Jedro

Pritožnica je bila o razlogih odvzema vozila storilcu seznanjena s sodbo sodišča prve stopnje. Zoper njo je vložila po pooblaščenem odvetniku pritožbo, v njej pa navedla tudi razloge za svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zato s tem, ko v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zaslišana pred izdajo sodbe ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki bi imela že sama po sebi za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe, pač pa relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, glede katere pa mora pritožnica izkazati vpliv na zakonitost sodbe.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločitvi o izreku stranske sankcije odvzema vozila razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. V preostalem ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi S.M. odgovoren za prekršek po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih, ker je ravnal v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 50. člena istega zakona. Izreklo mu je globo 500,00 EUR ter odločilo, da se mu odvzame osebno vozilo, ki mu je bilo ob storitvi prekrška zaseženo in bo po pravnomočnosti sodbe prodano. Glede stroškov postopka je sodišče razsodilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške tega postopka, stroške zasega in hrambe odvzetega vozila, o katerih bo izdan poseben sklep, ter sodno takso v višini 100 EUR (po tarifni številki 8111 ZST-1A in 8114 ZST-1A), ki jo je dolžan plačati takoj.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec lastnice odvzetega vozila, I. s.p., zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi odločitve o sankcijah za prekršek. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ne bo več obsegala sankcije odvzema osebnega avtomobila Renault Clio, reg. št. xx, z identifikacijsko številko V.. Podrejeno predlaga, da se pritožbi ugodi in jo v izpodbijanem delu razveljavi ter pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede stroškov postopka pa predlaga, da višje sodišče odloči, da le ti bremenijo proračun.

Pritožba je deloma utemeljena.

Kot je zapisano v 5. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 17/2013 z dne 19.2.2013, je temeljni pogoj za izrek odvzema predmetov določen v prvem odstavku 25. člena ZP-1, po katerem se smejo odvzeti predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom. Namen te sankcije ni dodatno premoženjsko sankcioniranje storilca, temveč preprečiti posest predmetov, ki niso v pravnem prometu, so nevarni ali pa bi bilo z njimi mogoče ponoviti prekršek. V primeru, ko takšni predmeti niso last storilca oziroma z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je odgovorna za prekršek, zakon določa še dodatni pogoj za odvzem. Po določbi drugega odstavka 25. člena ZP-1 se smejo ti predmeti odvzeti le, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker gre po navedeni določbi za fakultativni (in ne obvezni) odvzem predmetov, mora sodišče, poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev, oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter ali je podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani. Gre za uporabo splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ni pridržano zgolj zakonodajalcu, temveč ga mora uporabiti tudi sodišče, ki odloča v posamičnem primeru.

Sodišče prve stopnje je v utemeljitev odločitve o odvzemu vozila (na strani 4 in 5 sodbe), navedlo, da je na podlagi poizvedb pri italijanskih organih ugotovilo, da je imel obdolženec pred leti veljavno vozniško dovoljenje, ki pa mu je bilo 25.6.2010 odvzeto, ker do 25.8.2009 ni ponovno opravil vozniškega izpita, ki bi ga moral opraviti, ker je 18.6.2009 z vožnjo pod vplivom mamil povzročil prometno nesrečo s telesnimi poškodbami. Tudi sicer je veljavnost vozniškega dovoljenja, ki ga je pred odvzemom imel (T., ki ga je 18.12.2003 izdalo MCTC v Trstu) potekla 27.01.2014. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obdolženec vozil kljub temu, da vozniškega dovoljenja že od leta 2010 ni imel, na podlagi njegovega zagovora pa tudi ugotovilo, ne da bi o okoliščinah oddaje v najem vprašalo lastnico vozila, da ga izposojevalec vozila sploh ni vprašal po vozniškem dovoljenju. Menilo je, da bi lastnica vozila to lahko ugotovila, če bi ga vprašala po vozniškem dovoljenju. Navedlo je še, da je obdolženec nevaren voznik, kar so ugotovili že pristojni organi njegove države, ki so mu vozniško dovoljenje odvzeli.

Temeljni očitek v pritožbi je, da sodišče prve stopnje pritožnice ni zaslišalo kot priče zaradi česar je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, s tem pa je po mnenju pooblaščenega odvetnika pritožnice zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka o prekršku po 2. odstavku 155. člena ZP-1. Bistvena (ne pa tudi absolutna ) kršitev določb postopka o prekršku iz 2. odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če sodišče med postopkom ali ob izdaji sodbe ni uporabilo ali je nepravilno uporabilo kakšno drugo določbo tega zakona, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe. Pritožnica je bila o razlogih odvzema vozila storilcu seznanjena s sodbo sodišča prve stopnje. Zoper njo je vložila po pooblaščenem odvetniku pritožbo, v njej pa navedla tudi razloge za svoje nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje. Zato s tem, ko v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zaslišana pred izdajo sodbe ni bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki bi imela že sama po sebi za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe, pač pa relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, glede katere pa mora pritožnica izkazati vpliv na zakonitost sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožnica ta vpliv izkazala. Pritožnica izpostavlja, da jo že zato, ker se poklicno ukvarja z izposojo avtomobilov, pri opravljanju poslov iz njene dejavnosti veže višja raven skrbnosti, to je skrbnost dobrega gospodarstvenika in poudarja, da ji je obdolženec pred sklenitvijo pogodbe za izposojo osebnega avtomobila kot vsaka druga stranka pokazal vozniško dovoljenje Republike Italije (kartico) z njegovo fotografijo, iz katere pa ni razvidno, da bi mu veljavnost potekla dne 27.1.2014, prav tako nima pooblastil, da bi takšna dejstva preverjala pri organih za notranje zadeve v državah, kjer so bila takšna vozniška dovoljenja izdana.

Iz spisovnega gradiva je razvidno, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov v smeri ugotavljanja ali je lastnica vedela oziroma morala vedeti, da je oddala v najem vozilo vozniku brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Zaključke o utemeljenosti, ne da bi sploh presojalo sorazmernost izreka stranske sankcije odvzema vozila, ki je v lasti tretje osebe, je prvostopenjsko sodišče sprejelo zgolj na podlagi zagovora obdolženca, kjer je izpovedal, da ga lastnica vozila (izposojevalnica vozil) ni vprašala po vozniškem dovoljenju. Takšen zaključek, sprejet zgolj na podlagi zagovora obdolženca, pa je po mnenju višjega sodišča prezgoden. Iz razlogov za izrek stranske sankcije v obrazložitvi sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbo 133. člena ZP-1, ki sodišču nalaga, da sodbo utemelji na dokazih in dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku, o tem, katero dejstvo bo štelo za dokazano ali nedokazano, pa presodi na podlagi vestnega pretehtanja vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje tako ni ravnalo, zato je podana kršitev iz 8. točke 155. člena ZP-1, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede izreka izpodbijane stranske sankcije. Pritožnica zato utemeljeno izpodbija odločitev o izreku stranske sankcije odvzema vozila, ker sodišče prve stopnje po resnici in popolnoma ni ugotovilo vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za izdajo zakonite sodbe, kot mu nalaga določba prvega odstavka 68. člena ZP-1. Šele na podlagi dokazne ocene - zaslišanja lastnice vozila, ki ima prav ko navaja, da s pritožbenimi navedbami in dokazi ni prekludirana, saj je bila o razlogih odvzema vozila seznanjena šele s sodbo, ter presoje listinskih dokazov (pogodbe o izposoji vozila, vozniškega dovoljenja obdolženca) in zagovora obdolženca ter vzajemne analize dokazov in razčlembe v odnosu do drugih izvedenih dokazov in dejstev, bo lahko sodišče opravilo test sorazmernosti (tudi v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I 183/96 z dne 16. julija 1998; tega namreč v izpodbijani sodbi ni opravilo) med posegom v pravice lastnice odvzetega vozila na eni strani ter ustrezno koristjo, ki jo pridobimo z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa, na drugi strani.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijano sodbo ob uporabi 8. odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti zaslišanje lastnice odvzetega vozila A.P., vpogledati v pogodbo o izposoji avtomobila, ponovno oceniti obdolženčev zagovor in izvedene dokaze in v luči sorazmernosti pretehtati utemeljenost izreka stranske sankcije odvzema vozila tretji osebi. Nato pa vsa za razsojo relevantna ugotovljena dejstva pretehtati v skladu s 133. členom ZP-1 in o izreku stranske sankcije ponovno odločiti.