Jedro

Pri odgovornosti za izdelek proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da je izdelal le sestavni del izdelka in da je napaka nastala zaradi konstrukcije izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijani I., II. in V. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna prvi toženki povrniti 6.026,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženko za plačilo odškodnine v višini 1.063.589,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvo toženki povrniti pravdne stroške v višini 12.293,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila (II. točka izreka), drugo toženki pa pravdne stroške v višini 4.977,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila (III. točka izreka) ter tretje toženki njene pravdne stroške v višini 4.977,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila (IV. točka izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo še, da je dolžna vsem trem toženkam solidarno povrniti njihove pravdne stroške v višini 6.313,50 EUR (popravljeno s popravnim sklepom na 6.972,30 EUR) v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo v zvezi s popravnim sklep vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v I., II. in V. točki izreka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi v delu, ki se nanaša na prvo toženko oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Prvo toženka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in izpodbijani sodni odločbi potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožeča stranka proizvajalka električnih števcev, v vsak števec pa je z namenom preprečitve kratkotrajnih napetostnih obremenitev vgrajenih po 8 diod. V februarju 2009 je tožeča stranka preko družbe R. GmbH pričela z naročilom diod z oznako XY, katerih proizvajalka je prva toženka. Tožeča stranka je trdila, da so imele diode stvarno (konstrukcijsko) napako, saj naj bi čez čas najmanj 12% diod ne preneslo več dogovorjenih kratkotrajnih napetostnih obremenitev do 1600 voltov (prvi dve dobavi) oziroma do 1800 voltov (ostale dobave), zaradi česar naj bi pozimi leta 2011 prišlo do pregorevanja večjega števila števcev, ki jih je tožeča stranka vgradila in prodala končnim kupcem na Finsko.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila samostojna odločitev tožeče stranke, da gre v naročilo diod XY proizvajalca prvo toženke in da s temi nadomesti P. avalanche diode s stekleno pasivizacijo, pri čemer je vedela, da gre za drugačno vrsto diode, saj so diode prve toženke navadne usmerniške diode. Ob testiranju diod je izvedenec ugotovil, da so se diodam, ki so samostojno testirane prestale vse preizkuse, njihove lastnosti v števcih tožnice (tako pri nižji kot pri običajni vlažnosti) poslabšale, saj je njihova prebojna napetost padla. Izvedenec je pojasnil, da je vzrok za navedeno lahko ali projektiranje števca ali pa diode, lahko pa tudi napaka v proizvodnji. Dvom v pravilnost projektiranja števca za tako vrste diode je sodišču vzbudil preizkus, saj so diode po vgradnji v števce približno v 12% pregorele, kar je tudi številka, ki jo zatrjuje tožeča stranka sama. Dvom je sodišču vzpostavil izvedenec tudi s tem, ko je kot strokovnjak pojasnil, da je potrebno pri zamenjavah avalanche diod z navadno usmerniško diodo uporabiti tudi previdnostne ukrepe, ki jih tožeča stranka pri vgradnji nadomestnih diod ni uporabila oziroma tega niti ni trdila. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi ob zamenjavi diod napajalni vhod ustrezno zaščitila pred preveliko napetostjo (pred usmernikom), s čimer bi bila omejena prenapetost na diodah. Navedla je, da je diode XY vgradila v obstoječe števce, ki pa so bili projektirani za drugo vrsto diode (P. avalanche diode), čeprav bi morala pri zamenjavi diod upoštevati tudi ta previdnostni ukrep. Tožeča stranka je bila zato pozvana, da predloži dva na Finskem okvarjena števca. Vendar pa izvedenec analize celotnega vezja števca energije, zlasti njegovega napajalnega dela, kjer se nahajajo diode in prenapetostna zaščita, ni mogel opraviti, saj mu tožeča stranka ni dostavila števcev, ki so na Finskem pregoreli. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega presodilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so imele diode XY zatrjevano stvarno napako oziroma da niso imele dogovorjenih lastnosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo.

7. Kdor da v promet kakšno stvar, ki jo je izdelal, ki pa pomeni zaradi kakšne napake, škodno nevarnost za osebe ali stvari, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi take napake (prvi odstavek 155. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Odgovornost za izdelek je urejena tudi v Zakonu o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 s spr.; ZVPot) pri čemer pravice iz drugega poglavja ZVPot pripadajo tudi osebam, ki se po tem zakonu ne štejejo za potrošnike. Oškodovanec mora dokazati napako, škodo in vzročno zvezo med njima (7. člen ZVPot). Proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da je izdelal le sestavni del oziroma sestavino izdelka in da je napaka nastala zaradi konstrukcije ali izdelave izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen (četrta alineja 10. člena ZVPot).

