Jedro

Sklep o dovolitvi obnove je pravočasen, če je izdan pred potekom petletnega objektivnega roka, določenega v 3. odstavku 252. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.6.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti sklepu Davčnega urada L., Izpostave L. B. z dne 6.10.1998. Z njim je bilo na podlagi 258. člena ZUP/86 odločeno, da se po uradni dolžnosti dovoli obnova postopka odmere tožnikove dohodnine za leto 1994, ki je bil končan z dokončno odmerno odločbo z dne 16.10.1995. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja, da je imel prvostopenjski upravni organ (glede na podatke upravnih spisov) dejansko in pravno podlago za izdajo sklepa o dovolitvi obnove postopka odmere dohodnine za leto 1994 iz razloga 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP/96. Kot novo dejstvo je utemeljeno štel ugotovitve zapisnika o inšpiciranju, da je tožnik v letu 1994 z opravljanjem storitev in poslov po pogodbah dosegel dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine za omenjeno leto ni navedel. To dejstvo bi lahko pripeljalo do drugačne odmerne odločbe, če bi bilo znano v prejšnjem postopku, zato je prvostopni davčni organ utemeljeno izdal sklep o dovolitvi obnove postopka po uradni dolžnosti. Zanj je glede na 3. odstavek 252. člena ZUP/86 veljal objektivni 5-letni rok od vročitve odločbe stranki, ne pa tudi enomesečni subjektivni rok (1. in 2. odstavek omenjenega člena ZUP/86), ki je veljal le za stranko oziroma državnega tožilca. Zato je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor o nepravočasnosti izdanega sklepa o dovolitvi obnove. Ugovore, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih naj bi tožnik v letu 1994 deloval oziroma, da je v dohodninsko napoved za omenjeno leto prijavil vse ustvarjene prihodke, je zavrnilo kot nerelevantne. V postopku dovolitve obnove postopka se namreč ugotavljajo le formalni pogoji za uvedbo obnove postopka (pravočasnost, upravičenost osebe in verjetno izkazanost obnovitvenega razloga), omenjene okoliščine pa bodo presojane v obnovljenem odmernem postopku.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 72. člena ZUS). Navaja, da razlaga 252. člena ZUP/86, po kateri naj bi subjektivni enomesečni rok veljal le za stranke oziroma državnega tožilca, ne pa tudi za organ, ki v zadevi odloča, ni pravilno. Z zaslišanjem pooblaščene uradne osebe, ki je opravila inšpekcijski pregled pri njemu, bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj pravzaprav je tožena stranka (oziroma prvostopenjski davčni organ) izvedela za novo dejstvo oziroma nov dokaz, torej za vsako podlago, ki naj bi bila podvržena odmeri dohodnine. Zato meni, da dejansko stanje glede navedene relevantne okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je z listinami v upravnih spisih verjetno izkazana ugotovitev prvostopnega davčnega organa, da tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 1994 ni napovedal vseh obdavčljivih prejemkov, ter s tem verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86, ki je bil v tej zadevi podlaga za izdajo sklepa o obnovi postopka po uradni dolžnosti. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. V fazi predhodnega preizkusa formalnih pogojev za obnovo postopka se presoja le verjetna izkazanost okoliščin, na katere upravni (davčni) organ opira svoj sklep za obnovo postopka. Ne presoja pa se v tej fazi utemeljenosti konkretnih dejstev in okoliščin, ki bodo, če bo to v upravnem postopku tudi dokazano, vplivale na morebitno spremembo odločbe, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva.

Postopek pa se bo lahko obnovil samo ob sodelovanju tožnika, za katerega pravice gre in ki bo imel v obnovljenem postopku tudi možnost dokazovati, da je bila dohodninska napoved za leto 1995 pravilna ter da ni podlage za njeno spremembo.

V obravnavani zadevi sicer ni sporno, da je v času odločanja organa prve stopnje veljal ZUP/86 in da je zato treba zakonitost prvostopenjskega upravnega akta presojati po določbah takrat veljavnega ZUP/86. Ta predpis je v 1. odstavku 252. člena določal, da lahko stanka predlaga obnovo postopka v enomesečnem prekluzivnem roku. Izrecne določbe, da je na ta rok vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti, ZUP/86 ni vseboval. Res je, da je to pomembno vsebinsko spremembo prenesel šele novi ZUP v 2. odstavku 263. člena. Ker pa je s samo določbo 324. člena ZUP določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek glede uveljavitve tega zakona v teku, oziroma, glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86, določbe 2. odstavka 263. člena ZUP v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti. Ker pa je bil izpodbijani sklep organa prve stopnje izdan pred potekom objektivnega petletnega roka, ki ga določa 3. odstavek 252. člena ZUP/86, je davčni organ pravočasno uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zato pritožbeni ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.