Jedro

Ker je bil toženec zadnji tožnikov delodajalec in mu je izdal sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz operativnih razlogov, mu je iz tega naslova in na podlagi določb zakona ter kolektivne pogodbe dolžan poravnati pripadajoče denarne obveznosti iz delovnega razmerja, to je zaostalo razliko plače, regres za letni dopust in odpravnino, do katere je upravičen kot trajno presežni delavec. Če se je toženec dogovoril, da določene obveznosti do prevzetih delavcev nosi tudi prejšnji tožnikov delodajalec, ki jih ni izpolnil, ima toženec zoper njega možnost podati regresni zahtevek, oz. morebitne razloge za ničnost ali izpodbojnost pogodb uveljavljati skladno z ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku izplačati prikrajšanje pri plači v neto višini 171.229,97 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, regres za letni dopust za leto 1997 v višini 83.880,00 SIT, odpravnino v višini 425.167,00 SIT in stroške postopka v višini 17.239,30 SIT, vse z zamudnimi obrestmi.

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je imel tožnik ob vsakokratnem izplačilu plače možnost ugovarjati zoper njeno višino, pa tega ni storil. Glede tega ne more biti upravičen do razlike v skladu z izhodiščno plačo po kolektivni pogodbi. V pogodbi o zaposlitvi je imel določen variabilni del plače in ustrezno znižanje v primeru ugotovljene neuspešnosti. Tako zahtevek po višini vsaj za čas od 18.8.1996 do 18.3.1997 ni utemeljen. Meni, da je zmotno zaupal podatkom, ki jih je za tožnika napravila sindikalna organizacija. Nadalje opozarja na nepravilno odločitev o teku zamudnih obrestmi od dosojenega zneska regresa. V zvezi z odpravnino meni, da bi njeno izplačilo moralo bremeniti K. kot je bilo to sklenjeno s pogodbo o prevzemu delavcev oz. najemno pogodbo. Ob sklenitvi najemne pogodbe, je bil brezposelen, zato je razumljivo iskal možnost, da si zagotovi delo. Ko je prevzel poslovne prostore in delavce, je ugotovil, da je bil izigran, saj posli niso potekali tako, kot je pričakoval, prevzeti delavci pa problematični. Sedaj ni več samostojni podjetnik in tudi ne razpolaga z drugim premoženjem, zaradi česar morebitna izvršba zoper njega ne bi bila uspešna. Ne strinja se z odločitvijo, da je zavezan k izplačilu dolgovanih zneskov v svojstvu fizične osebe in glede tega opozarja na primerjavo statusa podjetnika z družbenikom d.o.o.. Nadalje meni, da v sporu ni bil enakopravno obravnavan v skladu z Ustavo RS. Ker tako sodišče o vtoževanih zahtevkih ni pravilno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne zahtevke oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi z navedbami pritožbe le še dodaja: V zadevi je odločilno, da je tožniku v letu 1997 prenehalo delovno razmerje kot toženčevemu delavcu. Glede tega nima nikakršnega pomena opozarjanje toženca na vsebino sklenjenih pogodb med njim in navedeno K. ter možnostjo tožnika, da v zvezi z dolgovanimi prejemki iz delovnega razmerja uveljavlja varstvo pravic pri prejšnjem delodajalcu. Iz ugotovljenih dejstev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je bil toženec dejansko zadnji tožnikov delodajalec, ki mu je izdal sklepe o prenehanju delovnega razmerja iz operativnih razlogov. Zato je iz tega naslova in na podlagi določb zakona ter kolektivne pogodbe zavezan, da tožniku poravna pripadajoče denarne obveznosti iz delovnega razmerja, to je zaostalo razliko plače, regres za letni dopust in odpravnino, do katere je upravičen kot trajno presežni delavec. Če se je z sklenjenimi pogodbami dogovoril, da določene obveznosti iz naslova najema oz. prevzema delavcev nosi tudi prejšnji tožnikov delodajalec, ki jih ni izpolnil, ima toženec možnost, da zoper njega poda regresni zahtevek, morebitne razloge ničnosti ali izpodbijanja pogodb pa lahko uveljavlja v skladu z Zakonom o obligacijskih razmerjih v sodnem postopku. Čeprav sedaj toženec nima več statusa samostojnega podjetnika, je še vedno odgovoren za nastale obveznosti iz tega naslova v svojstvu fizične osebe, ob tem da kot morebiten lastnik (družbenik) kapitalske družbe (d.o.o.) za obveznosti v zvezi s poslovanjem družbe ne bi odgovarjal, temveč zgolj družba do vrednosti njenega premoženja.

Nadalje pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo v izpodbijani sodbi tako glede temelja kot višine prisojenih zneskov. Toženec zoper zahtevke po višini tekom postopka na prvi stopnji ni ugovarjal. V tej zvezi je imel možnost, da ponudi dokaze oz. svoje izračune do konca naroka za glavno obravnavo (286. čl. ZPP). Tega ni storil niti na narok obravnave ni pristopil, čeprav je bil na njega pravilno vabljen, zaradi česar je brezpredmetno sklicevanje pritožbe, da so priznani zneski po višini zmotno ugotovljeni. Nadalje je sodišče prve stopnje v zvezi z dosojenimi zneski pravilno določilo tek zamudnih obresti in sicer tako glede odpravnine, ki bi jo toženec moral tožniku poravnati najkasneje ob prenehanju delovnega razmerja, mesečnih zneskov plače, ki zapade v plačilo do 18. dne v mesecu za plačo iz prejšnjega meseca, kot na koncu obresti od neizplačanega zneska regresa za letni dopust za leto 1997, ki je zapadel v plačilo do konca meseca julija. Glede tega je pravilno uporabilo pravno podlago iz določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), saj je veljala v času izdaje in dokončnosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Ostali pritožbeni razlogi, na katere je opozorila pritožba in se pritožbeno sodišče do njih v tej sodbi ni opredelilo, pa niso odločilni oz. ne vplivajo na drugačno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi ni ugotovilo tako v zvezi z postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo obstoja bistvenih postopkovnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).