Jedro

Denacionalizacija na podlagi 4. člena ZDen je možna le v zvezi s tistim ukrepom brez pravnega naslova, ki ga je državni organ izvršil do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. To velja praviloma tudi, če tak ukrep predstavlja izdaja ugotovitvene odločbe o prehodu premoženja iz zasebne lastnine fizične osebe v družbeno lastnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v izvrševanju pravnomočne sodbe tega sodišča opr. št. U 1905/2004-8 z dne 6. 7. 2005, je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 24. 6. 2004, s katero je le-ta zavrnila zahtevo tožnice za vrnitev nepremičnin s parc. št. 223 in 1492, obe k.o. V, odvzetih pok. AA. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe uvodoma ugotavlja, da so se za priposestvovanje v času izdaje odločbe z dne 12. 3. 1965 (o tem, da v družbeno lastnino kot priposestvovani preideta nepremičnini s parc. št. 223 in 1492, obe k.o. V) uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika z dne 1. 6. 1811 (ODZ) v skladu z določbo 4. člena Zakona o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46). Po ureditvi ODZ je priposestvovanje originaren način pridobitve lastninske pravice ter sodi med klasične civilno-pravne institute, o njem je bilo pristojno odločati sodišče; upravni organ tako ni imel podlage za izdajo odločbe z dne 12. 3. 1965, ta odločba pa se tudi ne sklicuje na predhodni akt sodišča, zato tožena stranka ocenjuje odvzem spornih zemljišč s to odločbo kot ukrep državnega organa v smislu 5. odstavka 8. člena ZDen. Tak ukrep pa po 4. členu ZDen predstavlja pravno podlago za denacionalizacijo, vendar ob izpolnjenih pogojih, da je bilo premoženje podržavljeno neodplačno ter da je bilo podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ali z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ki je po mnenju tožene stranke tudi moral biti izvršen do uveljavitve Ustave iz leta 1963, to je do 7. 4. 1963. Ker je bila sporna odločba z dne 12. 3. 1965 izdana izven navedenega časovnega okvira, je prvostopni organ denacionalizacijo utemeljeno zavrnil ter je bilo njegovo odločbo treba vzdržati v veljavi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da določba 4. člena ZDen ne določa časovnega okvira za ukrep državnega organa ter da je torej tožena stranka v postopku za izdajo izpodbijane odločbe nepravilno razlagala in uporabila to zakonsko določbo. Poleg tega je sporna odločba o podržavljenju le ugotovitvena odločba, ki le ugotavlja, da so nepremičnine, last AA, kot priposestvovane prešle v družbeno lastnino, pri čemer iz same odločbe izhaja, da je lastnik že pred vojno opustil izvrševanje lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, torej je postopek v zadevi tekel celo v predvojnem obdobju. Po mnenju tožnice pa je pomembno tudi, da je bila odločba o priposestvovanju izdana njenemu pokojnemu očetu, ki je bil tedaj mrtev že 31 let, imel pa je tedaj še živo ženo in več otrok, kar pomeni, da bi organ, ki je odločbo izdal, moral ugotavljati izvrševanje lastninske pravice s strani dedičev pokojnika, česar pa ni storil. Dediči o tem priposestvovanju niso vedeli ničesar, ker jim, čeprav dejanskim lastnikom nepremičnin, nihče ni izdal nikakršne odločbe. Poleg tega pa tudi ne drži, kot izhaja iz odločbe o priposestvovanju, da naj bi lastninska pravica na nepremičninah ne bila izvrševana, saj so lastninsko pravico izvrševali namreč žena pokojnega prejšnjega lastnika in njeni otroci, in to vse to odhoda v tujino. Iz navedenega izhaja, da je šlo za podržavljenje z ničnim pravnim aktom brez pravne podlage. Prav za take primere ZDen omogoča denacionalizacijo po 4. členu. Treba je pa tudi upoštevati, da je bila že pred tem vdovi prejšnjega lastnika (materi tožnice) izdana odločba, s katero ji je bilo zaplenjeno vse ostalo premoženje ter je bila prisiljena z otroci poiskati kruh v tujini, najprej v Italiji in zatem v Argentini. Vendar pa je tožnica z materjo in brati in sestrami živela v hiši v V, ki naj bi s priposestvovanjem med drugim tudi prešla v družbeno lastnino, skoraj vse do vojne; ko pa se je takoj po vojni njen brat vrnil na dom, mu je bilo rečeno, da je hiša zaplenjena, ter se v njej ni mogel naseliti, živel je pri sorodnikih, dokler se ni preselil v Južno Ameriko, kjer je pred nekaj leti umrl. Navedeno celo kaže na to, da je bila hiša odvzeta že leta 1945, in sicer zaplenjena ter ne s priposestvovanjem odvzeta leta kasneje. Tožnica sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov (vpogledu v upravne spise v zadevi in zaslišanju tožnice) izpodbijano odločbo odpravi kot nezakonito, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba izdana v skladu s spravnim mnenjem in stališči pravnomočne sodbe tega sodišča z dne 6. 7. 2005, ki jih je tožena stranka morala upoštevati. Odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ter še dodaja: Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožena stranka določbe 4. člena ZDen ne bi mogla razlagati, da v le-tej določeni časovni okvir, do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, velja tudi za ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Kot izhaja iz zakonodajnih gradiv za ZDen (Poročevalec št. 7/91 in 21/91), je ta zakon podlaga za vračanje premoženja, odvzetega v časovno omejenem obdobju: v 3. členu ZDen so predpisi, ki so bili podlaga za podržavljenje, taksativno našteti, v 4. členu pa opredeljeni z blanketno normo, da so to predpisi, izdani do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi s št. U-I-34/98 z dne 2. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 31/98), ki jo je izdalo v postopku za oceno ustavnosti 4. člena ZDen, presodilo, da je odločitev zakonodajalca, da so podlaga za denacionalizacijo predpisi, sprejeti pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963, ne pa tudi predpisi, sprejeti po njeni uveljavitvi (razen tistih, ki so v 3. členu ZDen izrecno našteti), razumna ter skladna z namenom zakona, in da določba ni neskladna z Ustavo Republike Slovenije. To je utemeljilo z ustavno zagotovljenimi pravicami in tedanjo zakonsko regulativo ter z družbenimi razmerami, ki so že omogočale tudi dejansko uveljavljanje pravic. Glede pravnih poslov, ki so podlaga za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, kateri časovne opredelitve tudi ne določa, pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 22. in 23. 6. 1993 sprejelo pravno mnenje, da so to le tisti pravni posli, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen. Po mnenju tega sodišča tudi določbe 4. člena ZDen kot podlage za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ni mogoče razlagati neodvisno od drugih določb ZDen, saj morajo vse sestavljati konsistentno celoto. Te določbe tako ni mogoče razlagati tako, da prehod premoženja v državno lastnino z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova ne bi bil časovno vezan. Sprejemljivih razlogov, zakaj glede ukrepov državnega organa iz 4. člena ZDen časovna meja ne bi veljala, v določbah ZDen ni najti, po že povedanem pa je bil tudi namen zakonodajalca, da se na podlagi ZDen popravijo krivice, storjene v določenem obdobju po 2. svetovni vojni. Razlaga, da glede ukrepov državnega organa časovne meje za denacionalizacijo ni, bi bila torej tudi v nasprotju z namenom zakona. Oceno zakonodajalca, da so splošne družbene razmere po letu 1963 omogočale uveljavljanje pravic, sta sprejela že Ustavno in Vrhovno sodišče v navedenih odločitvah glede obdobja podržavljenja, ki je podlaga za denacionalizacijo. Te razmere pa so omogočale tudi odpravo oškodovanj, ki so bila posledica protipravnega materialnega ravnanja državnih organov. Glede na to, da je zakonodajalec ukrep državnega brez pravnega naslova kot podlago za denacionalizacijo umestil v 4. člen ZDen, ki je tudi temelj za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega po predpisih, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, je po mnenju sodišča treba to določbo tudi glede ukrepa razlagati tako, da je denacionalizacija možna v zvezi s tistim ukrepom, ki ga je državni organ izvršil do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7. 4. 1963. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne more vplivati tožbena trditev, da je postopek za odvzem zemljišč potekal daljše časovno obdobje, v katerem so se, po razlogovanju ugotovitvene odločbe, stekali pogoji za priposestvovanje, ker lastnik ni izvrševal lastninske pravice na zemljišču. Po mnenju sodišča je namreč mogoče šteti kot ukrep državnega organa v smislu 4. člena ZDen izdajo sporne odločbe (z dne 12. 3. 1965), ne glede na to, da gre za ugotovitveno odločbo; tudi za ugotovitvene odločbe velja, da imajo konstitutivne vsebine, saj tudi te ustvarjajo določeno novo pravno razmerje, ki veže tako stranko kot organ ter se tudi lahko prisilno izvršijo; tudi v obravnavani zadevi je odločba z dne 12. 3. 1965 (pravnomočna) bila podlaga, kot izhaja iz prvostopne odločbe in to potrjujejo tudi spisne listine (zemljiškoknjižni izpisek za vl. št. 172 k.o. V), za vknjižbo družbene lastnine pri predmetnih parcelah v zemljiški knjigi, torej je pravni učinek (bil) vezan na izdajo oziroma njeno pravnomočnost (na sami odločbi je pravnomočnost ugotovljena za dne 6. 4. 1965), sicer pa tudi v razlogih odločbe ni najti opore za drugačno ugotovitev njenega pravnega učinkovanja, niti take opore, razen pavšalnih trditev glede teka priposestvovalne dobe, ne ponuja tožnica.

