Jedro

Toženec dejansko prebiva v Republiki Avstriji. To dejstvo samo po sebi ne pomeni, da je bilo potrebno tožbo in druga pisanja prevesti v nemščino. Toženec ne trdi, da je tuj državljan, odgovor na tožbo in pritožbo je tudi sicer vložil sam in v slovenskem jeziku. Toženec je imel pravico sprejem pisanja zavrniti, če ni sestavljeno ali prevedeno v uradni jezik zaprošene države članice, ali v jezik, ki ga naslovnik razume česar pa ni storil. Nasprotno: slovensko pisanje je toženec sprejel in nanj v slovenščini tudi odgovoril.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo izpodbojnemu zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasil. 3. Tožeča stranka je na navedbe v pritožbi odgovorila ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Proglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta podana tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti (271. člen ZFPIPP). Pojasnilo je, da je dejanje dolžnika (Pogodba o odstopu terjatve) navidezno odplačna pogodba, saj je odstopnik na prevzemnika prenesel terjatev za protidajatev, ki je 0,034833617 % nominalne vrednosti prenesene terjatve in gre torej za neznatno nasprotno izpolnitev. Že sama sklenitev neodplačne pogodbe izpolnjuje objektivne znake izpodbojnosti, toženec pa je bil direktor tožeče stranke in zato vsekakor seznanjen z insolventnostjo slednje.

6. Toženec odločitev sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da na naslovu L., v času vročanja odgovora na tožbo, vlog in vabila na narok ni prebival, saj tudi sicer nima naslova bivanja v Republiki Sloveniji, pošta v Avstrijo pa mu ni bila osebno vročena, niti ni bila prevedena.

7. Pritožbene navedbe ne držijo. Tožba tožencu ni bila vročena na naslovu v Republiki Sloveniji, pač pa na naslov v Avstriji. Toženec je tožbo osebno prevzel in nanjo tudi odgovoril. V odgovoru na tožbo naslovu v Republiki Avstriji in dejstvu, da je pisanje prejel v slovenščini, ni ugovarjal. 8. Kot izhaja iz podatkov v spisu, toženec dejansko prebiva v Republiki Avstriji. To dejstvo samo po sebi ne pomeni, da je bilo potrebno tožbo in druga pisanja prevesti v nemščino, kot to posredno izhaja iz pritožbenih navedb. Toženec ne trdi, da je tuj državljan, odgovor na tožbo in pritožbo je tudi sicer vložil sam in v slovenskem jeziku. Skladno z Uredbo (ES) št. 1393/2007 z dne 13. 11.2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah je toženec imel pravico sprejem pisanja zavrniti, če ni sestavljeno ali prevedeno v uradni jezik zaprošene države članice, ali v jezik, ki ga naslovnik razume (1. odstavek 8. člena Uredbe), česar pa ni storil. Nasprotno: slovensko pisanje je toženec sprejel in nanj v slovenščini tudi odgovoril. S pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da neprevedene pošte ni dolžan prevzeti, zato ne more uspeti.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženec ni prejel vabila na narok in vloge tožeče stranke. Vabilo na narok in vloga sta bila tožencu vročana na naslov, ki ga je navedel v odgovoru na tožbo in na katerem sta mu bila osebno vročena tudi tožba in sodba. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je toženec tožbo in sodbo na navedenem naslovu prevzel brez vsakršnih težav, kar pa ne velja za vabilo na narok za glavno obravnavo in vlogo tožeče stranke. Iz podatkov v spisu je razvidno večkratno neuspešno vročanje, 2.6.2017 pa mu je bilo sodno pisanje vročeno na naslovu v Avstriji. To izhaja iz vročilnice in potrdila o vročitvi (l. št. 53 in 54 spisa). Ne drži torej pritožbeni očitek, da tožencu ni bila dana možnost izjaviti se o trditvah in dokazih tožeče stranke, še manj, da mu je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva. Toženec je imel pravico udeležiti se naroka in odgovoriti na navedbe tožeče stranke, le izkoristil je ni.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pogoje izpodbojnosti, višje sodišče ugotavlja, da je toženec zgolj prepisal zakonske določbe ter povsem pavšalno navedel, da ni izkazana dolžnikova insolventnost niti objektivni in subjektivni element izpodbojnosti. Toženec v ničemer ne izpodbija ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na ugotovljene pogoje izpodbojnosti (271. člen ZFPPIPP), pač pa ponavlja, da tožena stranka ni bila privilegirana, niti ni dolžnik upnike neenako obravnaval. S tako pavšalnimi navedbami, kakršne je toženec podal v tem postopku (in jih deloma ponavlja tudi v pritožbi), ne more uspešno izpodbiti navedb in dokazov tožeče stranke. Ne drži pa niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj izvedba zavrnjenih dokazov ni bila potrebna. Sodišče je v točki 7. obrazložitve navedlo, da je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v spisu, ostale dokaze (zaslišanje strank in postavitev izvedenca) pa zavrnilo kot nepotrebne (2. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je torej ocenilo, da ne gre za pomembne dokaze (v smislu 213. člena ZPP) in jih zato ni izvedlo; zavrnjeni dokazni predlogi za odločitev torej niso bili niti potrebni niti pomembni.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).