8. Prva toženka je kot razlog za okvaro večjega števila števcev na Finskem (ne pa v drugih državah) navajala vremenske pogoje na Finskem, čemur je tožeča stranka nasprotovala. Vendar pa tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da naj bi bili na Finsko dobavljeni le števci, ki so imeli vgrajene diode iz ene serije (z dogovorjeno napetostjo 1800 voltov). Tožeča stranka, kot to utemeljeno opozarja prva toženka v odgovoru na pritožbo, takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Navajala je, da naj bi imelo najmanj 12% diod, ki jih je prva toženka izdelala in dobavila med 3. 3. 2009 in 11. 11. 2009 napako, saj ne prenesejo napetosti do 1600 voltov (prvih 100.000 diod) oziroma do 1800 voltov (preostale diode).1 Ker je bila tožeča stranka tista, ki je diode vgrajevala v števce ter jih je ob okvari menjala oziroma popravljala, je bila nedvomno seznanjena s serijami diod vgrajenih v števce, s prodajo števcev v razne države ter z okvarami števcev, torej z vsemi relevantnimi podatki, da bi takšne trditve lahko podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nenazadnje je takšna pritožbena navedba v izrecnem nasprotju s tistim, kar je tožeča stranka navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto, zaradi česar je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Tožeča stranka je splošno glede prenapetostne zaščite v števcu res navajala v tretji pripravljalni vlogi, vendar pa je te navedbe (drugi, tretji in četrti odstavek na 3. strani navedene vloge - list. št. 76) mogoče razumeti zgolj kot splošen opis značilnosti števcev, ne pa za opis konkretnih električnih števcev, ki so bili inštalirani na Finskem. Prenapetostna zaščita je bila namreč v navedeni vlogi zgolj omenjena, ne pa tudi konkretno opisana. V izvedenskem mnenju je nato izvedenec opozoril, da mora uporabnik pri zamenjavi avalanche diode s stekleno pasivizacijo z običajno usmerniško diodo upoštevati previdnostni ukrep – napajalni vhod mora ustrezno zaščititi pred preveliko napetostjo (pred usmernikom), s čimer se omeji prenapetost na diodah, kar se običajno naredi z ustreznimi varistorskimi zaščitnimi ploščicami. Iz navedenega smiselno izhaja, da prehodno takšna zaščita pri avalanche diodah ni bila potrebna. Pri enakih pogojih bi namreč lahko avalanche dioda absorbirala nekaj odvečne energije med prenapetostnimi konicami, ki so običajno zelo kratke, zaradi česar v večini takšnih primerov ostane nepoškodovana, pri navadnih usmerniških diodah pa lahko pride do nastanka vročih točk ter posledično do poškodbe kristalne mreže polprevodnika.

10. Prva toženka je v pripombah na izvedensko mnenje (list. št. 671-672), ugovarjala, da po skicah v števcih tožeče stranke ni zaščite pred preveliko napetostjo. Kot je navedla, je do te ugotovitve lahko prišla šele po vpogledu v tehnične skice, ki jih je tožeča stranka predložila izvedencu. Sodišče prve stopnje je zato ugovor prve toženke pravilno upoštevalo kot pravočasnega.

11. Prva toženka je tako pravočasno ugovarjala tudi, da je iz skic razvidno, da je tožeča stranka zadnje spremembe vnesla leta 2006, iz česar izhaja, da ob zamenjavi diod ni prilagodila števcev novi vrsti uporabljenih diod. Prva toženka je pojasnila še, da se P. nadzorovane avalanche diode, ki jih je tožnica pred tem uporabljala v svojih števcih, uporablja brez prenapetostne zaščite, saj so zasnovane tako, da večkrat ponavljajoče absorbirajo vse visokonapetostne prehodne pojave, med tem ko imajo diode prve toženke, ki so navadne usmerniške diode, maksimalno zmožnost enkratne absorbcije visokonapetostnega prehodnega pojava. Ugovarjala je, da je bil razlog za pregrevanje števcev na Finskem, kjer so bile tisto leto izjemne vremenske razmere z veliko več nevihtami kot običajno, na strani tožnice, ki je nadomestila nadzorovano avalanche diodo z običajno diodo brez kakršnekoli dodatne zaščite oziroma ne da bi števce pred tem ustrezno prilagodila drugačni vrsti diode. Tudi izvedenec je v izvedenskem mnenju izrecno opozoril na dodatni previdnostni ukrep ustrezne zaščite pred preveliko napetostjo, ni pa navedel, da bi bilo s tem v zvezi kaj storjenega s strani tožeče stranke. Kljub pozivu za predložitev okvarjenih števcev pa tožnica le-teh izvedencu ni izročila. Prva toženka je opozorila tudi na časovno stisko tožeče stranke ob zamenjavi diod, saj je P. prenehal izdelovati avalanche diode, kot tudi na to, da je tožnica diode prve toženke nadalje kupovala še nadalje do leta 2013. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče samo širilo trditveno podlago torej ni utemeljen, saj je ugovor glede napačne konstrukcije števca (pravočasno) uveljavljala prva toženka.

