Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
MNZ ni pravdna stranka in ne more uspešno vložiti pritožbe zoper sodbo. Pritožbo lahko vloži Republika Slovenija oz. Državno pravobranilstvo v imenu Republike Slovenije.
Pritožba Ministrstva za notranje zadeve Republike Sloveije se zavrže. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.
Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 30.4.1993 in 1.6.1993 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku, katerega izvršitev je bila odložena za dobo 12 mesecev in tožnika oprostilo disciplinske odgovornosti za očitano kršitev po 1. točki 1. odst. 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih. V posledici tega je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 140.227,50 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 25.4.1996 dalje do plačila.
Zoper izpodbijano sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 353. člena ZPP ter v pritožbi smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Tožena stranka trdi, da je sodišče sicer vpogledalo v kazenski preiskovalni spis, vendar pa izpovedbe prič na glavni obravnavi niso bile prebrane, sodišče ni pojasnilo katere priče so bile zaslišane v kazenskem postopku, zato toženi stranki izpovedbe teh prič niso poznane. Ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na te dokaze, je kršilo načelo enakopravnosti obeh strank v postopku, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi dejansko stanje ni v celoti razjasnjeno. Tožena stanka trdi, da je bil v predmetni zadevi opravljen samo en narok dne 25.4.1996 in na tem naroku priča L. B. ni bil zaslišan, če pa je bil zaslišan izven glavne obravnave toženi stranki ni znano in tudi pričine izpovedi niso znane. Ker je sodišče oprlo svojo dokazno oceno na dokaz, ki v postopku ni bil izveden, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka se ne strinja, da tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, ker so bili pogoji dela na meji nenormalni, delavci pa preobremenjeni. Dokazna ocena sloni izključno na izpovedi tožnika, ne da bi sodišče vpogledalo vse v disciplinskem spisu izvedene listinske in druge dokaze, razen tega pa tožnik zatrjevane preobremenjenosti ni z ničemer izkazal in ni ponudil v ta namen nobenega dokaza. Po mnenju pritožnika je sodba v razlogih o tem odločilnem dejstvu podprta z nepreverjenimi, nedokazanimi in na pamet zatrjevanimi trditvami tožnika, ki jih je za svojo obrambo pripravljal več kot 3 leta, ne da bi jih imel s čim argumentirati. Sodišče je zato ravnalo skrajno pristransko in nekritično in je očitno naklonjeno le tožniku. Tožena stranka meni, da je podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP, ker so razlogi sodbe nerazumljivi in pomanjkljivi ali pa jih celo ni, v odločilnih dejstvih pa so celo v nasprotju z dokazi izvedenimi v disciplinskem postopku in celotno dokumentacijo disciplinskega spisa. Tožena stranka zato vztraja pri ponovni oceni izvedenih dokazov. Tožniku priznani stroški postopka so odmerjeni previsoko, postopek je bil časovno sicer razpotegnjen, vendar pa kakšnih večjih aktivnosti sodišča in nasprotne stranke razen pisanja pripravljalnih vlog, kjer so se ponavljale navedbe tožnika ni bilo, saj se niso izvajali nobeni dokazi, ki bi dražili postopek. Sodišče v sodbi tudi ne sprecificira po odvetniški tarifi priznanih stroškov in ne pove v kakšni višini so bili ti stroški priznani za posamezna pravdna dejanja.
Tožnik se je pritožil zoper odločitev o stroških in kot vrednost spora navedel 89.315,00 SIT, ker je menil, da je upravičen do povračila specificiranih stroškov v znesku 229.542,00 SIT in ne le do zneska 140.227,50 SIT. Odločitev o stroških ni ustrezno obrazložena, zato je tožnik predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev o stroških spremeni tako, da tožniku prizna vse zahtevane stroške postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.
Pritožba Ministrstva za notranje zadeve RS ni dovoljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.
Pri preizkusu dopustnosti pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ni vložila tožena stranka Republika Slovenija ali njen pooblaščenec, čeprav je tožena stranka v tožbi in v uvodu prvostopenjske sodbe pravilno navedena, temveč je pritožbo vložilo Ministrstvo za notranje zadeve RS, ki pa ni stranka v postopku. Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, je pritožbeno sodišče v skladu s 358. členom ZPP pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika o odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka. Iz stroškovnika (priloga A/3) je razvidno, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, upoštevaje določbe 155. člena ZPP o tem, da je stranka upravičena le do povračila potrebnih stroškov. V sodbi res ni posebej obrazlagalo načina izračuna priznanih stroškov postopka, vendar pa se je mogel pooblaščenec tožnika o izračunu prepričati z vpogledom v prvostopenjski spis, kjer se kot priloga A/3 nahaja stroškovnik z odmero sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper odločitev o stroških postopka zavrnilo kot neutemeljeno.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP.