Jedro

Obveznosti iz zavarovalne pogodbe je dolžna izpolniti neupravičena oseba, dokler jo tisti, v čigar imenu je bila sklenjena, naknadno ne odobri. Zavarovalna pogodba, ki jo v imenu drugega sklene oseba brez pooblastila, torej v vsakem primeru velja, vprašanje je le, kdo je zavarovalnici dolžan izpolniti obveznosti. Glede na navedeno trditve tožene stranke, da je tožeča stranka ravnala malomarno, ker ni preverila kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, niso utemeljene.

Pred priznanjem se mora stranka skrbno prepričati kaj priznava. Nezadostna skrbnost pri priznanju gre v škodo stranke, ki je priznanje podala. Slednje pa upoštevaje načelo vestnosti in poštenja zadošča za neupoštevanje preklica oziroma omejitve priznanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140848/2012 z dne 26. 9. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 811,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke terja plačilo neplačanih zavarovalnih premij za več vrst premoženjskega zavarovanja, sklenjenega v korist tožene stranke, po krovni zavarovalni pogodbi z dne 30. 7. 2009 in več zavarovalnih policah, ki jih je v imenu tožene stranke vse podpisal J. P. V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali je imel J. P. pooblastilo tožene stranke za sklenitev zavarovalnih pogodb. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil J. P. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev krovne pogodbe in spornih polic, ter k navedenemu dodalo, da je tožena stranka tudi, če je menila, da je J. P. pogodbo in police podpisal brez pooblastila, s plačilom zavarovalne premije za prvo zavarovalno leto 2010, sklenitev krovne zavarovalne pogodbe in vseh zavarovalnih polic naknadno odobrila. Glede na to, in ker tožena stranka višini terjatve ni konkretizirano nasprotovala, je odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

6. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, ko je s strani tožeče stranke prejela računa za plačilo premije za leto 2010 (B7 - B8), le-tega brez ugovorov plačala; da so bile na teh računih za leto 2010 navedene številke zavarovalnih polic in vrsta zavarovanja; da je tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da je s tožečo stranko sklenila vse zavarovalne police, ki jih je tožeča stranka priložila k dopolnitvi tožbe in na podlagi katerih so bili izdani računi, katerih plačilo terja v tem postopku; da je J. P. podpisal pooblastilo, s katerim je pooblastil zavarovalnega posrednika, da zastopa interese tožene stranke kot zavarovalca v razmerju do tožeče stranke, in v njem navedel vse podatke tožene stranke; da je J. P. v krovni zavarovalni pogodbi naveden kot skrbnik pogodbe; da je J. P. pri tožeči stranki prijavil škodo, ki je toženi stranki nastala v letu 2010; in da je J. P. sin partnerja zakonite zastopnice tožene stranke, pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil J. P. s strani tožene stranke pooblaščen za sklenitev krovne zavarovalne pogodbe in zavarovalnih polic.

7. S pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka plačala premijo za leto 2010 v dobri veri, da ima s tožečo stranko sklenjene veljavne zavarovalne police, nakar je v tem postopku ugotovila, da temu ni tako, tožena stranka ne more biti uspešna. Ni namreč podala nobenih trditev, ki bi omogočale zaključek, da je bila, upoštevaje, da naj ne bi vedela, da je J. P. sklenil zavarovanja v njenem imenu, lahko upravičeno v dobri veri, da ima veljavno sklenjeno zavarovalno pogodbo, saj ni na primer trdila, da se je sama pogajala za sklenitev pogodbe neposredno z zavarovalnico ali preko drugega zavarovalnega posrednika. Glede na njene trditve, da naj bi J. P. pooblastila zgolj za pridobitev ponudb različnih zavarovalnic in glede na to, da ni trdila, da je bila v stiku s tožečo stranko še na kakšen drugačen način kot preko J. P., je po oceni pritožbenega sodišča logični zaključek, da je vedela, da gre pri računih za zavarovalno premijo za leto 2010 lahko le za zavarovanje, ki je bilo sklenjeno na podlagi pooblastila danega J. P. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je bil J. P. tisti, ki je za toženo stranko prijavil škodni dogodek in pri tem navedel pravilne številke spornih zavarovalnih polic, ki jih je pridobil od zavarovalnega posrednika. Vse navedeno in upoštevaje izpoved kot priče zaslišanega zavarovalnega posrednika M. J., da se mu je J. P. predstavil kot predstavnik tožene stranke (list. št. 132), pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je J. P. pri sklepanju sporne zavarovalne pogodbe in zavarovalnih polic deloval v svojstvu tožene stranke oziroma, da je bil s strani tožene stranke pooblaščen za njihovo sklenitev.