12. Tožeča stranka na konkretnem ugovor nasprotne stranke ni odgovorila niti ni navajala, da bi bil ugovor prepozen. Na predlog izvedenca v dopolnitvi izvedenskega mnenja za opravo analize celotnega vezja števca energije, zlasti njegovega napajalnega dela (kjer se nahajajo diode in prenapetostna zaščita), da se preveri tožnikovo načrtovanje, je tožeča stranka navedla, da ne predlaga dodatnega izvedenskega mnenja. Kljub pozivu, da predloži dva na Finskem okvarjena števca le-teh izvedencu ni dostavila.

13. Očitek prve toženke, da bi morala tožeča stranka ob zamenjavi vrste uporabljane diode števce ustrezno prilagoditi, česar pa ni naredila, se je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazal kot utemeljen. Glede na vsebinsko obrazložen ugovor prve toženke, ki ga je ta tudi ustrezno dokazno podkrepila s sklicevanjem na predložene skice ter ugotovitve izvedenca, se je procesno dokazno breme prevalilo na tožečo stranko, ki pa mu ni zadostila. Tožeča stranka namreč ni podala nobenih pojasnil glede prilagoditve števca novi vrsti diod, niti ni v zvezi z zaščito napajalnega vhoda pred preveliko napetostjo predlagala izvedbe kakršnihkoli dokazov. Kljub pozivu tožeča stranka izvedencu ni izročila nobenega okvarjenega števca, čeprav bi bila dolžna poskrbeti za hrambo okvarjenih števcev prav zaradi možnosti izvedbe dokaza z izvedencem. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je zatrjevala, da števce še hrani, kar je izpovedala tudi njena priča A. A. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi tožeča stranka, kot oblikovalec števca in strokovnjak na svojem področju, morala vedeti, da mora števce pred uporabo druge vrste diode predhodno prilagoditi oziroma ustrezno obdelati, česar pa ni storila. Predmetna zadeva se zato razlikuje od zadeve, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi (I Cpg 326/2013), saj se v tem primeru prva toženka odgovornosti razbremenila.

14. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na pričo A. A. Priča A. A. ni navajal ničesar v zvezi z dodatno pripravo števcev za zamenjavo obeh vrst diod, temveč je nasprotno izpovedal, da so bile diode prve toženke enako velike kot P. diode, tožeča stranka pa je imela števec pripravljen za uporabo teh diod. Pritožbeni očitek napačne dokazne ocene, s tem pa zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je zato neutemeljen. Pritožbeni očitki glede izvedbe zaščitnih ukrepov pa so tudi v nasprotju z nadaljnjimi navedbami tožeče stranke v pritožbi, da prilagoditve niso bile potrebne.

15. Tožeča stranka v pritožbi tudi neutemeljeno napada ugotovitve sodišča prve stopnje glede testiranja. Sodišče v izpodbijani sodbi obveznosti testiranja dobavljenih diod ni naprtilo tožeči stranki, temveč je ugotovilo, da je tožeča stranka testirala 2000 testnih diod preden se je strinjala z izdelavo in naročilom diod pri prvo toženki. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je tožeča stranka sama testirala delovanje usmerniške diode v svojih števcih, ki so bili izdelani za drugo vrsto diod in ugotovila, da so diode za njene števce ustrezne.

