Jedro

Če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (točka 1. in 3 izreka) razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbama se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 117.976,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1995 dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo. Obenem je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje proti stroškovni odločitvi iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe v stroškovnem delu. Navaja, da je odločitev nepravilna in nezakonita. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel s polovičnim uspehom. Zato bi mu sodišče moralo odmeriti in tudi priznati uspehu sorazmeren del nastalih pravdnih stroškov. Toženec je zahtevku nasprotoval po temelju in višini. Zaradi delne zavrnitve zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški.

Toženec pa se pritožuje proti obsodilnemu delu sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo sodbe. Navaja, da je cenilec ugotovil dve vrednosti opravljenih del. Na dan 31.3.1993 in na dan 31.12.1994. Slednji datum je fiktiven. Tega dne se niso zaključila dela, niti ni zapadel račun v plačilo. Vsa dela so bila zaključena v marcu 1993, pred izvedbo del je toženec tožniku plačal akontacijo v višini 2.000 DEM. Tožeča stranka je upravičena do povračila po vrednosti opravljenih del v času, ko so le-ta bila opravljena, torej na dan 31.3.1993. Tožena stranka ne more trpeti škodljivih posledic, če je tožeča stranka šele po 21 mesecih izstavila račun. Do revaloriziranja vrednosti opravljenih del po gradbenih standardih tožnik ni upravičen. Pravilnejši izračun obveznosti tožene stranke je razlika v cenitvi 31.3.1993 in plačana akontacija, torej v višini 63.792,57 SIT oziroma 924,53 DEM. V skladu z navedenim bi se moral spremeniti tudi izrek o stroških, ki bi jih moral nositi tožnik. Stroški izvedenca so bremenili le toženo stranko, čeprav ni dal prav ne enemu ne drugemu. Dokazno breme je na strani tožnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je potrebno toženčevi pritožbi, da prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo, zakaj je upoštevalo cene opravljenih del na dan izstavitve računa dne 31.12.1994. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je bilo zato potrebno zaradi kršitve pravdnega postopka - 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP po določbi 1. odstavka 369. člena ZPP razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo sodišče moralo svojo sodbo obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Da bo lahko pravilno odločilo, pa bo moarlo ugotoviti, kakšen način plačila je bil med strankama dogovorjen (v tolarjih, tuji valuti ali je bila dogovorjena valutna klavzula), pri čemer se po podatkih v spisu zaenkrat nakazuje, da bi bilo potrebno upoštevati vrednost del na dan, ko so bila le-ta končana (31.3.1993, 394. člen ZOR).

Zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu glede glavne terjatve je sodišče prve stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločitev prvega sodišča, ki jo izpodbijata obe pravdni stranki. Ob ponovnem odločanju o stroških bo moralo predvsem zavzeti stališče do trditve tožene stranke v pritožbi, ki se nanašajo na stroške izdelave izvedeniškega mnenja.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 163. člena ZPP/77.