8. Glede na navedeno, bi se morala tožeča stranka, če bi držale njene trditve, da z dejstvom sklenjenih zavarovalnih polic sploh ni bila seznanjena oziroma se z njimi ni strinjala, če bi ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se od nje zahteva in pričakuje (prvi odstavek 6. člena OZ), pri zavarovalnici, ki ji je poslala računa za plačilo premije za leto 2010, ali pri J. P., katerega naj bi pooblastila le za pridobitev ponudb različnih zavarovalnic, oziroma pri zavarovalnemu posredniku, pri katerem je J. P. pridobil podatke za prijavo škodnega primera iz leta 2010, torej je slednji nedvomno razpolagal s sporno dokumentacijo, saj je kot zavarovalni posrednik dolžan skrbeti za interese zavarovalca pri vseh obstoječih pogodbah/policah (A24), pozanimati za kakšno zavarovanje gre oziroma plačilo računov zavrniti. Ker tega ni storila, se sedaj, ko ista zavarovalnica od nje zahteva plačilo premije za isto zavarovanje za leto 2011 in 2012, ne more uspešno sklicevati na to, da J. P. ni imel pooblastila za sklenitev spornih pogodb, oziroma da je naknadno, s plačilom zavarovalne premije za leto 2010, odobrila v njenem imenu sklenjeno zavarovanje le za leto 2010. Nadalje njene trditve, da bi za leto 2011 in 2012 plačala premijo, če ne bi v tem postopku ugotovila, da s tožečo stranko sploh ni imela sklenjene zavarovalne pogodbe, po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je njena volja ob plačilu premije za leto 2010 obsegala voljo za obstoj spornega zavarovanja za nadaljnja leta, pri čemer se je navedeno spremenilo, ker ni bila zadovoljna z obravnavo škodnih primerov iz leta 2010 s strani zavarovalnice. Vse navedeno pritožbeno sodišče dodatno utrjuje v prepričanju, da je J. P. pooblastilo tožene stranke za sklenitev krovne zavarovalne pogodbe in zavarovalnih polic nedvomno imel. Sicer pa tožeča stranka svoje obrambe tudi ni gradila na trditvah, da je J. P. odgovoren zavarovalnici za plačilo premij.

9. Tudi dejstvo, da naj bi bila tožena stranka s konkretno vsebino pogodbe in polic seznanjena šele v tem postopku, ne spreminja dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj navedeno namreč sama nosi odgovornost za morebitno neseznanjenost, ker je, ne da bi kot skrben gospodarstvenik preverila kaj plačuje, zavarovalno premijo za leto 2010 plačala. Posledično tudi ni odločilno, ali je bila sporna dokumentacija dejansko poslana toženi stranki, saj bi se slednja pred plačilom premije za leto 2010 nedvomno morala oziroma bi se lahko o njeni vsebini prepričala. Tudi, če bi bilo mogoče v zvezi s tem (neseznanitvijo tožene stranke z relevantno dokumentacijo) zavarovalnici očitati kršitev zavarovalne pogodbe, zgolj to dejstvo tožene stranke ne bi odvezovalo obveznosti plačila premije. Pritožbeno sodišče dodaja še, da je bil zavarovalni posrednik tisti, ki je bil pooblaščen za zastopanje interesov naročitelja (tožene stranke). Glede na zgoraj navedeno, da je zavarovalni posrednik razpolagal oziroma hranil sporno dokumentacijo, je bil on tisti, ki je bil dolžan svojega naročitelja seznaniti z njo (843. člen OZ). Očitki, ki se nanašajo na (ne)izpolnjevanje obveznosti zavarovalnega posrednika, ki ni bil v pravnem razmerju s tožečo stranko, temveč s toženo stranko oziroma J. P. v imenu tožene stranke, pa ne morejo biti predmet obravnavanega postopka, kjer gre za pogodbeno (zavarovalno) razmerje med pravdnima strankama.

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo, ki ga je podpisala zakonita zastopnica K. P. K., navedla, da je s tožečo stranko sklenila vse zavarovalne police, ki jih je tožeča stranka priložila k vlogi, s katero je dopolnila tožbo. S tem je potem, ko se je nedvomno že imela možnost seznaniti s spornimi policami, priznala temelj zahtevka. V nadaljevanju je svoje priznanje preklicala oziroma omejila z navedbo, da je priznala le, da so bile vse sporne police sklenjene v njenem imenu, vendar brez njenega pooblastila, pri čemer je naknadno odobrila sporen posel le za leto 2010. Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje za priznano ali za izpodbijano dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma ali deloma zanikala ali pa omejila priznanje s tem, da je dodala druga dejstva (tretji odstavek 214. člena ZPP). V trenutku priznanja tožene stranke, so bile sporne zavarovalne police že v spisu, zato se preklic priznanja oziroma njegova omejitev ne more upoštevati. Pred priznanjem se mora namreč stranka skrbno prepričati kaj priznava. Nezadostna skrbnost pri priznanju gre v škodo stranke, ki je priznanje podala. Slednje pa upoštevaje načelo vestnosti in poštenja zadošča za neupoštevanje preklica oziroma omejitve priznanja (primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 368).

11. V pritožbi je tožena stranka prvič navedla, da je odgovor na tožbo v imenu tožene stranke vložil J. P., na podlagi pooblastila z dne 5. 10. 2012, ki ga je tožena stranka v spis predložila naknadno, na poziv sodišča prve stopnje, pri čemer naj bi s priznanjem sklenjenih zavarovalnih polic dano mu pooblastilo prekoračil. Slednje ne drži. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ugovor zoper sklep o izvršbi za toženo stranko vložil J. P., zato je sodišče toženo stranko pozvalo, da naknadno predloži pooblastilo (list. št. 76). Slednje je tožena stranka tudi storila (list. št. 101) in predložila pooblastilo J. P. z dne 5. 10. 2012 (list. št. 102). Iz njega izhaja, da je tožena stranka J. P. pooblastila za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi v zadevi VL 140848/2012, sprejem predlogov za sklenitev zunajsodne poravnave in sprejem poštnih pošiljk, oboje v zvezi z navedeno izvršilno zadevo. V pooblastilu je navedeno še, da velja do preklica. Iz pooblastila torej ne izhaja, da je bil J. P. pooblaščen tudi za vložitev odgovora na tožbo v tem postopku. Tudi iz odgovora na tožbo z dne 29. 1. 2013 izhaja, da ga je vložila tožena stranka sama. Nikjer v vlogi namreč ni navedeno, da se vlaga preko pooblaščenca, na vlogi je pečat tožene stranke in navedeno, da jo vlaga zakonita zastopnica tožene stranke ter lastnoročni podpis. Glede na to je tožena stranka nedvomno v odgovoru na tožbo priznala sklenitev spornih zavarovalnih polic.

12. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 73. člena OZ, da bi tožeča stranka morala toženo stranko pozvati, ali odobrava sklenjeno zavarovalno pogodbo. Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da J. P. ni imel pooblastila tožene stranke za sklenitev sporne pogodbe in polic, gre zgolj za možnost nasprotne stranke, da se reši negotovosti v zvezi s pogodbo, ki jo je sklenila z neupravičeno osebo. Ni pa to njena dolžnost, kot to zmotno meni tožena stranka. Tožečo stranko kot zavarovalnico dodatno varuje določba 928. člena OZ, ki določa, da je dolžna obveznosti iz zavarovalne pogodbe izpolniti neupravičena oseba, dokler jo tisti, v čigar imenu je bila sklenjena, naknadno ne odobri. Zavarovalna pogodba, ki jo v imenu drugega sklene oseba brez pooblastila, torej v vsakem primeru velja, vprašanje je le, kdo je zavarovalnici dolžan izpolniti obveznosti. Glede na navedeno trditve tožene stranke, da je tožeča stranka ravnala malomarno, ker ni preverila kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, niso utemeljene oziroma ne morejo vplivati na odločitev sodišča o obravnavanem zahtevku.

13. Okoliščina, da je J. P. sin partnerja zakonite zastopnice tožene stranke in dejstvo, da je tožena stranka za zastopanje v izvršilnem postopku, katerega nadaljevanje je obravnavani pravdni postopek, pooblastila prav J. P., pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je J. P. pooblastilo za sklenitev sporne zavarovalne pogodbe in zavarovalnih polic imel oziroma ni zlorabil zaupanja tožene stranke s prekoračitvijo danega mu pooblastila, kot je to neuspešno skušala dokazati tožena stranka.

14. Upoštevaje dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, zgoraj navedene okoliščine primera in priznanje sklenitve zavarovalnih polic, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka J. P. pooblastila za sklenitev sporne zavarovalne pogodbe in zavarovalnih polic. Zato je tožena stranka kot zavarovalec (in ne J. P.) tista, ki je dolžna plačati zavarovalne premije tožeči stranki (921. člen OZ). S tem pa se izkaže, da glede na neizpodbito dejansko stanje, sodišče prve stopnje pri odločitvi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila (prvi odstavek 154. člena ZPP).