev tožnice, ki bi se na to nanašale. Tožeča stranka je vse navedeno zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sprva je v tožbi1 resda zatrjevala, da se je delavec porezal z motorno žago nad gležnjem leve noge pri opravljanju razreza tramov za betonski opaž, kasneje pa je svoje trditve v prvi pripravljalni vlogi2 konkretizirala, da ga je zaradi zdrsa žage porezal sodelavec. Pritožbeni očitek, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage, ko je ugotovilo, da sta bila oba delavca nepoučena za pravilno rokovanje z motorno žago, ne drži, saj je tožnica v pripravljalni vlogi (l. št 32) navedla:„...v kolikor bi tožena stranka izpolnila zahteve, ki jih glede zagotavljanja varnosti pri delu določajo predpisi, bi oba delavca znala pravilno rokovati z motorno žago in oba delavca bi pri tem uporabljala ustrezno predpisano varovalno opremo.“

8. Sodišče prve stopnje prav tako ni storilo bistvene kršitve določb postopka s tem, ko je ugotovilo, da obstaja visoka verjetnost, da do poškodbe O. G. ne bi prišlo, če bi bila oba delavca poučena in usposobljena za uporabo žage. Sodišče v pravdnem postopku praviloma res odloča s stopnjo prepričanja, ko torej v resničnost določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek, vendar pa se ravno element vzročne zveze v določenih okoliščinah (npr. izčrpanost vseh dokaznih sredstev, nedosegljivost stopnje prepričanja, obstoj večih vzrokov) lahko ugotavlja tudi s stopnjo verjetnosti, ki mora biti večja od polovične. To pomeni, da morajo biti razlogi, ki govorijo v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njegovemu obstoju. Gre za sklepanje, da je določeno dejstvo (ravnanje oziroma drug vzrok) v (dokazani) vzročni zvezi s škodnim dogodkom, na podlagi okoliščine, da je to dejstvo najverjetnejši vzrok škodnega dogodka.3 V konkretnem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča logičen in po splošnem izkustvu povsem življenjski zaključek, da je podana več kot 50% verjetnost, da do poškodbe ne bi prišlo, če bi oba delavca znala pravilno rokovati z motorno žago in bila opremljena z ustrezno varovalno opremo. Gozdarske hlače bi zaradi svoje strukture lahko preprečile ureznino, ker bi zaustavile delovanje verige na motorni žagi, kar je potrdil S. B., strokovni delavec za naloge varstva pri delu.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zaslišanje F. R., vodjo skupine, v kateri je delo opravljal delavec. Tožena stranka je dokazni predlog predlagala prepozno, šele po zaslišanju poškodovanega delavca, sodišče prve stopnje pa bi ga lahko upoštevalo le, če bi izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njegova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (286. člen ZPP). Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim pojasnilom, da pred narokom z dne 22. 6. 2018 ni bila seznanjena o njegovi vlogi, ter da je bil on tisti, ki je napotil O. G., da pomaga sodelavcu. Od nje se pričakuje, da pozna organizacijo svojih delovnih procesov in v tem obziru tako tudi, kako je ta potekal na konkretnem delovišču. Glede na to, da je F. R. tudi kot priča v času poškodbe naveden v procesnem gradivu (raziskava poškodbe pri delu, prijava nezgode-poškodbe pri delu),4 ki ga je tožeča stranka priložila že k tožbi, bi tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ob zadostni skrbnosti lahko pravočasno predlagala njegovo zaslišanje glede okoliščin nezgode do prvega naroka za glavno obravnavo, upoštevaje njene ugovore, da je delavec v dani situaciji v celoti ravnal samovoljno, torej v nasprotju s pravili nadrejenega. S takšno dokazno omejitvijo sodišče prve stopnje ni poseglo v njeno pravico do izjavljanja.

10. Tožena stranka nadalje nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo trditev, da se je delavec sam izpostavil nevarnosti. Dejstvo je, da je delavec sodeloval v delovnem procesu, ki je vseboval uporabo motorne žage. Sodna praksa je že sprejela stališče, da je delujoča motorna žaga nevarna stvar, žaganje drv (lesa) s takšno žago pa nevarna dejavnost.5 Tožena stranka je navsezadnje tudi sama v odgovoru na tožbo navedla, da delavci na delovnem mestu „Zidar I“ glede na vrsto in naravo dela občasno uporabljajo motorno žago, kar je skladno tudi z izjavo delavca, da so na nekaterih gradbiščih po potrebi z žago delali, čeprav tega ne bi smeli in da je opravljal tudi tesarska dela, čeprav ni bil zaposlen na tem delovnem mestu. Njeno uporabo je tožena stranka tako tiho dopuščala in verjetnosti nastanka nezgode pri delu s tem delovnim sredstvom kljub identificirani nevarnosti ni upoštevala pri oceni tveganj (v smislu 17. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, v nadaljevanju: ZVZD-1). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da delavec v času poškodbe ni nosil zaščitne opreme, ker ni uporabljal motorne žage in ker mu dela z njo ni nihče odredil oziroma mu ni nihče odredil, da mora delo opravljati v bližini osebe, ki žago uporablja. Slednje je ovrgla že izjava delavca, da ga je k pomoči sodelavcu pozval trenutni vodja delovne skupine F. R., ki je nadomeščal nadrejenega. Do nezgode je torej prišlo v okviru vodenega in organiziranega delovnega procesa. Delavec delovanju motorne žage ni bil izpostavljen zaradi samovoljnosti, pač pa zaradi opravljanja delovnih obveznosti, glede katerih ga tožena stranka ni ustrezno usposobila za varno in zdravo delo ter mu zagotovila osebno varovalno opremo (19. člen ZVZD-1). Delodajalec mora delavce usposobiti za pravilno in varno uporabo delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter s seznanjanjem z nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri uporabi takšne opreme (prvi odstavek 12. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme), česar pa tožena stranka glede rokovanja z motorno žago ni storila. Vzrok škode tako tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja opustitev dolžnih ravnanj tožene stranke, zato se s temi razlogi ne more razbremeniti svoje krivdne odgovornosti.

