Jedro

Pravilno je zaključilo, da pri izdelavi tovrstne ocene skrbstveni organ izhaja iz obravnave žrtve nasilja in njenega subjektivnega doživljanja, zato ta ocena sama po sebi ne predstavlja odločilnega razloga za izrek ukrepov po ZPND. Mnenje CSD je sodišče prve stopnje tudi ovrednotilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ki kot že pojasnjeno, izreka predlaganih ukrepov ne utemeljujejo. Ocena CSD namreč sama po sebi še ne pomeni potrebnosti ugoditve predlogu za izrek ukrepov po ZPND. Sodišče je zato na podlagi obširnega dokaznega postopka ugotavljalo, ali je prisotno nasilje in ali je žrtev treba zaščititi, za izrek ukrepov mora biti namreč podana tudi objektivna podlaga, ki pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženca sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu za obdobje šestih mesecev od izdaje sklepa prepove: - namerno približevanje predlagateljici, - zadrževanje in približevanje ter vstop v stanovanjsko hišo na naslovu R., kjer predlagateljica prebiva, - zadrževanje in približevanje ter vstop na naslov I., kjer predlagateljica dela; vse na razdaljo, manjšo od 150 m, ter - navezovanje stikov s predlagateljico na kakršen koli način, razen za potrebe sodnih postopkov (v izreku pod točko I/1). Odločilo je tudi, da ukrepi iz I. točke izreka sklepa izrečeni nasprotnemu udeležencu ne veljajo za predajo otrok za primere izvrševanja stikov med očetom in mladoletnimi otroci, ki bi bili v času veljavnosti sklepa na novo določeni z drugo odločbo sodišča, če je posamično srečanje ali komunikacija potrebna zaradi varovanja koristi mld. otrok (točka I/2) ter da se nasprotnemu udeležencu od dneva izdaje sklepa za obdobje šestih mesecev naloži, da stanovanjsko hišo na naslovu R., ki jo ima s predlagateljico v skupni rabi, prepusti v izključno rabo predlagateljici, v obsegu, kot jo je imel v uporabi sam ter da je dolžan opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno uporabo predlagateljice (izrek pod točko I/3), za primer kršitve izrečenih ukrepov iz I. in III. točke nasprotnemu udeležencu določilo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR (v izreku pod točko I/4). Odločilo je, da ugovor zoper predlog ne zadrži njegove izvršitve (v izreku pod točko I/5) ter, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14 točke prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vse na podlagi 338. člena ZPP ter predlaga, „da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da predlogu pritožnice v celoti ugodi, nasprotnemu udeležencu pa naloži povračilo stroškov pritožnice, in sicer v roku 8 dni od prejema odločbe drugostopenjskega sodišča, do tedaj brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do celotnega plačila, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovljen postopek s stroškovno posledico“. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da „po izvedenem dokaznem postopku ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu in ni uspela za verjetno izkazati, da so izpolnjeni pogoji za izrek predlaganih ukrepov oziroma, da ni ogrožena do takšne stopnje, ki bi utemeljevala izdajo predloga“. Izpostavlja, da ima sklep pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so v sklepu nejasni ter so si med seboj v nasprotju. Prepričana je, da je sodišče prve stopnje pavšalno ocenilo njene navedbe v zvezi z zatrjevanim dolgoletnim fizičnim nasiljem, ki je eskaliralo v dogodku 18. 1. 2022. Ne strinja se, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je „verjetneje, da ji je nasprotni udeleženec poškodbe zadal s „prijemom“, kot da je utrpela navedene poškodbe v obrambi pred udarci“. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da v postopkih po določbah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zadošča nižji dokazni standard, kar pomeni, da je potrebno dejstva dokazati le s stopnjo verjetnosti. Prepričana je, da je dokazni postopek „nesporno verjetneje izkazal, da je poškodbe utrpela na način kot zatrjuje, kot da jih ni in že to zadošča, da bi sodišče prve stopnje moralo izreči predlagani ukrep, četudi eventualno za krajše časovno obdobje kot predlagano“. Izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje ob svoji odločitvi „spregledalo oziroma napačno presodilo vse njene dokazne predloge in dalo večjo stopnjo kredibilnosti zgolj izjavi nasprotnega udeleženca“. Izpolnila je svoje dokazno breme ter izkazala, tako fizično kot tudi psihično nasilje s strani nasprotnega udeleženca ter da je zaključek sodišča prve stopnje zmoten, nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo vlogo centra za socialno delo oziroma skrbstvenega organa, ki je podal oceno njene ogroženosti kot srednje in ne strinja se z argumentacijo sodišča prve stopnje, da je vloga centra za socialno delo v izdelavi poročila z oceno ogroženosti „v bistvu odveč oziroma, da le-ta ostane na ravni formalnosti in črke na papirju“.

3. Nasprotni udeleženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi predlagateljica, ne ugotavlja. Sklep sodišča prve stopnje ima namreč vse potrebne razloge, da ga je mogoče preizkusiti. Glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, povzema razloge sklepa sodišča prve stopnje kot pravilne ter glede na pritožbene ugovore le še dodaja:

6. Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim ga zagotavljajo drugi predpisi zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Njegov namen je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND ne bo relevantno zgolj vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, marveč, ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. V skladu z načelom sorazmernosti mora biti podana takšna raven fizičnega in psihičnega nasilja, ki utemeljuje poseg v pravice nasprotnega udeleženca. Tako partnerska nastrojenost in nedokazana fizična nasilja še ne predstavljajo nasilja v smislu ZPND. Namen zakona namreč ni v tem, da se s posebnimi ukrepi rešujejo konfliktni odnosi med partnerjema, h katerim prispevata oba. Sodišče mora zato najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici za to, da so žrtve nasilnih dejanj ter gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera za zasebna razmerja nujen.

7. Iz dejanske podlage izpodbijanega sklepa izhajajo naslednje bistvene ugotovitve: - da sta udeleženca starša 11-letne deklice in 8-letnega dečka; - da je njuna večletna zunajzakonska skupnost razpadla; - da sta udeleženca različno opisovala dogodek 18. 1. 2022, vendar je iz izvedenih in ocenjenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni dokazano, da bi nasprotni udeleženec nad predlagateljico 18. 1. 2022 izvajal fizično nasilje; - da predlagateljica ni dokazala intenzivnosti psihičnega nasilja, ki bi pogojevalo izdajo predlaganih ukrepov; - da med partnerjema obstaja velika konfliktna situacija zaradi njunega razpada zunajzakonske skupnosti in med njima ostajajo številna nerešena vprašanja (dodelitev mld. otrok v vzgojo in varstvo enemu izmed staršev, razdelitev skupnega premoženja ...); - da sta udeleženca v svojem zaslišanju in trditvah izpostavila neprimerna ravnanja oziroma provokacije s strani drugega, ki obema povzroča stisko; - da nasprotni udeleženec z mobitelom snema predlagateljico ter s tem posega v osebni prostor predlagateljice, jo ignorira ter z njo ne komunicira, razen po mobitelu; - da se predlagateljica v komunikaciji poslužuje izrazito odrezavega glasu in provokacij; - da je center za socialno delo podal srednjo stopnjo ogroženosti predlagateljice; - da od sredine marca 2022 udeleženca živita na skupnem naslovu in da razen nenavadnega komuniciranja in snemanja nasprotnega udeleženca med njima drugih nasilnih ravnanj ne zatrjuje nihče od njiju (narok 19. 5. 2022); - da gre v konkretnem primeru za položaj, ki je za oba udeleženca obremenjujoč, vendar ravnanja nasprotnega udeleženca niso izkazana v takšni intenzivnosti, ki bi utemeljevala sodno intervencijo po ZPND in posegla v razmerje med nekdanjima zunajzakonskima partnerjema.

8. Po 3. členu ZPND je fizično nasilje vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroča bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe. Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.

9. Glede na zgoraj ugotovljene bistvene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, ob upoštevanju 3. člena ZPND, da zatrjevana nasilna ravnanja niso dokazana in niso take vsebine in intenzivnosti, da bi utemeljevala izrek predlaganih ukrepov.

10. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o izčrpnosti in celovitosti dokazne ocene, niti o pravilnosti pomembnih dejstev. Sodišče prve stopnje tudi ni „spregledalo“ predlagateljičinih navedb v postopku obravnave pred centrom za socialno delo. Opredelilo se je tako o pomenu ocene ogroženosti, ki jo je podal center za socialno delo, kot o vlogi centra v primeru, ko se nanj obrne oseba s trditvijo, da je žrtev nasilja. Pravilno je zaključilo, da pri izdelavi tovrstne ocene skrbstveni organ izhaja iz obravnave žrtve nasilja in njenega subjektivnega doživljanja, zato ta ocena sama po sebi ne predstavlja odločilnega razloga za izrek ukrepov po ZPND. Mnenje CSD je sodišče prve stopnje tudi ovrednotilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ki kot že pojasnjeno, izreka predlaganih ukrepov ne utemeljujejo. Ocena CSD namreč sama po sebi še ne pomeni potrebnosti ugoditve predlogu za izrek ukrepov po ZPND. Sodišče je zato na podlagi obširnega dokaznega postopka ugotavljalo, ali je prisotno nasilje in ali je žrtev treba zaščititi, za izrek ukrepov mora biti namreč podana tudi objektivna podlaga, ki pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotovilo.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, ko je le-to ugotovilo, da predlagateljica dokaznemu bremenu ni zadostila in ni uspela za verjetno izkazati, da so izpolnjeni pogoji za izrek predlaganih ukrepov po ZPND, ki utemeljuje ugoditev njenemu predlogu. Udeleženca sta opis kritičnega dogodka 18. 1. 2022 diametralno opisala, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe udeležencev, predvsem pa fotografij (dokaz A6 in A7) in tudi ostalih dokazov pravilno zaključilo (glej točko obrazložitev 10, 11, 12, 13), da dokazi, ki jih je predlagateljica predložila niso potrdili kritičnega dogodka. Predlagateljica, kot je tudi že pojasnilo sodišče prve stopnje v svoji opombi 5, bi lahko npr. predlagala zaslišanje svojega očeta za katerega je navajala, da je prišel na dom neposredno po obravnavanem dogodku, da je zaradi akutne stresne situacije koristila bolniški stalež, predložila svojo medicinsko dokumentacijo ter še eventualno druge dokaze, kateri bi potrjevali njene trditve o fizičnem nasilju 18. 1. 2022, vendar predlagateljica pravočasno v postopku na prvi stopnji navedenih dokazov in eventualno tudi drugih ni predlagala.

12. Sodišče prve stopnje je torej, kot že pojasnjeno, pravilno zaključilo, da predlagateljica dokaznega bremena, da nasprotni udeleženec izvaja nasilje nad njo ni dokazala, posledično ji ne grozi nobena škoda, zato z visoko stopnjo verjetnosti predlagani ukrepi niso utemeljeni in bi bili v nasprotju z načelom sorazmernosti. Namen ZPND namreč ni kaznovanje nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja, temveč je namen varstvo žrtve pred nasiljem, torej prenehanje in preprečitev nasilja v družini in odvrnitev nadaljnje škode. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med udeležencema ni fizičnega in tudi ne psihičnega nasilja takšne intenzitete, da bi bilo takšno varstvo potrebno. Smiselno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba zagotavljati varstvo preventivno, saj naj bi bilo že prisotno dolgotrajno nasilje v družini, ni utemeljeno. V zvezi z zatrjevanim dolgoletnim fizičnim in psihičnim nasiljem pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se lahko glede na določila ZPND ukvarja le z nasilnimi dejanji, ki so se zgodila v roku šest mesecev od vložitve predloga. Ob tem je še potrebno izpostaviti, da od marca 2022 udeleženca postopka živita z mld. otroci v skupni hiši ter da za to obdobje oba izpostavljata, da je njuna trenutna komunikacija minimalna, kar ne predstavlja psihičnega nasilja. Prav tako snemanje nasprotnega udeleženca predlagateljice ne predstavlja psihičnega nasilja takšne intenzitete, da bi dopuščalo izdajo predlaganih ukrepov. Kljub temu pritožbeno sodišče nasprotnega udeleženca poziva, da s temi dejanji preneha, predvsem iz spoštovanja do predlagateljice in njunih skupnih otrok.

13. Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit, pritožbene navedbe pa neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Na podlagi 8. točke 22.a člena ZPN sodišče o stroških postopka odloča po prostem preudarku. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, nasprotni udeleženec pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k predmetni odločitvi, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.