Jedro

Toženka se je pravilno sklicevala na 420. člen ZKP, po katerem se sme vložiti ZVZ le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme vložnik ZVZ sklicevati na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tožnik je namreč v postopku pred Višjim sodiščem v Kopru navajal enake razloge, kot jih navaja tudi v prošnji za BPP za vložitev ZVZ in v sami ZVZ in sicer se ne strinja z odmerjeno kaznijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 79403/2022 v povezavi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 79403/2022. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotavlja, da je tožnik državljan Iraka s prijavljenim prebivališčem na naslovu A., Irak, začasno B., Italija. Po poklicu je natakar, trenutno brez zaposlitve in brez dohodkov. Ker se nahaja v ZPKZ Koper, je toženka štela, da začasno biva na območju Republike Slovenije. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 18. 4. 2023 je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države. Izrečena mu je bila kazen dveh let in pet mesecev zapora in stranska denarna kazen v višini 400,00 EUR. S sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 22. 6. 2023 je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena, z ZVZ pa želi tožnik doseči znižanje zaporne kazni, saj je ta določena previsoko. Toženka pojasni, da je ZVZ mogoče vložiti le zaradi, v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), naštetih kršitev zakona in sicer zaradi kršitve kazenskega zakonika, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ni pa mogoče vložiti ZVZ zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka ugotavlja, da je tožnik uveljavljal pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter se pritožil tudi zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov. Upoštevaje navedeno bi bila ZVZ v nasprotju s četrtim odstavkom 420. člena ZKP. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena se sme vložnik namreč sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ker je tožnik v pritožbi že predlagal znižanje zaporne kazni in je pritožbene navedbe v tej smeri Višje sodišče tudi obravnavalo in upoštevalo, po presoji toženke objektivni pogoj ni izpolnjen. Pogoji za dodelitev BPP po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni, zato je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je bilo v prošnji pojasnjeno, kakšni so razlogi za vložitev ZVZ. Ta je bila vložena 6. 9. 2023 in predhodno poslana v vednost toženki. V nadaljevanju tožnik citira 13. in 14. člen ZBPP in opozarja, da je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi izvajalci BPP, ki jim je v celoti ugodena BPP in katerim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. Kršena mu je bila pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v celoti ugodi njegovi prošnji za BPP ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v upravnem sporu je odločba, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ker ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, saj prosilec očitno ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka z ZVZ.

7. Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in ugotovila, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena, saj tožnik v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP (ZVZ zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 79403/2022 v povezavi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 79403/2022.), nima verjetnega izgleda za uspeh. Presojo je toženka opravila na podlagi navedb v prošnji, v kateri tožnik pojasnjuje, da bo z ZVZ predlagal znižanje zaporne kazni, saj je ta določena previsoko.

9. Sporna odločitev je utemeljena s presojo, da tožnik v postopku z ZVZ nima možnosti za uspeh in zato ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Presoja je prepričljivo in izčrpno obrazložena tako v pravnem kot tudi v dejanskem pogledu. ZVZ je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Toženka se je v svoji obrazložitvi pravilno sklicevala na 420. člen ZKP, po katerem se sme vložiti ZVZ le zaradi v prvem odstavku 420. člena ZKP naštetih kršitev. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme vložnik ZVZ sklicevati na kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Ob upoštevanju navedenega je toženka ugotovila in pojasnila, zakaj meni, da gre za očitno nerazumno zadevo. Tožnik je namreč v postopku pred Višjim sodiščem v Kopru navajal enake razloge, kot jih navaja tudi v prošnji za BPP za vložitev ZVZ in v sami ZVZ in sicer se ne strinja z odmerjeno kaznijo. Že v pritožbi je predlagal, da sodišče sodbo spremeni tako, da tožniku zniža kazen na dve leti zapora, denarno kazen pa na 200,00 EUR ter mu odpravi izgon. V sami prošnji za dodelitev BPP za ZVZ pa tudi navaja, da bo predlagal znižanje zaporne kazni, saj je ta določena previsoko. Iz sodbe višjega sodišča izhaja, da je Višje sodišče v Kopru pritožbene navedbe v tej smeri že obravnavalo in jih tudi upoštevalo, zato bi bila ZVZ, ki jo namerava vložiti tožnik, v nasprotju s četrtim odstavkom 420. člena ZKP. Toženka je tako po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov za vložitev ZVZ, zato ni verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ in objektivni pogoj za dodelitev BPP na navedeni pravni podlagi (prvi odstavek 24. člena ZBPP) ni izpolnjen.

10. Sodišče kot nerelevantno ocenjuje tožbeno navedbo o slabem premoženjskem stanju, ker morata biti oba pogoja (subjektivni oz. materialni in objektivni) izpolnjena kumulativno, kar pomeni, da se BPP prosilcu ne dodeli, če katerikoli od teh dveh pogojev v konkretnem primeru ni izpolnjen. Ker je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen objektivni pogoj iz 24. člena ZBPP, ugotavljanje izpolnjevanja subjektivnega pogoja ni potrebno. Tožbeni očitki o kršitvi določbe 14. člena Ustave RS so posplošeni in po povedanem na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Sodišče tako le še dodaja, da iz izpodbijane odločbe v ničemer ne izhaja, da bi toženko pri odločanju vodili motivi oziroma osebne okoliščine v zvezi s tožnikom, kot ta pavšalno namiguje.

11. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 24. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

14. Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče še pojasnjuje, da se sodna taksa v tem upravnem sporu, glede na določbo šestega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej plačila sodne takse v tem upravnem sporu tožnik oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.