11. Okoliščina, da je poškodovanemu delavcu poznano rokovanje z motorno žago, ker naj bi jo uporabljal tako doma kot na gradbiščih, ne odvezuje tožene stranke, da kot delodajalec sprejme ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu, kot mu to nalaga 5. člen ZVZD-1. Delodajalec je dolžan organizirati delovni proces tako, da bo za delavca varen, ne glede na njegovo predhodno usposobljenost. Pritožnica je zato v zmoti, ko meni, da s tem, ko je bilo delavcu izdano zdravniško spričevalo o izpolnjevanju zdravstvenih zahtev in da je dne 10. 2. 2014 opravil usposabljanje za varno delo, ni opustila ukrepov iz varstva pri delu. Vsi ti ukrepi so bili izvedeni na podlagi ocene tveganj, ki so jim zidarji pri toženi stranki izpostavljeni pri delu glede na dela in naloge, v katero pa tožena stranka med predvidene nevarnosti ni vključila motorne žage, kljub zavedanju, da jo ti v delovnem procesu nesporno občasno uporabljajo.

12. Tožena stranka neutemeljeno opozarja tudi, da sodišče ni presojalo prispevka poškodovanega delavca k nastanku škode in s tem deljenje odgovornosti (171. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do soodgovornosti delavca, zato sodbi ni mogoče očitati pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Pravilno je ocenilo, da delavcu v konkretnem primeru ni mogoče očitati neskrbnosti, saj je do svojega sodelavca pristopil počasi, ga opozoril naj zagozdeno žago izklopi, nastalo situacijo pa sta skupaj kasneje reševala z ustrezno pazljivostjo. Ob upoštevanju, da delavec s strani tožene stranke ni bila deležen teoretičnega in praktičnega usposabljanja za varno in zdravo delo z motorno žago, je po presoji pritožbenega sodišča s takšnim načinom pokazal primerno pazljivost, ki je potrebna za varovanje svojega življenja in zdravja ter življenja in zdravja drugih oseb (12. člen ZVZD-1). Opustitve dolžnosti varnega opravljanja del, ki bi v konkretnem primeru povzročila višjo škodo, mu tako ni mogoče očitati, saj je ravnal s skrbnostjo povprečno usposobljenega delavca (vendar ne specializirano usposobljenega za rokovanje z motorno žago). Glede razhajanja, da je pri ugotovitvi poškodbe pri delu v Raziskavi poškodbe pri delu št. 14/2014 (priloga sodnega spisa A13) kot nepravilnost zabeležena nepazljivost delavca pri delu z motorno žago, je sestavljalec listine S. B. zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da je bila ta izdelana ob odsotnosti delavca zaradi bolniškega staleža in na podlagi njemu znanih podatkov, ter da ga je šele kasneje slednji seznanil, da zapis ne odraža dejanskega poteka dogodka. Opis škodnega dogodka iz Vprašalnika ZZZS o poškodbi (priloga sodnega spisa A16) pa se v bistvenem ne razlikuje od različice, kot jo je delavec predstavil na zaslišanju, zato tožena stranka s temi pritožbenimi kritikami ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje. Tožena stranka izpodbija verodostojnost priče O. G., da je zainteresiran za izzid pravde, ne pove pa razlogov za takšno trditev, ki ni logična, saj O. G. ni stranka postopka.

13. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje ni obrazložena. Podani so razlogi, tako o protipravnem ravnanju kot o vzročni zvezi, nastali škodi in odgovornosti.

14. Pritožbeno sodišče se prav tako ne strinja s pritožničinim mnenjem, da višina tožbenega zahtevka ni bila opredeljena. Tožeča stranka je namreč višino tožbenega zahteva ustrezno konkretizirala. Navedla je, da zahteva povračilo stroškov zdravljenja in nadomestila plače za čas zadržanosti v skupni višini 9.435,80 EUR, kasneje pa jo v pripravljalni vlogi v zadostni meri substancirala z izrecnim sklicevanjem na priloge (pregled škod na škodnem dogodku in potrdila o priznani višini nadomestila plače), katerih vsebino je sodišče prve stopnje pravno dopustno pravilno štelo kot del njene trditvene podlage. Podatki so pregledni, s tem pa je višina tožbenega zahtevka razvidna in preverljiva.6

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej točka 1. tožbe, l.št. 1. 2 Glej l.št. 32. 3 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 732 in npr. VSRS sodba II Ips 287/2014, VSL sodba II Cp 2949/2012, VSL sodba I Cp 2743/2009. 4 Prilogi sodnega spisa A13 in A16. 5 Prim. VSL sodba III Cp 2694/2014. 6 Prim. npr. VSRS Sklep II Ips 148/2015, VSL sodba in sklep II Cpg 453/2015.