16. Tožeča stranka v pritožbi nadalje tudi navaja, da bi moral proizvajalec testirati vsako serijo dobavljenih diod, kar je očitno opustil oziroma je to svojo obveznost pomanjkljivo opravil. Testiranje vsake posamezne dobavljene diode je bila res naloga prvo toženke, ki pa je v zvezi s tem tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajala, da je vsako dobavljeno diodo testirala dvakrat za vse parametre navedene v podatkovnem listu. Glede na to da so vse diode, ki jih je izvedencu dostavila prva toženka, 100 % opravile predhoden test prebojne napetosti in ubežnega toka, je sodišče prve stopnje štelo, da so imele lastnosti, ki jih je prva toženka zagotavljala, saj so ustrezale specifikacijam na podatkovnih listih (datasheetu). Na podlagi izvedenskega mnenja je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so karakteristike diod prve toženke ustrezale dogovorjenim, saj so tem ustrezale še tudi v času izdelave izvedenskega mnenja v letu 2018. Njihova prebojna napetost se je namreč poslabšala po vgradnji v števce tožnice. Nenazadnje pa je tožeča stranka diode prvo toženke kupovala do leta 2013, česar nedvomno ne bi storila, če bi menila, da imajo njene diode napako.

17. Glede na to, da veliko število diod, pridobljenih s strani tožeče stranke ni opravilo preizkusa prebojne napetosti, preizkusa ubežnega toka ali obeh preizkusov, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta preizkus ne dokazuje neustreznih karakteristik diod, temveč je, tako kot je to izpostavil izvedenec, razlog za navedeno lahko v neprimernem shranjevanju pri tožeči stranki, ali pa sprememba izdelka. Glede spremenjenega izdelka tožeča stranka šele v pritožbi navaja, da naj bi izdelek spremenila prva toženka, ki naj bi odpravila napako na diodah. Ker pa glede tega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala ničesar konkretnega, tudi sodišču neupravičeno očita, da se do tega očitka v sodbi ni opredelilo. Prav tako se šele v pritožbi sklicuje na to, da bi moralo sodišče izvedenca pozvati, da naključno izbrane diode testira v nevtralni napravi, saj takega predloga pred sodiščem prve stopnje ni podala. Neutemeljen je tudi očitek sodišču v zvezi z ugotavljanjem občutljivosti na vlago. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih navedb v zvezi s hranjenjem diod ni podala, kot tudi ne konkretnih podatkov o pogojih hrambe. Tudi izvedenec je navedel, da mu niso znane okoliščine glede skladiščenja diod. Dokazni predlog tožeče stranke, da naj si izvedenec ogleda mesto hranjenja diod, je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in razloge za zavrnitev dokaznega predloga ustrezno pojasnilo.

18. Tožeča stranka tudi z drugimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Dejstvo, da je potekala komunikacija glede karakteristik diod, ki jih je prva toženka potrdila, namreč v tem postopku niti ni bilo sporno. S sklicevanjem na izpovedbo priče B. B. zato tožeča stranka dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje, ne more uspešno izpodbiti. Enako velja tudi za elektronsko sporočilo C. C., saj se prav tako nanaša na dogovorjeno karakteristiko diod. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na vpliv vlage oziroma pomanjkanja vlage na delovanje diod, saj tega izvedenec ni potrdil, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo, da bi bilo to razlog za poslabšanje rezultatov diod. Sodišče prve stopnje pa je tudi sklenilo, da ni utemeljen ugovor prve toženke, da naj bi tožnica v števce vgradila druge diode, z nižjo obremenitvijo oziroma drugega proizvajalca (14. točka obrazložitve), zato s pritožbenimi navedbami v tej smeri tožnica zase bolj ugodne rešitve ne more doseči. 19. Nenazadnje pa je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na strokovno mnenje, izdelano pri Inštitutu E., saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre za zasebno predpravno izvedensko mnenje, ki mu druga stranka nasprotuje, zaradi česar nima neposredne dokazne vrednosti in sodišče nanj ne more opreti sodne odločbe. Takšno stališče je sprejeto v pravni teoriji2 ter v ustaljeni sodni praksi.3 Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno navedlo, da je bil D. D. poslovodja družbe F. GmbH ter da je bil hkrati pristojen za področje tehnologij pri tožeči stranki. S tem je utemeljilo, da je Inštitut E. poročilo izdelal po naročilu tožeče stranke.

20. Pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena. Ker je sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (I., II. in V. točka izreka) potrdilo.

21. Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, saj z njo ni uspela ter povrniti prvi toženki stroške za odgovor na pritožbo. Stroške prve toženke je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in prvo toženki priznalo stroške: 4.920,00 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210), 20,00 EUR materialnih stroškov ter 22% DDV, skupaj torej 6.026,80 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Navedbe tožeče stranke v tožbi II. točka 3. stran, drugi odstavek. 2 Zobec Jan: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga Uradni list, GV založba, Ljubljana 2006, str. 475. 3 Odločbe VS RS II Ips 200/2005, II Ips 713/2005, II Ips 748/2005 in številne druge.