Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP ni podlaga za priznanje pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja po 149. členu ZASP kolektivni organizaciji, ki je imetnica začasnega dovoljenja na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP. Po citirani določbi (189. člen) lahko Urad namreč začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje določenih pravic izda pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena tega zakona, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, v začasnem dovoljenju pa določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP pa se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša samo na že izdana „trajna“ dovoljenja, izdana na podlagi določb 146. do 150. člena ZASP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep Urada RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) z dne 17. 3. 2009, s katerim je bila zavrnjena revidentkina zahteva z dne 23. 10. 2008, da kot stranska udeleženka vstopi v postopek izdaje dovoljenja A., Ljubljana (stranka z interesom v tem upravnem sporu), za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic na avdiovizualnih delih.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da revidentka ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek izdaje dovoljenja A., saj ji je bilo kot pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95, 9/2001, 30/2001, 43/2004, 17/2006, 114/2006, 134/2006 in 68/2008; v nadaljevanju ZASP), izdano začasno dovoljenje na podlagi 189. člena ZASP, dokler ne bodo imetniki pravic na avidovizualnih delih ustanovili svoje kolektivne organizacije. Revidentka s svojimi navedbami, da A. pogojev za izdajo dovoljenja ne izpolnjuje in bi zato revidentkino začasno dovoljenje moralo ostati še naprej v veljavi, zasleduje svoj dejanski interes za vstop v postopek, kar pa glede na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne zadostuje.

3. Zoper navedeno sodbo revidentka vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbi ugodi in izpodbijan sklep Urada odpravi ter s sodbo ugodi revidentkini zahtevi za vstop v postopek oziroma da vrne zadevo Uradu v ponovno odločanje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da Urad z izdajo dovoljenja dejansko odloča o prenehanju revidentkinega začasnega dovoljenja, saj bo z izdajo dovoljenja A. njeno začasno dovoljenje prenehalo. Sodišče prve stopnje bi tudi v primeru začasnega dovoljenja moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 149. člena ZASP. V zvezi s tem se sklicuje na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 371/2005, I Up 27/2004 in I Up 201/2003 ter od prakse Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-3/97 in Up-257/03. Uveljavlja še kršitev 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnjih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Priglaša tudi stroške postopke.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se ta zavrne kot neutemeljena. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

5. A. na revizijo ni odgovoril. K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju. To se nanaša na razlago 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP, in sicer, ali ima imetnik začasnega dovoljenja na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje („trajnega“) dovoljenja drugi organizaciji na podlagi 149. člena ZASP.

8. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je bilo revidentki z odločbo z dne 24. 1. 2001 izdano začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, ker v času izdaje začasnega dovoljenja ustrezna kolektivna organizacija imetnikov pravic na avdiovizualnih delih še ni bila ustanovljena. Revidentki je bilo izdano začasno dovoljenje na podlagi tretjega odstavka 189. člena ZASP, saj ni izpolnjevala pogojev po 149. členu ZASP, ker je združevala avtorje in imetnike pravic na avtorskih delih s področja glasbe, ne pa tudi avtorje in imetnike pravic na avdiovizualnih delih.

9. Dejstvo, da je bila revidentka v času izpodbijanega sklepa Urada na podlagi prehodne določbe 189. člena ZASP, imetnica začasnega dovoljenja, v katerem je jasno določeno, da velja do ustanovitve kolektivne organizacije imetnikov pravic na avdiovizualnih delih, ji tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje nobene pravice za vstop v postopek izdaje dovoljenja na podlagi določb 146. do 150. člena ZASP.

10. Revidentka se v svojih razlogih za vstop v postopek izdaje dovoljenja A. sklicuje na določbe 149. člena ZASP (izrecno na 3. točko prvega odstavka). Po prvem odstavku 149. člena ZASP pristojni organ ne izda dovoljenja, če: 1. statut kolektivne organizacije ni v skladu z določbami tega zakona, 2. materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic ali 3. je za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice že izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorskih pravic drugi kolektivni organizaciji, razen če pravna oseba izkaže, da bi lahko zagotovila učinkovitejše in gospodarnejše upravljanje avtorskih pravic in da bi na podlagi pogodb z avtorji upravljala obsežnejši repertoar varovanih del kakor obstoječa kolektivna organizacija; z izdajo dovoljenja novi kolektivni organizaciji dotedanje dovoljenje preneha veljati.

11. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da 3. točka prvega odstavka 149. člena ZASP ni podlaga za priznanje pravnega interesa za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja po 149. členu ZASP kolektivni organizaciji, ki je imetnica začasnega dovoljenja na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP. Po določbi 189. člena ZASP lahko Urad namreč začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje določenih pravic izda pravni osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz 149. člena ZASP, če se v enem letu od uveljavitve ZASP ne ustanovijo ustrezne kolektivne organizacije, v začasnem dovoljenju pa določi rok in pogoje za začasno kolektivno uveljavljanje pravic. Določba 3. točke prvega odstavka 149. člena ZASP pa se po presoji Vrhovnega sodišča nanaša samo na dovoljenja, izdana na podlagi določb 146. do 150. člena ZASP.

12. Neutemeljene so tudi revidentkine navedbe, da izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja, saj bo z njegovo morebitno izdajo dejansko odločeno o prenehanju revidentkinega začasnega dovoljenja. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami (s katerimi sicer zasleduje svoj dejanski interes, da ji ne bi prenehalo začasno dovoljenje) ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek po prvem in drugem odstavku 43. člena ZUP, ki se glede na prvi odstavek 150. člena ZASP uporablja v postopku izdaje dovoljenja, saj ni izkazala neposredne pravne koristi, ki bi temeljila na zakonski (ali podzakonski) podlagi, ki bi jo varovala v postopku izdaje dovoljenja A. Zatrjevane kršitve 22. člena URS in 6. člena EKČP pa so posledično neizkazane.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljno tudi revidentkino sklicevanje na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 371/2005, I Up 27/2004 in I Up 201/2003, v katerih je bilo odločeno o položaju stranke drugih oseb v inšpekcijskem postopku (poleg investitorja) in je bistveno stališče, da lahko odločitev inšpektorja predstavlja tudi poseg, korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb, zaradi česar imajo te osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke. V citiranih zadevah gre namreč za drugačno pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi, v kateri pa gre za odločanje o pravici do položaja stranskega udeleženca - imetnika začasnega dovoljenja (ki je izjema na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 189. člena ZASP) v rednem postopku izdaje dovoljenja na podlagi 149. člena ZASP. Za neprimerljivo pravno in dejansko stanje s stanjem v obravnavani zadevi gre tudi v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-3/97, v kateri gre za presojo skladnosti obveznosti izdaje upravne odločbe inšpekcijskega organa glede izvedbe določenih ukrepov z 22. in 23. členom URS, če gre za ukrepe na zahtevo pritožnice, ki predstavljajo pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti; ter v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-257/03, po kateri je v nasprotju z 22. členom URS pravno stališče, da ima lahko v inšpekcijskem postopku položaj stranke le investitor, ki je kršil predpise in zoper katerega je inšpektor odredil določene ukrepe. Zato je neutemeljeno tudi revidentkino sklicevanje na odstop od stališč Ustavnega sodišča RS.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Tožeča stranka v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela.