Jedro

Presoja upravičenosti dodelitve BPP vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Takšne presoje toženka v izpodbijani odločbi ni izvedla in je ni obrazložila s svojimi preudarki glede na relevantne dejanske okoliščine obravnavanega primera, ker je nepravilno in v nasprotju z določilom prvega odstavka 1. člena ZBPP ter (vsaj) preuranjeno izhajala iz stališča, da tožnik v prošnji ne zatrjuje kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 98/2014 z dne 2. 4. 2014 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) zavrnila prošnjo tožnika z dne 24. 2. 2014 za brezplačno pravno pomoč za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Ob pregledu prošnje je tožena stranka ugotovila, da objektivni pogoji za odobritev zaprošene brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP v konkretnem primeru niso podani, saj tožnik v prošnji ne zatrjuje kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ampak navaja, da je obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil in bi to želel dokazati. Njegovo prošnjo je na podlagi 2. odstavka 37. člena ZBPP tožena stranka zavrnila iz razloga, ker domnevno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ni pritožbeni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati pred ESČP. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbeni prilogi A1 – A2), uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in na splošno opisuje razmere, ki mu močno otežujejo komuniciranje izven zavoda v času njegovega prestajanja 30 letne zaporne kazni v ZPKZ A. Nasprotuje odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se zavrne njegova prošnja, in meni, da so mu posledično bile kršene temeljne človekove pravice, ki so zagotovljene z določili 14., 15., 25. in 29. člena Ustave, in konvencijske pravice, zagotovljene z določili 6., 13., 14. in 41. člena EKČP, nepravilno pa naj bi bil uporabljen tudi zakon, in sicer določila 1., 4., 7., 11., 13., 24., 26., in 36. člena ZBPP. Tožnik nasprotno meni, da je upravičen do brezplačne pravne pomoči in da tožena stranka njegove prošnje ni obravnavala skladno z ZBPP ter da dejansko ni preučila vse dokumentacije, niti ni zahtevala dodatnih pojasnil tožnika in tudi ne odvetniške družbe B., ki je tožnika zastopala ves čas med trajanjem zadevnega kazenskega postopka. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker se nahaja na prestajanju zaporne kazni in nima možnosti dela oziroma zaposlitve.

Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetni upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Z določili ZBPP je zakonodajalec v samem zakonskem tekstu opredelil namen brezplačne pravne pomoči z normo, vsebovano v (leta 2008 z določili Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP, Uradni list RS, št. 23/2008, noveliranem) 1. odstavku 1. člena ZBPP. Po tej določbi je namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZBPP se za sodno varstvo po tem zakonu, poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči, štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom.

Definicijo brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je zakonodajalec določil v 3. odstavku 1. člena ZBPP, po katerem brezplačna pravna pomoč pomeni pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnik, ki se nahaja na prestajanju zaporne kazni zaradi obsodbe na 30-letno kazen zapora, v obravnavanem primeru upravičen do brezplačne pravne pomoči na podlagi določil ZBPP za vložitev pritožbe na ESČP, ker meni, da mu v zadevnem kazenskem postopku ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja, kot izhaja iz besedila 6. odstavka na str. 5 njegove prošnje z dne 24. 2. 2014, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa.

Tožena stranka se je namreč, kot izhaja iz njene obrazložitve v 2. odstavku izpodbijane odločbe, pri odločitvi ob sklicevanju na 24. člen ZBPP oprla na dve stališči, in sicer: 1.) da tožniku zaprošena brezplačna pravna pomoč ne gre, ker ne zatrjuje kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, in 2.) da v njegovem primeru pogoji za udeležbo v postopku pred mednarodnim sodiščem niso izpolnjeni, saj domnevno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje po EKČP ni pritožbeni razlog, tožnik pa pri vsem skupaj navaja, da je bil obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil in bi to želel dokazati.

O vprašanjih, povezanih z uporabo določil 24. člena ZBPP, se je večkrat izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS, med drugim v sodbi št. X Ips 16/2013 z dne 30. 5. 2013 in X Ips 491/2012 z dne 2. 10. 2013, ko je ugodilo reviziji in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo organa za brezplačno pravno pomoč ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je pri citiranih odločitvah izhajalo iz sistemske ureditve in namena zakonske ureditve posameznih institutov ter namena brezplačne pravne pomoči (1. odstavek 1. člena ZBPP). Pri tem je med drugim menilo, da ni mogoče zanemariti, da presoja upravičenosti dodelitve zaprošene brezplačne pravne pomoči vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačna pravna pomoč, verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Take presoje, ki jo organu za brezplačno pravno pomoč nalagajo določila 24. člena ZBPP, pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izvedla in je ni obrazložila s svojimi preudarki glede na relevantne dejanske okoliščine obravnavanega primera, ki jih v tožbi utemeljeno posebej izpostavlja tožnik, ker je po mnenju sodišča nepravilno in v nasprotju s citiranim določilom 1. odstavka 1. člena ZBPP in (vsaj) preuranjeno izhajala iz stališča, da tožnik v prošnji ne zatrjuje kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin in ker domnevno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje po EKČP ni pritožbeni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati pred ESČP, zaradi česar tudi nima pravice do zaprošene brezplačne pravne pomoči za tovrstno pravno storitev.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo (2. odstavek 3. člena in 24. člen ZBPP). Zato je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo potrebno ugotavljati, ali so v konkretnem primeru kumulativno izpolnjeni zakonski pogoji za odobritev zaprošene brezplačne pravne pomoči po določilih ZBPP, na podlagi katerega je tožnik s svojo pisno vlogo, vloženo na predpisanem obrazcu (Obrazec BPP št.1) skupaj z lastnoročno v rokopisu napisano obrazložitvijo (na str. 5 in 6 prošnje), uveljavljal prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe na ESČP v zvezi s kazensko zadevo, ki se je pred Okrožnim sodiščem v C. vodila pod št. III K ... in v kateri je že izčrpal tudi vsa pravna sredstva, ki so mu na voljo po nacionalnem pravu, vključno z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

Sodišče o tožnikovem predlogu za taksno oprostitev ni posebej odločalo v izreku te sodbe, ker so stranke v tovrstnih sodnih postopkih ex lege oproščene plačila sodnih taks na podlagi določil 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).