Jedro

Po določbi 118. člena SZ so s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe po tem zakonu, kupci prevzeli vse pravice in obveznosti, kot so jim imeli lastniki stanovanj, pri čemer je zakon izhajal iz dejstva, da večina stanovanj v času privatizacije še ni bila vpisana v zemljiški knjigi. S sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 10. 12. 1991 je bil zato položaj toženke izenačen s položajem lastnika stanovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je tožnik na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Krškem P 215/2002 z dne 6. 2. 2003 solastnik dvosobnega stanovanja št. 25.E v IV. nadstropju s kletjo št. 25, v kletni etaži, na naslovu N., vodeno pod št. 25.E vpisano k vl. št. 1594/25 k.o. S. do ½ in je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo ½ solastniškega deleža na tem dvosobnem stanovanju ter je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem, ki jo je dne 24. 2. 2003 sklenila toženka z O. S., ki se nanaša na zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na toženko ter posledično vknjižba lastninske pravice brez pravnega učinka oziroma nična in neveljavna v delu, ki se nanaša na tožnika; zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.208,11 EUR, skupaj s pripadki.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje glede domnevnega pomanjkanja pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice kot tudi inter partes učinka sodbe opr. št. P 215/2002. Tožnik je vseskozi poudarjal, da mu daje pravnomočna in izvršljiva sodba podlago za tožbeni zahtevek, pri čemer je že v tožbi pojasnil, da je tožnik lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobil v času, ko sta z M. T. živela v izvenzakonski skupnosti in je torej stanovanje predstavljalo njuno skupno lastnino. Tožnik je glede na navedeno lastninsko pravico pridobil na originaren način. To je iz same sodbe P 215/2002 z dne 6. 2. 2003 povsem jasno razvidno. Tako pridobljena tožnikova lastninska pravica ima nedvomno prednost pred kakršnimikoli pogodbenimi načini pridobitve stanovanja, ki pa nikoli niso bili vpisani v zemljiško knjigo, tako iz razloga, ker se lastninska pravica pri pogodbeni pridobitvi prenese šele z vpisom v zemljiško knjigo, kot tudi iz razloga, ker je pri tem vpisu toženka ravnala očitno fraudulozno, z grobimi kršitvami osnovnih načel morale in odkrito izigrala tožnika. Ker je tožnik zatrjeval pridobitev lastninske pravice na opisan originaren način, ne drži stališče sodišča, da ni navajal drugega pravnega naslova kot sodbe P 215/2002. Obravnavna tožba je lastninska tožba, pri čemer gre za podoben primer kot v zadevi II Cp 4015/2009. Ker je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica toženka, pa je tožnik tožbo vložil zoper slednjo ter zahteval od nje, da mu izstavi zemljiškoknjižno listino. Upoštevaje navedeno tudi ne drži, da ima sodba učinek inter partes. Sodba velja proti vsem, ker gre za ugotovitev solastninske pravice na stanovanju na originaren način s skupnim ustvarjanjem v času izvenzakonske skupnosti, še toliko bolj zoper toženko, ki je bila seznanjena s postopkom P 215/2002 in je imela z M. T. zaupen odnos, tako da ji je bila sodba nedvomno še kako znana. Subjektivne meje pravnomočnosti niso absolutno zastavljene, še posebej v tem primeru, ko je podana nedobrovernost toženke. Glede na izvedene dokaze je nerazumljiv zaključek sodišča, da toženka v predhodnih postopkih ni prikrivala dejstva, da je ona formalna lastnica, pri čemer pa sodišče takega zaključka sploh ne bi smelo sprejeti, saj zanj ni bilo podlage v trditvah tožene stranke. Ta zaključek in nadaljnji zaključek, da je bilo to dejstvo tožniku znano že pred letom 1999, je tudi vsebinsko povsem nesprejemljiv in izvzet iz konteksta, saj ga je sodišče povezovalo z izjavo toženke v postopku P 31/1997, pri čemer pa je očitno to izjavo povzelo nedosledno in nepopolno. Spregledalo je bistvo, in sicer, da je toženka trdila, da je sporno stanovanje materina lastnina. Iz izjave nikakor ne izhaja, da toženka ni prikrivala dejstva, da je formalna lastnica stanovanja, saj je izpovedala, da je dala mama njej stanovanje zapisati, nato pa je še povedala, da ji ga je nazaj vrnila, ter da je bil Š. takrat še v stanovanju. Takšna izpovedba kvečjemu dokazuje, da toženka v tistem postopku ni zatrjevala, da je bila lastnica stanovanja v letu 1999. Tožnik zato ni imel podlage, da bi mislil, da je toženka formalna lastnica stanovanja. Toženka je bila zgolj oseba, na katero se je stanovanje formalno glasilo, ker je bila njena mati v dolgovih. Sodišče je nadalje spregledalo, da je toženka sporno pogodbo podpisala zgolj 18 dni po tem, ko je na vprašanje sodnice v postopku P 215/2002, kje je mati dobila denar za nakup stanovanje, odgovorila, da kolikor sama ve, je imela nekaj denarja prihranjenega, nekaj pa naj bi ga dala njena mati in stric M.. Toženka tako ni omenjala, da namerava z O. S. skleniti kakršnokoli pogodbo in je jasno povedala, da je stanovanje v lasti njene matere. Glede na vse navedeno je jasno, da je bila sporna pogodba sklenjena zaradi goljufivega namena in slaboverno, da se tožniku prepreči izpolnitev sodbe. Tudi vse priče zaslišane v postopkih P 31/97 in P 215/2002 so izpovedale, da je bilo stanovanje kupljeno s strani toženkine matere in nobena ni omenjala, da bi toženka kakorkoli prispevala pri nakupu. Tudi sicer pa toženka leta 1991 ni imela finančnih možnosti, da bi denar prispevala sama, saj je bila stara komajda 18 let in je bila še šolarka. Zaključki sodišča so toliko bolj nelogični glede na okoliščino, da je M. T. v postopku P 215/2002 imela večje možnosti za uspeh, če bi bilo zatrjevano, da M. T. sploh ni lastnica stanovanja, saj je to toženka, ki je zanj tudi priskrbela denar. Ravnanje toženke, katerega namen je bil tožnika onemogočiti pri tem, da končno tudi formalno pridobi lastninsko pravico, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedjo zlorabe pravic in bi moral tožnik glede na nedobrovernost toženke s tožbo uspeti. Nesprejemljivo je tudi zaključevanje sodišča, da dejstvo, da je toženka v prejšnjih pravdnih postopkih zasledovala materine interese in sodišču ni povedala, da je stanovanje formalno njena last, ni pomembno, saj s tem sodišče opravičuje zavestno govorjenje neresnice. Meni, da je sodišče imelo dovolj podlage za ugoditev njegovemu zahtevku v delu, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim neveljavna in nična, pri čemer pa ta del zahtevka niti ni odločilen, saj je s tem zahtevkom tožnik še dodatno podkrepil zahtevek glede ugotovitvenega in dajatvenega dela, ki je v celoti utemeljen. Prav gotovo pa je bilo dejanje toženke, ki je vedela, da stanovanje ni njeno, pa je kljub temu dosegla vpis v zemljiško knjigo, moralno sporno in zavržno, ob tem da je bil zasledovan cilj, da se tožniku prepreči vpis njegove lastninske pravice na stanovanju, kar je toženka prav dobro vedela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, delno sicer iz drugačnih materialnopravnih razlogov. V obravnavanem postopku je tožeča stranka vložila tožbo na ugotovitev solastninske pravice tožnika na stanovanju, pri katerem je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana toženka, ter na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki jo je opredelila kot lastninsko tožbo, postavila pa je tudi zahtevek na ugotovitev, da sta neveljavni pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem, ki jo je toženka dne 24. 2. 2003 sklenila z O. S., ter posledično še vknjižba lastninske pravice toženke v delu, ki se nanaša na tožnika, v zemljiški knjigi. Tožbo je v bistvenem utemeljevala z navedbami: da je tožnik pridobil solastninsko pravico na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Krškem P 215/2002 z dne 6. 2. 2003, ki se glasi zoper M. T., mati toženke; da sta tožnik in mati toženke kupila stanovanje leta 1991, pri čemer je tožnik pridobil solastninsko pravico s pridobitvijo stanovanja v okviru zunajzakonske skupnosti z materjo toženke; da je toženka pri nakupu stanovanja materi posodila le svoje ime, bila je slamnata žena, dejansko pa sama ni nikoli sodelovala pri nakupu, saj je bila še šolarka, stara komaj 18 let, in je vedela, da z nakupom nima nič ter da je toženka pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim dne 24. 2. 2003, na podlagi katere se je toženka vknjižila kot lastnica stanovanja, sklenila s frauduloznim namenom oziroma z namenom, da se tožniku prepreči vpis solastninske pravice na stanovanju in v slabi veri, saj je vedela, da nikoli ni bila lastnica. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka na podlagi takšnih trditev, ki jih ponavlja v pritožbi, ob dejstvu, da je toženka sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bilo sporno stanovanje na podlagi določb Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl., v nadaljevanju SZ), ki je omogočal odkup stanovanj imetniku stanovanjske pravice in tudi njegovim ožjim družinskim članom, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno, s postavljenimi tožbenimi zahtevki ne more uspeti.

6. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnik v razmerju do toženke ne more uspešno uveljavljati solastninske pravice na spornem stanovanju, sklicujoč se na sodbo P 215/2002 z dne 6. 2. 2003. Sodba se namreč ne nanaša na toženko, ki v postopku, ki se je vodil pod opr. št. P 215/2002, ni bila stranka, temveč na tožnika in toženkino mater, skladno s subjektivnimi mejami pravnomočnosti pa veže učinek pravnomočne sodbe le pravdni stranki oziroma sodba učinkuje zgolj med njima (319. člen ZPP). Le s tako razlago pravnomočnosti je zagotovljena kontradiktornost, ki je temeljno pravilo pravdnega postopka. Tožeča stranka zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da citirana sodba nima učinka inter partes, pri čemer tudi nima prav, da sodba velja napram vsem, ker gre za ugotovitev pridobitve solastninske pravice na stanovanju na originaren način. V določenih, nujnih primerih pravnomočnost sicer učinkuje tudi proti tretjim osebam (nekateri primeri, ko sodba učinkuje na širši krog oseb, so: pravno nasledstvo, sodbe glede izpodbijanja pravnih dejanj ter ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju) (1), vendar pa med te primere ne sodi sodba glede ugotovitve solastninske pravice, pridobljene na originaren način. Zatrjevani dejstvi, da je bila toženka slaboverna ter da je bila v postopku P 215/2002 zaslišana kot priča, tega zaključka ne moreta spremeniti.

7. Kot izhaja iz povzete trditvene podlage, je tožeča stranka tožbo gradila tudi na trditvah, da je tožnik pridobil solastninsko pravico na stanovanju na originaren način, in sicer leta 1991 v okviru zunajzakonske skupnosti z materjo toženke po določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Vendar pa po presoji pritožnega sodišča tožnik tudi na tej podlagi ne more uspešno uveljavljati svoje solastninske pravice na spornem stanovanju. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženka dne 10. 12. 1991 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bilo sporno stanovanje, na podlagi SZ. Navedena pogodba temelji na določilu prvega odstavka 117. člena SZ, po katerem so bili lastniki dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve zakona, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskem članu (za tak primer gre po navedbah tožene stranke, ki niso bile prerekane, v tej zadevi), bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Po določbi 118. člena SZ so s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe po tem zakonu, kupci prevzeli vse pravice in obveznosti, kot so jim imeli lastniki stanovanj. Zakon je izhajal iz dejstva, da večina stanovanj v času privatizacije še ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Na podlagi obrazloženega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je treba šteti, da je toženka v letu 1991, ko je sklenila prodajno pogodbo, postala lastnica spornega stanovanja, saj je bil položaj kupca stanovanja po citiranih določbah SZ s sklenitvijo (kupo)prodajne pogodbe izenačen s položajem lastnika stanovanja (ne glede na zemljiškoknjižne vpise).

8. Tožeča stranka je sicer trdila, da je bila toženka „slamnata žena“ in da je materi pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 10. 12. 1991 le posodila ime, ker je ta bila zadolžena, dejansko pa je stanovanje kupila mati toženke, vendar pa te trditve, četudi bi bile resnične, ne predstavljajo zadostne podlage za zaključek, da je nosilka pravic iz navedene prodajne pogodbe toženkina mati in posledično tudi tožnik kot njen zunajzakonski partner. Prodajna pogodba, pri kateri ni navidezna vsebina, ampak ni v skladu z resničnostjo le oseba enega pogodbenika, je pogodba z navideznim oziroma slamnatim kupcem. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ) oziroma prej Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nasl., v nadaljevanju ZOR) pogodbe z navideznim kupcem ne ureja, poznata pa jo pravna teorija in sodna praksa. V primeru prodajne pogodbe z navideznim kupcem gre za tri udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca in navideznega kupca. Resnični kupec noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe, zato v interesu resničnega kupca pogodbo sklene navidezni kupec. Kadar prodajalec za dogovor med resničnim in navideznim kupcem ve, potem je nosilec pogodbenih pravic in obveznosti dejanski (resnični) kupec. Kadar pa prodajalec za dogovor med njima ne ve, pa je nosilec pravic in obveznosti navidezni kupec. Ker navidezni kupec sklene veljavno prodajno pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, ki ostaja v ozadju, je med njima dogovorjeno, da bo prvi varoval interese drugega in mu po preteku določenega časa ali ob izpolnitvi določenih pogojev prenesel koristi, ki izvirajo iz prodajne pogodbe. Iz povzetega izhaja, da bi morala tožeča stranka, zato da toženke, ki je sklenila prodajno pogodbo na podlagi določb SZ, ne bilo moč šteti kot lastnice stanovanja, jasno in določno zatrjevati tudi, ali dejstvo, da je prodajalec vedel, da je resnični kupec mati toženke in ne toženka, ali pa, da je toženka, ki je bila zgolj navidezni kupec v skladu z dogovorom z njeno materjo kot resničnim kupcem, prenesla koristi iz prodajne pogodbe na mati, česar pa ni zatrjevala.

9. Ob takšnih trditvah in ugotovitvah pa se izkažejo kot neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 24. 2. 2003, na podlagi katere se je kot lastnica spornega stanovanja v zemljiški knjigi vknjižila toženka, nična oziroma neveljavna, ker je bila sklenjena zaradi goljufivega namena (z namenom, da se tožniku prepreči vknjižba njegove solastninske pravice) oziroma ker je šlo za nemoralno ravnanje. Odločitvi toženke, da sklene pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, s katero se zgolj ugotavljajo določena pravna dejstva, ki omogočajo vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni mogoče očitati nemoralnosti, pač pa je šlo za logično ravnanje, glede na to, da je bila skleniteljica veljavne prodajne pogodbe na podlagi določb SZ, niti toženki ni mogoče očitati slabovernosti. Ker tožnik nikoli ni bil (so)lastnik stanovanja, toženka že po naravi stvari s sklenitvijo pogodbe z dne 24. 2. 2003 in s vknjižbo lastninske pravice ni oziroma ni mogla tožniku preprečiti, da se vpiše kot solastnik na tem stanovanju.

10. Doslej obrazloženo pa tudi pomeni, da so za odločitev v obravnavani zadevi nepomembne okoliščine, da je toženka v predhodnih postopkih prikrivala dejstvo, da je ona formalna lastnica stanovanja, da toženka tožniku v postopku P 215/2002 ni omenjala, da namerava skleniti kakršnokoli pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja ter da sta toženka in njena mati glede lastništva spornega stanovanja v predhodnih postopkih drugače izpovedali. Pritožbeno sodišče se posledično ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi se izpodbijajo dejanski zaključki sodišča prve stopnje glede teh pravno neodločilnih okoliščin.

11. Končno pa je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnika na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4015/2009, saj zadevi nista primerljivi oziroma podobni, kot zmotno meni pritožnik. V obeh zadevah se sicer zahteva pravno izročitev stvari, vendar pa sta dejanski in pravni podlagi zahtevkov povsem različni. V zadevi II Cp 4015/2009 je tožeča stranka namreč utemeljevala lastninsko pravico na veljavni sodni poravnavi, s katero je „dotedanji lastnik“ tožnici priznal solastninsko pravico na nepremičninah in ji izstavil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastninske pravice, toženki pa sta bili nedobroverni pridobiteljici teh istih nepremičnin (vedeli sta, da se izvenknjižno stanje teh nepremičnin ne ujema z zemljiškoknjižnim stanjem).

12. Ker so torej uveljavljeni pritožbeni razlogi neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ).

(1) Glej v: dr. Lojze Ude in drugi: "Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a -503.člen), Uradni list in GV založba, Ljubljana 2009, stran 175-176; v tem delu avtor komentarja: Aleš Galič.