Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi iz 10. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZDČEU razlikovalo med sojenjem, ki se je končalo z odločbo Okrajnega sodišča v Buzau št. 171 z dne 12. 3. 2020 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča v Ploiesti št. 902 z dne 8. 10. 2020, ko je bila zahtevana oseba osebno navzoča in s sojenjem, ki se je končalo s sodbo sektorja 4 v Bukarešti št. 4086 z dne 20. 11. 2014 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča v Bukarešti št. 154 z dne 2. 2. 2015, ko zahtevana oseba ni bila navzoča, je pa bila osebno povabljena tekom postopka in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, vključno s posledicami, če se sojenja ne bi udeležila.

Izrek

I. Pritožba zagovornic zahtevane osebe G. B. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zahtevano osebo se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU) dovolilo predajo zahtevane osebe G. B. R. zaradi izvršitve kazni dve leti in devet mesecev zapora, na katero je bila zahtevana oseba obsojena s sodbo Okrajnega sodišča v Buzau, št. 171 z dne 12. 3. 2020 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča v Ploiesti, št. 902 z dne 8. 10. 2020, pravnomočna dne 8. 10. 2020, zaradi storitve kaznivega dejanja opravljanja dejavnosti ali dela brez dovoljenja po prvem odstavku 348. člena Kazenskega zakonika v zvezi s četrtim odstavkom 23. člena zakona št. 489/2006 in v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Kazenskega zakonika, na način, da se je dne 6. 8. 2016, 11. 6. 2017 in 15. 9. 2018 z nošnjo cerkvenih oblačil vzel pravico, ki je nima, da kot duhovnik vodi bogoslužje na pokopališču gospodarske družbe in s katero mu je bila na podlagi prvega odstavka 16. člena št. 187/2012 v zvezi s prvim odstavkom 86/IV člena in 83. člena Kazenskega zakonika iz leta 1968 z uporabo prvega odstavka 43. člena Kazenskega zakonika, preklicana pogojna kazen pod nadzorom dve leti in šest mesecev zapora, ki je bila izrečena s sodbo sodišča sektorja 4 v Bukarešti št. 4086 z dne 20. 11. 2014 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča v Bukarešti št. 154 z dne 2. 2. 2015, ki je postala pravnomočna dne 2. 2. 2015, zaradi storitve kaznivih dejanj povzročitve telesne poškodbe po prvem odstavku 184. člena starega Kazenskega zakonika, vožnje brez vozniškega dovoljenja po prvem odstavku 86. člena izrednega Odloka Vlade št. 195/2002 in zapustitev kraja prometne nezgode po prvem odstavku 89. člena izrednega Odloka Vlade št. 195/2002. Zahtevane osebe se ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo. Zoper zahtevano osebo je bil v postopku prijetja in predaje odrejen pripor, ki je začel teči dne 8. 5. 2021 od 18. ure dalje, ko ji je bila odvzeta prostost. 2. Zoper sklep sta se pritožili zagovornici zahtevane osebe, kot sta zapisali iz vseh izpodbojnih razlogov, predvsem pa zaradi kršitev ZSKZDČEU. Sodišču druge stopnje predlagata, da sklep spremeni tako, da predajo zahtevane osebe zavrne ali ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav pritožnici smiselno uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je po pritožbeni obrazložitvi ugotoviti, da nasprotujeta le odločilnim dejstvom, ko dvomita, da je bila zahtevana oseba, ko je šlo za preklic pogojne kazenske sankcije obveščena o predvidenem kraju in datumu sojenja in ko se sklicujeta na vztrajnost zatrjevanja zahtevane osebe, da je bil nalog za prijetje in predajo, odrejen z namenom kazenskega pregona in kaznovanja zaradi njenega verskega prepričanja. Po njunem goli podatek, da je bilo zahtevani osebi poslano vabilo za sojenje z opozorilom na posledice za primer njene neudeležbe ne zadostuje, diskriminatorna obravnava zahtevane osebe zaradi njenega verskega prepričanja pa je izkazana z dejstvom, da je Romunijo zapustila in da se nahaja v azilnem postopku v Italiji. Ker se zahtevana oseba obenem nahaja v priporu zatrjevanega diskriminatornega obravnavanja zaradi verskega prepričanja podrobneje ne more izkazati.

5. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v zvezi z odločilnimi dejstvi iz 10. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZDČEU razlikovalo med sojenjem, ki se je končalo z odločbo Okrajnega sodišča v Buzau št. 171 z dne 12. 3. 2020 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča v Ploiesti št. 902 z dne 8. 10. 2020, ko je bila zahtevana oseba osebno navzoča in s sojenjem, ki se je končalo s sodbo sektorja 4 v Bukarešti št. 4086 z dne 20. 11. 2014 v zvezi z odločbo pritožbenega sodišča v Bukarešti št. 154 z dne 2. 2. 2015, ko zahtevana oseba ni bila navzoča, je pa bila osebno povabljena tekom postopka in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, vključno s posledicami, če se sojenja ne bi udeležila. Namreč, če drži, da se zahtevana oseba že od leta 2012 nahaja v Italiji, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve in da za drugo sojenje dejansko ni vedela, je po nadaljevanju nejasno, kako se je potem lahko prvega sojenja neposredno udeležila. Še zlasti, ker se je to končalo veliko po drugem sojenju in dodatno, ker niti zahtevana oseba na naroku o predaji dne 9. 5. 2021 ni povedala, da za drugo ali o predhodnem sojenju ne bi ničesar vedela. Pritožbena zatrjevanja o dejansko manjkajoči seznanitvi zahtevane osebe z drugim sojenjem tako nimajo ustrezne opore, medtem ko je glede zatrjevane diskriminatorne obravnave zahtevane osebe kot odločilnim dejstvom iz 8. točke prvega odstavka 10. člena ZSKZDČEU opozoriti, da so bila po podatkih Evropskega naloga za prijetje in predajo št. 9 Okrajnega sodišča v Buzau z dne 27. 10. 2020 (list. št. 60/61) tri kazniva dejanja od štirih storjena že veliko potem, ko naj bi se zahtevana oseba po pritožbeni obrazložitvi nastanila v Italiji. Ker to ni združljivo in ker se je strinjati z oceno sodišča prve stopnje, po kateri iz navedenega naloga ne izhaja ničesar takšnega kar bi kazalo na kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih mimogrede zahtevana oseba na zgornjem naroku niti ni konkretizirala je bilo pritožnici še v tem delu zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).

6. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 7. členu ZSKZDČEU in prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Je posledica premoženjskih razmer zahtevane osebe kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.