Jedro

Tudi izvedeniško mnenje je zgolj dokaz, podvržen dokazni presoji sodišča, zato ga sodišče ni dolžno sprejeti, temveč mora ugotovitve izvedenca oceniti; v 254. členu ZPP je določeno, kdaj sodišče lahko dokazovanje ponovi z istim ali z drugimi izvedenci.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke znesek 7.000.- DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju DEM pri Banki Slovenije na dan 21.11.1995 z zakonskimi zamudnimi obrestmi do izplačila ter povrnitev pravdnih stroškov z enakimi obrestmi od izdaje sodbe do izplačila, vse pa v 15-ih dneh. Odločilo pa je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 300.515,00 SIT skupaj z zakonitimi (pravilno zakonskimi) zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje.

Zoper tako sodbo se je s pomočjo pooblaščenca pritožil tožnik in navedel, da izpodbija sodbo v celoti ter iz vseh razlogov. Pritožnik meni, da so bile v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršene tožnikove temeljne ustavne pravice in svoboščine, ker tožeča stranka ni bila enakopravna s toženo stranko. Očitek utemeljuje na ravnanju sodišča, ko je na predlog tožene stranke in kljub nasprotovanju tožeče stranke imenovalo tudi še četrtega po vrsti sodnega izvedenca medicinske stroke, čeprav so (po njegovi oceni) pripombe iste tožene stranke na ugotovitve in mnenje predhodno postavljenega sodnega izvedenca medicinske stroke bile le pavšalne in nevsebinske. Tako ravnanje sodišča je vsekakor v nasprotju z načelom Zakona o pravdnem postopku o ekonomičnosti postopka, upoštevati je namreč potrebno, da gre za pravdo, katere vrednost je le 650.000,00 SIT, v tej pa so toženi stranki nastali stroški v višini kar 300.515,00 SIT. Pritožnik meni, da opisano očitno kaže na nepošteno pravdanje tožene stranke, ki bi gotovo še naprej predlagala nove izvedence medicinske stroke, vse dokler ji izvedenec ne bi "dal prav", zaradi takega njenega načina pa je tožeča stranka propadla v pravdi, kljub temu, da sta ji druga dva izvedenca (dr. P. in dr. V.) izdelala mnenje, drugačno od mnenja zadnjega izvedenca. Pritožnik navaja, da je tak stil pravdanja tožene stranke opaziti tudi v drugih primerih, ki tečejo pred naslovnim sodiščem in jih poimensko citira. Vsem tem primerom pa je skupno to, da tožene stranke kljub neprimernim metodam in načinu ravnanja v postopku ne doletijo nobene posledice, celo nasprotno, vse navedene zadeve so se končale v njeno korist. Po mnenju pritožnika pa opisano kaže, da je bilo v postopku na škodo tožeče stranke prekršeno ustavno določilo o enakih pravicah državljanov, o pravici do pravnega sredstva, o nepristranskem sojenju in še druga, pa tudi določila iz 2. člena Ustave. Pritožnik predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in da se pri razsodbi upošteva mnenje dr. V., ter da se zahtevku tožeče stranke ugodi v tej višini, nato pa odloči tudi o stroških postopka glede na uspeh v pravdi. Zahteva pa tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pavšalno uveljavljanem pritožbenem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka je uradni preizkus sodbe v smislu določila 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene tovrstne absolutne procesne kršitve. Razen pritožnikovega prepričanja o kršitvah Ustave o enakih pravicah in o pravici do pravnega sredstva ter o nepristranskem sojenju niso te kršitve pred sodiščem prve stopnje z ničemer izkazane. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi določilo več izvedencev, teh kršitev Ustave ne utemeljuje; prav tako ni tožnik izkazal nepristranskega sojenja, ker sodišče izvedenskega mnenja izvedenca V. v delu, ko ugotavlja invalidnost tožnika, ni sprejelo. Tudi izvedeniško mnenje je zgolj dokaz, podvržen dokazni presoji sodišča, zato ga sodišče ni dolžno sprejeti, temveč mora ugotovitve izvedenca oceniti; v 254. členu ZPP pa je določeno, kdaj sodišče lahko dokazovanje ponovi z istim ali z drugimi izvedenci. V obravnavani zadevi je sodišče najprej za izvedenca imenovalo dr. V., ki pa je pri tožniku ocenjeval invalidnost glede na tožnikovo stanje v času izdelave mnenja, pri tem pa ni upošteval določil Splošnih pogojev, ki tvorijo materialno pravno podlago za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka in po katerih so lahko predmet ocenjevanja le posledice obravnavane nezgode oziroma obravnavanega škodnega dogodka in zato ni razmejil posledic nezgode, ki jo je tožnik utrpel 23.3.1995 in posledic nezgode, ki jo je tožnik utrpel 25.5.1997. Teh pripomb v zvezi z izvedeniškim mnenjem dr. V., ki jih je v postopku izrazila tožena stranka, vsekakor ni moč oceniti kot "pavšalnih in nevsebinskih", predvsem pa jim tožnik v postopku sploh ni nasprotoval in tudi za pritožnika očitno niso sporne. Zato je sodišče utemeljeno določilo novega izvedenca medicinske stroke; najprej je določilo Univerzitetni klinični center v Ljubljani, s katerim pa se tožnik ni strinjal, zato je sodišče za drugega izvedenca imenovalo travmatologa dr. I.D. iz N. z nalogo, da natančno razmeji poškodbe po obeh historičnih dogodkih pri tožniku in kot je razvidno tudi iz pripravljalne vloge tožnika z dne 28.10.2002 (list. št. 35 spisa) in zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 2.2004 (list. št. 41 spisa) se je tožnik z določitvijo drugega izvedenca strinjal, prav tako pa tudi z izvedeniškim mnenjem, ki ga je izvedenec dr. D. izdelal, kot to izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 18.10.2004 (na list. št. 65 spisa). Tudi sklicevanje pritožnika na določen način pravdanja tožene stranke v drugih zadevah, v katerih tožeče stranke prav tako zastopa pooblaščenec tožeče stranke iz te pravde, v ničemer ne utemeljuje očitka o nepoštenem pravdanju tožene stranke v obravnavani zadevi. V pritožbi uveljavljane kršitve Ustave Republike Slovenije, ki naj bi bile v postopku pred sodiščem prve stopnje zagrešene na škodo tožeče stranke, tako niso z ničemer izkazane. Prav tako pa pritožnik ni utemeljil pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga smiselno uveljavlja s tem, ko predlaga, da pritožbeno sodišče upošteva mnenje dr. V. in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi. Konkretnih navedb o tem, zakaj mnenje izvedenca D. ni pravilno, pritožba nima, prav tako nima konkretnih navedb o tem, zakaj je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da pri tožniku invalidnost ni podana, nepravilen. Višje sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovitve izvedenca D. v izvedeniškem mnenju, pravilno uporabilo materialno pravo - Splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb NE 91/1 in tabelo invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode Zavarovalne družbe A., d.d., ko je zaključilo, da tožnikove telesne okvare - za oreh velike boleče izbokline na sprednji strani prsnega koša, ob stiku hrustanca s šestim in sedmim levim rebrom, glede katere je izvedenec ugotovil, da gre za poškodbo hrustančnega dela reber in ne za zlom, ni mogoče subsumirati pod nobeno predpostavko tabele invalidnosti v skladu z določbo 4. odstavka 13. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje, saj ne gre za podobno obliko posledic ali izgub, ki so sicer predvidene v tabeli. Višje sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da glede na ugotovitve izvedenca, da je pri tožniku zatipana boleča izboklina verjetno posledica poškodbe hrustančnega dela levega rebrnega loka ob nesreči z dne 23.3.1995 in nepravilnega zaraščanja poškodovanih delov hrustanca, te poškodbe po anologiji ni mogoče subsumirati pod poškodbe prsnega koša, določene v točki 50, VII. poglavja, to je s prelomom najmanj dveh reber, če je prelom zaraščen z dilokacijo ali prelomom sternoma, če je zaraščen z dislokacijo, za kar je po tabeli invalidnosti predvidena invalidnost do 10%, saj ne gre za podobne oblike posledic ali izgub, kot so določene v tabeli. Zato za ugotavljanje tožnikovih pravic tudi ne more veljati določba 13. člena (4. odstavek) Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb Zavarovalne družbe d.d. A. NE - 91/1. Pravno pravilni so razlogi izpodbijane sodbe in je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek po izplačilu zavarovalnine tožeče stranke zato pravilna. Nobenih relevantnih razlogov, iz katerih bi izpodbila sodbo sodišča prve stopnje, pritožba tožeče stranke ne vsebuje, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 154 in 165 ZPP).