V tem postopku pa tudi ne morejo biti pravno upoštevni ugovori glede nezakonitega postopanja pri izdaji sporne odločbe z dne 12. 3. 1965, saj gre za ugovore, ki jih v denacionalizacijskem postopku, v katerem se ne presoja zakonitosti aktov podržavljenja, ni mogoče uveljavljati (pač pa bi jih bilo mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper to odločbo, na primer v predlogu za izrek odločbe za nično, uporaba tega pravnega sredstva po pravilih upravnega postopka tudi ni vezana na noben objektivni ali subjektivni rok).

Tožbena navedba, da je predmetno premoženje (izrecno hiša) bilo zaplenjeno že leta 1945 ter ne odvzeto šele po sporni odločbi z dne 12. 3. 1965, pa predstavlja tožbeno novoto (3. odstavek 14. člena ZUS), te pa v upravnem sporu niso dopustne, če stranka ne opraviči, zakaj teh dejstev ni navajala že v upravnem postopku, česar pa tožnica v tožbi ni storila. Iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke pa izhaja, potrjuje pa to tudi spisna dokumentacija, da je v smislu 62. člena ZDen tožnica denacionalizacijo predmetnih parcel uveljavljala na podlagi sporne odločbe z dne 12. 3. 1965 in da je torej denacionalizacijski organ (pravilno) postopek vodil glede na njeno trditveno in dokazno podlago.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. V postopku je zakonitost izpodbijane odločbe moglo preizkusiti na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov; ker je bilo izvajanje dodatnih dokazov nepotrebno, sicer pa je tožnica kot tak dokaz predlagala le svoje zaslišanje, sodišče ni opravilo glavne obravnave (ki pa je tožnica tudi ni predlagala).

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke; ta zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v postopku, v katerem je sodišče odločilo le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot v tej zadevi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.