Jedro

Pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 10557/2014 z dne 9. 3. 2014 odredila pripor zoper obdolženega iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 10557/2014 z dne 10. 3. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep zunajobravnavnega senata je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi kršitev določb kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj sodišče ni pravilno ovrednotilo okoliščin, ki kažejo, da je obdolženi begosumen. Obdolženi je podal obljubo, da se bo odzival vabilom, vendar sodišči te obljube nista ustrezno ocenili in nista obrazložili, zakaj se obdolženi obljube ne bi držal. Zagovornik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora zoper obdolženega.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Navedbe zagovornika glede neobstoja pripornega razloga predstavljajo uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče je v sklepu navedlo vsa dejstva, ki kažejo na begosumnost obdolženca, prav tako se je opredelilo do obdolženčeve obljube, da se bo odzival na vabila sodišča. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izpodbija ugotovitve dežurne preiskovalne sodnice, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve očitanega kaznivega dejanja, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča o obstoju pripornega razloga begosumnosti.

6. Zakon o kazenskem postopku v 1. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Ker je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi s socialnim okoljem, v katerem posameznik živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd., mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali te okoliščine obstojijo ter razumno presoditi, ali je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom izpostavil (sodba Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24.10.1996). V obravnavanem primeru je sodišče zaključke o begosumnosti obdolženca utemeljilo z okoliščinami, da je obdolženec državljan Bosne in Hercegovine, tam ima tudi prebivališče in družino. V Sloveniji nima sorodnikov ali prijateljev, čez slovensko ozemlje je zgolj potoval. Tako ga na ozemlje naše države ne veže nobena navezna okoliščina, še posebej ne takšne narave, da bi zagotavljala njegovo navzočnost v kazenskem postopku. Nadalje je sodišče svojo odločitev utemeljilo tudi z višino zagrožene kazni, saj se obdolžencu očita izvršitev dveh kaznivih dejanj, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od enega do desetih let, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 307. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do petih let. Zunajobravnavni senat je, kot ugotavlja Vrhovno sodišče, pravilno presodil, da okoliščine, ki jih je ugotovila preiskovalna sodnica, dajejo zanesljivo podlago za zaključek o obstoju realne nevarnosti, da se obdolženec vabilom sodišča ne bo odzval in bi tako z izogibanjem otežil potek kazenskega postopka. Obdolženec v Republiki Sloveniji nima premoženja, zaposlitve, družine, torej ničesar, kar bi ga vezalo na ozemlje naše države. Vse ugotovljene osebne okoliščine ga vežejo izključno na Bosno in Hercegovino, zaradi česar sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat upoštevaje težo kaznivega dejanja ter morebitno pričakovano visoko kazen, napravila razumen sklep o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da se obdolženec na vabila sodišča ne bo odzval in bo s tem otežil potek kazenskega postopka ali se mu skušal izogniti.

7. Ne glede na to, da je po podatkih spisa obdolženec obljubil preiskovalni sodnici, še preden je ta zanj odredila pripor, da se bo odzival vabilom sodišča, ker svoje ravnanje obžaluje, je tako preiskovalna sodnica kot tudi zunajobravnavni senat, po presoji Vrhovnega sodišča, utemeljeno zaključil, da obstaja realna možnost, da se vabilom sodišča ne bo odzival ter se bo z vrnitvijo v Bosno in Hercegovino, izvedbi kazenskega postopka v Sloveniji za tako hudi kaznivi dejanji izognil. Takšen zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, kot je obljuba obdolženca, da se bo odzival vabilom sodišča.(1) Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1) : Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.