Jedro

Toženec je dokazal obstoj ekskulpacijskega razloga, da se ni zavedal, da je do nezgode prišlo. Zavest o okoliščinah, ki pomenijo po Pogojih AO-97 izgubo zavarovalnih pravic, pri tožencu ni bila podana in tako ne more biti kriv za obstoj očitanih okoliščin, tožnica pa nima regresne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarni znesek v višini 11.836,66 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 7. 5. 2002 do 31. 12. 2006 od zneska 2,836.539,00 SIT, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.836,66 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pred pravdne in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. Razsodilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 640,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. člena ZPP. V obrazložitev svoje pritožbe je navajala, da je dokazano, da je toženec pobegnil s kraja nezgode, kar je na obravnavi 11. 2. 2008 tudi sam priznal. Navedbe tožeca, da ni vedel, da je trčil v voznika motorja M. V., so popolna izmišljotina, toženec je udarec v motor zagotovo čutil. Sodišče prve stopnje ni ocenjevalo nobenega po tožnici predloženega dokaza (sklep ODT S. G. z dne 19. 11. 2001, ambulantni karton za oškodovanca, odpustno pismo SB S. G. z dne 3. 10. 2001, izvidi za oškodovanca), zavrnilo je vse po tožnici še predlagane dokaze in poenostavljeno odločilo tako, da je regresni zahtevek zavrnilo. Sodišče si narobe razlaga 2. odstavek 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 97, in sicer da bi toženec lahko bil odgovoren v primeru, da bi se odpeljal s kraja nezgode, ne da bi sporočil svoje podatke in se s tem izognil preizkusu alkoholiziranosti. Več kot očitno je, da gre za arbitrarno odločitev sodišča prve stopnje, saj ni podana skladna obrazložitev glede na pogoje, ki jih je potrebno v tem primeru presojati tako, kot so zapisani in tako, kot to izhaja iz smisla teh pogojev. Toženec ni dokazal, da ni kriv za obstajanje okoliščin iz 1. odstavka 3. člena, sodišče pa je samo, brez prave dokazne ocene splošnih pogojev in brez izvedbe predlaganih dokazov, povsem neutemeljeno navedlo svoje tolmačenje določil splošnih pogojev. Sodišče sploh ni opravilo ocene vsakega dokaza posebej niti vseh dokazov skupaj. Tožnica sploh ni dobila odgovora na tožbo in na pripravljalno vlogo z dne 31. 1. 2008. Prvostopno sodišče prav tako ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določil 14. točke II. odst. 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, v sodbi ni razlogov, tisti, ki so navedeni, pa so nejasni, posplošeni in v medsebojnem nasprotju, o odločilnih dejstvih je nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbi v postopku in med samimi temi listinami, skladno z določilom 340. člena ZPP je podana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče številnih odločilnih dejstev sploh ni ugotavljalo. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je sodišče kršilo določilo člena 341 ZPP, saj gre za napačno uporabo materialnega prava. Iz kazenske ovadbe in odločbe sodnika za prekrške je razvidno, da se je toženec odpeljal s kraja nezgode in o tem ne more biti dvoma. Dejstvo, da se je toženec kasneje po povzročitvi nezgode po cca 40-60 minutah vrnil na kraj dogodka, pa ne spremeni dejstva, da je pobegnil s kraja nezgode, zato so navedbe sodišča v 3. odstavku 3. strani sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, kakor tudi v nasprotju s samo izpovedbo toženca. Toženec bi se eventualno lahko razrešil regresne zaveze tako, da bi dokazal, da ni čutil niti ni vedel, da je trčil in s tem povzročil prometno nezgodo, kar bi lahko ugotovil le izvedenec prometne stroke, v kolikor bi ga toženec predlagal, saj je bilo dokazno breme na njegovi strani. Toženec pa je zagotovo vedel de je povzročil nezgodo, zato se je tudi vrnil na kraj dogodka. Priglasila je pritožbene stroške.

Toženec je v odgovoru na pritožbo navajal, da z navedbami tožnice v pritožbi ne soglaša. Toženec ni nikoli zatrdil, kaj šele priznal, da bi pobegnil s kraja nezgode, ampak je na zaslišanju jasno povedal, da je med prehitevanjem začutil, da mu je vozilo malo zaneslo in je pri tem mislil, da je povozil kakšno manjšo žival ali kamen. Sodišče je povsem pravilno zavrnilo vse predlagane dokaze s strani tožeče stranke, ki so bili nepotrebni in bi pomenili zgolj zavlačevanje postopka in povzročanje visokih stroškov. Toženec ni pobegnil s kraja nezgode, ni bil pod vplivom alkohola in zato ne more biti regresno zavezan. Priglasil je stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je bil sporen obstoj regresne pravice tožnice zoper toženca, oziroma obstoj dejstev, ki utemeljujejo/izpodbijajo domnevo o izgubi zavarovalnih pravic zavarovanca. Konkretno je šlo za dejstvo zapustitve kraja dogodka, ne da bi zavarovanec posredoval svoje podatke in/ali podatke o zavarovanju svojega vozila oziroma za vprašanje krivde v zvezi z nastopom tega dejstva.

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v II. odst. 7. člena določa, da ima v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe. Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 (v nadaljevanju Pogoji AO-97) v 4. točki I. odst. 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če po prometni nezgodi zapusti kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in/ali podatke o zavarovanju vozila. V 1.a točki II. odst. 3. člena Pogojev AO-97 pa je določeno, da zavarovanec ne izgubi svojih pravic po prejšnjih določbah tega člena, če zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila dokaže, da ni kriv za obstoj okoliščin iz I. odstavka tega člena. Medtem ko je zavarovalnica tista, ki mora dokazovati zgolj tako imenovano dokazno bazo, konkretneje obstoj okoliščin iz I. odst. 3. člena Pogojev AO-97, mora zavarovanec, ker gre za izpodbojno domnevo, dokazati, da obstajajo okoliščine, navedene v II. odst. 3. člena Pogojev AO-97. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora po določbi II. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje, podaja pa, kot bo razvidno v nadaljevanju, drugačno obrazložitev istega materialnopravnega zaključka.

Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica svoje dokazno breme izpolnila, kar pomeni, da pritožbeno sodišče šteje, da je dokazala, da je toženec zapustil kraj nezgode, ne da bi posredoval po Pogojih AO-97 zahtevane podatke. To dejstvo izkazuje tako kazenska ovadba zaradi zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči kot odločba sodnika za prekrške, s katero je bil toženec pravnomočno spoznan za odgovornega ter kaznovan za prekršek po členu 122/13 Zakona o varnosti cestnega prometa. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni prvostopnega sodišča, s katero je prepričljivo ocenilo navedena listinska dokaza. Pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, sodišče ni vezano na odločbo sodnika za prekrške, kazenska ovadba pa je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, vendar pa glede obstoja teh dejstev predstavlja dokaz, ki ga je potrebno v pravdnem postopku ocenjevati v skladu z načelom proste dokazne presoje. V danem primeru res ne gre enačiti civilne odgovornosti s kazensko, hkrati pa na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 14. člena ZPP, ki bi utemeljevala sklepanje, da če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, potem je še toliko bolj gotovo, da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost. Le takšna situacija bi bila za tožečo stranko relevantna, tu pa listinska dokaza dokazujeta zgolj dejstvo zapustitve kraja nezgode, nikakor pa ne zgoraj navedenega sklepanja (ki bi v konkretnem primeru pomenilo, da se toženec ne more ekskulpirati po II. odst. 3. člena Pogojev AO-97). Tako se izkažejo za neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni ocenjevalo po tožnici predlaganih dokazov. Tudi pritožbena zatrjevanja, da je toženec sam priznal pobeg s kraja nezgode, so neutemeljena, gre za tožničino dokazno oceno izpovedbe toženca, ki pa je drugačna od dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopnega sodišča izpovedbe toženca in priče A. P. kot pravilno. Sodišče prve stopnje jo je ocenilo kot zanesljivo, korektno in prepričljivo, toženec je izpovedoval smiselno enako kot je navajal v odgovoru na tožbo potrdil pa jo je tudi A. P., ki se je, zaslišan kot priča, dogodka dobro spominjal in na vprašanja sodišča zanesljivo odgovarjal ter mu je zato sodišče prve stopnje verjelo. Toženec je izpovedal, da je prehiteval pred seboj vozeči avto, in ko je že bil na nasprotnem voznem pasu je začutil rahel sunek, ki ga je takrat pripisoval domnevi, da je s kolesom zapeljal čez kakšno oviro, bodisi kamen ali pa kakšno manjšo žival, ki je bila na vozišču. Toženec ni zaznal ničesar, najmanj pa trčenja z drugim vozilom. Ker je ob prihodu domov videl na pnevmatiki sled barve, sta se s sinom nemudoma odpeljala na kraj prehitevanja, da bi še enkrat preverila stanje vozišča. Takrat so na kraju že bili policisti, toženec je sam pristopil k policistu in mu opisal sporni dogodek, hkrati pa mu je zanikal, da bi zaznal kakršnokoli trčenje.

Vsled zgoraj navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je toženec dokazal obstoj ekskulpacijskega razloga, da se ni zavedal, da je do nezgode prišlo. Zavest o okoliščinah, ki pomenijo po Pogojih AO-97 izgubo zavarovalnih pravic, torej pri tožencu ni bila podana in tako toženec ne more biti kriv za obstoj očitanih okoliščin, kar je tudi dokazal. Za tak dokazni zaključek pa ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in tako se pritožbeni očitek, o potrebnosti postavitve izvedenca prometne stroke, izkaže za neutemeljenega.

Tako se pokaže, da je pravilen materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica nima regresne pravice. Čeprav je pravno razlogovanje navedenih določil Pogojev AO-97 v izpodbijani sodbi po prepričanju pritožbenega sodišča napačno in dejstvo alkoholiziranosti za pravilno razumevanje teh določb ni relevantno, je prvostopno sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva za presojo ekskulpacijskega razloga tudi na podlagi pravilnega razumevanja določb Pogojev AO-97 ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker gre pri tem zaključku za rešitev pravnega vprašanja, so neupoštevne tudi navedbe v pritožbi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo po tožnici predlagane dokaze. Sodišče druge stopnje je sprejelo obrazložitev prvostopnega sodišča, da predlagani dokazi ne bi pripomogli k razjasnitvi glavne stvari.

Svoje zaključke je prvostopno sodišče sprejelo na podlagi dokazne ocene vseh predlaganih in izvedenih dokazov ter uspeha celotnega dokaznega postopka, in so očitki pritožnika o kršitvi 8. člena ZPP neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je dokazni zaključek o neobstoju regresne pravice tožeče stranke sprejelo tako na podlagi izpovedbe toženca in priče A. P., kot tudi na podlagi ocenjene dokazne vrednosti listinskih dokazov. Sodišče je verjelo tožencu, da ni zaznal trčenja z drugim vozilom, je pa doma ugotovil, da je do trčenja prišlo in se je nemudoma vrnil na kraj dogodka in sodeloval pri policijskem obravnavanju škodnega dogodka, kar so odločilna dejstva.

Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja, da tožnica ni dobila odgovora na tožbo ter odgovora na njen pripravljalni spis z dne 31. 1. 2008. Po pregledu spisa je pritožbeno sodišče na podlagi povratnice v spisu ugotovilo, da je odgovor na tožbo bil vročen pooblaščencu tožnice dne 4. 3. 2003, na navedeno pripravljalno vlogo pa toženec sploh ni odgovoril. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je bila pritožba tožnice v celoti neutemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

Pritožba ni izrecno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu ni obremenjena z nobeno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je po I. odst. 165. čl. ZPP odločilo, da tožnica, ki s pritožbo v celoti ni bila uspešna (I. odst. 154. čl. ZPP), sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, je sodišče druge stopnje odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške, nastale v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj za ta postopek niso bili potrebni (I. odst. 155 člena ZPP).