Jedro

Pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, tako da je izplačevalec tega prejemka dolžan od bruto zneska obračunati in odvesti davke in prispevke za socialno varnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova razlike v pogodbeni kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja plačati znesek 1.205,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2007 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 355,11 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava v smislu 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov celotnega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo razlike pogodbene kazni v znesku 1.205,76 EUR, kolikor je tožena stranka tožeči stranki nakazala manj od zneska 2.817,26 EUR zavrnilo in se pri tem sklicevalo na določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost, ki določa, da se prispevki plačujejo od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja in Zakon o dohodnini, ki v 36. členu določa, da se plačuje davek na vsak dohodek iz zaposlitve, vključno z vsakim plačilom in boniteto povezano z zaposlitvijo. Tožeča stranka meni, da to ni pravilno, saj je pogodbena kazen urejena v 247. členu Obligacijskega zakonika, kot sankcija za nepravilno izpolnitev nedenarne obveznosti, ki jo lahko dogovorita stranki. Pogodbena kazen ima isto funkcijo kot zamudne obresti pri denarnih obveznostih. Pogodbena kazen ni prejemek iz delovnega razmerja, temveč je z delovnim razmerjem oziroma njegovo kršitvijo le v zvezi, za razliko od plač, bonitet, stimulacij, regresa ter tudi odpravnin, ki so vezane na samo delo, obstoj delovnega razmerja oziroma njegovo prenehanje v skladu z zakonom (odpravnine). Pogodbena kazen kot denarna sankcija za kršitev pogodbene obveznosti (pogodba o zaposlitvi), se tako v smislu 3. člena ZPSV ne šteje za prejemek iz delovnega razmerja. Smiselno enako kot se za prejemek iz delovnega razmerja od katerih bi bilo treba plačati prispevke, ne štejejo zamudne obresti v primeru neizpolnitve oziroma zamude z izpolnitvijo denarnih obveznosti (regresa, plače, nadomestil). Pogodbena kazen kot podlaga za plačilo prispevkov v ZPSV ni izrecno določena in tudi ni mogoče na obveznost plačila sklepati iz generalne klavzule, ki obsega izključno prejemke iz delovnega razmerja. Prav tako 23. člen ZDoh-1 ne določa, da se pogodbena kazen šteje med dohodke, ki jih fizična oseba prejme na podlagi zaposlitve, ker ni povezana z zaposlitvijo in zato tudi iz te določbe ne izhaja zahteva za plačilo davka oziroma akontacije dohodnine. Pogodbena kazen po svoji funkciji šteje kot določa 27. člena ZDoh-1, 5. točka, kot odškodnina zaradi osebnih poškodb oziroma poškodb na osebnem premoženju, od katerih se dohodnina ne plačuje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je denarni zahtevek v celoti delovno pravne narave in ga zato zgolj zaradi poimenovanja v 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti kot pogodbena kazen zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ne gre tolmačiti kot civilno pravnega pojma pogodbene kazni, temveč gre za delovno pravni zahtevek, ki je kot tak tudi opredeljen v delovno pravni zakonodaji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je zavzemanje tožeče stranke, da ima pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja določena v 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97) naravo pogodbene kazni urejene v 247. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Gre namreč za posebno pravico dogovorjeno med strankami kolektivne pogodbe, ki temelji izključno v določbah kolektivne pogodbe, ki je veljala v trenutku nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, katerega je ugotovilo sodišče s pravnomočno sodno odločbo. Da gre za poseben inštitut delovnega prava „sui generis“ izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča, tako npr. opr. št. VIII Ips 236/98 z dne 2. 3. 1999 in VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005 v katerih Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (3. člen - Ur. l. RS – MP št.15/92) in Zakona o delovnih razmerjih (sedaj 2. odstavek 7. člena – ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine (določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti iz leta 1993) oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (SKPgd), ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je, čeprav ne povsem v skladu s predpisi, ki sicer urejajo obligacijska razmerja, pavšalna odškodnina za nezakonitost (oziroma kasneje pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja razmerja), ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka, v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine (pogodbene kazni) noben od veljavnih predpisov ne prepoveduje. Odškodnina po 4. odstavku 23. člena SKPG oziroma pogodbena kazen po 28. členu SKPgd ne predstavlja odškodnine za eno od tipičnih vrst škode po Obligacijskem zakoniku, temveč posebno sankcijo zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ki so jo dogovorile stranke kolektivne pogodbe.

Glede na zgoraj predstavljeno stališče je tako pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja prejemek iz delovnega razmerja in je bil tako izplačevanec tega prejemka dolžan od bruto zneska odvesti davke, kot je bilo to določeno v času izplačila pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v Zakonu o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Po 15. členu navedenega zakona so predmet obdavčitve vsi dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu. Za dohodek štejejo dohodki iz zaposlitve, kot je določeno v 18. členu. Med dohodki iz zaposlitve po določbi 1. odstavka 35. člena šteje dohodek prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. Po 1. odstavku 36. člena ZDoh-2, dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki so jo dogovorili partnerji kolektivne pogodbe, ki ureja delovna razmerja, predstavlja prejemek iz delovnega razmerja. Pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v ZDoh-2 ni med dohodki, ki bi bili oproščeni plačil davka, niti ni navedena kot dohodek, ki se ne šteje za dohodek fizične osebe. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je od bruto zneska pogodbene kazni obračunala in odvedla znesek dohodnine.

Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in naslednji) v 3. odstavku 3. člena določa, da se plačujejo prispevki za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov (poleg bruto plače in bruto nadomestil plače) iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po 2. odstavku 368. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne plačujejo prispevki za socialno varnost. Do kakšne višine so odpravnine izplačane zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov in tudi enkratne solidarnostne pomoči izvzete plačevanja davkov in prispevkov določa poseben Pravilnik o določitvi odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov za namene izvajanja Zakona o dohodnini in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 114/2002 in naslednji). V četrtem odstavku 3. člena je določeno, da se prispevki za socialno varnost obračunajo in plačujejo iz bruto prejemkov. Tako je bila tožena stranka zavezana obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost tudi od bruto zneska pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za njeno rešitev (155. člen v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).