Jedro

Iz tožnikovih navedb ne izhaja, v čem je bilo njegovo prikrajšanje, ker so toženci uporabljali njegovo stanovanje, posebej glede na nadaljnje navedbe tožnika, da je tožencem izročil ključe stanovanja, da bi toženci občasno prezračevali stanovanje, kar pomeni, da bi bilo stanovanje v času njegove odsotnosti prazno. Navedena okoliščina v ničemer ne izključuje zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca, ki je brez soglasja tožnika uporabljal stanovanje, le materialnopravne trditve tožnika v tožbi, s katerimi utemeljuje tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine, so si v medsebojnem nasprotju do te mere, da zahtevajo od tožnika, da jih dopolni in podrobneje opredeli svoje prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tretji toženec dolžan tožniku plačati znesek 7.785,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila (točka I) in mu povrniti pravdne stroške v znesku 239,40 EUR v roku petnajstih dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku paricijskega roka (točka II).

2. Tretji toženec (1) v pritožbi navaja, da zamudna sodba ne izpolnjuje pogojev iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Toženec se je dogovoril s pokojnim B. V., odvetnikom iz Odvetniške pisarne X., da bo vložil odgovor na tožbo. Toženec je 16. 11. 2012 prejel vabilo k postopku mediacije. Po prejemu vabila se je znova oglasil pri odvetniku, ki je po dogovoru dal soglasje k postopku mediacije. Mediacija ni bila izvedena, ker ostale pravdne stranke niso dale soglasja, kar je odvetnik tožencu sporočil. Po prejemu zamudne sodbe se je toženec oglasil v odvetniški pisarni, kjer je izvedel, da je odvetnik umrl. V pisarni so ugotovili, da v spisu, v katerem je bila kopija tožbe, vabilo in soglasje za mediacijo, ni odgovora na tožbo. Toženec te navedbe daje kot pojasnilo, da v postopku pred izdajo zamudne sodbe ni bil neaktiven. Niso pa izpolnjeni pogoji za zamudno sodbo, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in dejstva, ki jih tožnik navaja, niso podprta z dokazi. Iz tožbenih navedb izhaja, da sta bila tožnik in prva toženka prijatelja, zato je tožnik tožencem izročil ključe stanovanja z namenom, da bi skrbeli za stanovanje. Tožnik bi moral opisati način uporabe stanovanja s strani tožencev in predlagati dokaze, ki bi to potrjevali. Zamudna sodba se lahko izda, če so predlagani dokazi, na podlagi katerih lahko sodišče z verjetnostjo odloči o višini zahtevka. Tožnik ni podal navedb, iz katerih bi bilo moč sklepati, da so od prejema ključev tožene stranke stanovanje ves čas uporabljale. Tožbeni zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi. Pri neupravičeni obogatitvi bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je bil oškodovan. Iz navedb pa izhaja prav nasprotno, da ni bil oškodovan z najemnino oziroma uporabnino, saj stanovanja ni imel namen dajati v najem in v navedenem obdobju ni imel namena s stanovanjem kar koli zaslužiti. Njegov namen je bil, da je stanovanje prazno. Zahtevek za uporabnino tudi ni sklepčen po višini. Priloženi morajo biti vsaj minimalni dokazi, ki zahtevek po višini potrjujejo. Tožnik je navedel podatke glede naslova in površine stanovanja, ne pa tudi, koliko je stanovanje staro in druge podatke, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti in primerjati cene najemnin za podobno stanovanje. Tožnik je glede plačila računov za stanovanjske stroške predlagal vpogled v spis, vendar prvo sodišče v zamudni sodbi ni navedlo, da bi ta spis vpogledalo. Tožnik zatrjuje, da postopek še teče, kar pomeni, da teh stroškov še ni plačal, zato ne more zahtevati povračila. Tožnik tudi ni specificiral zneska 2.000,00 EUR, zato sodišče prve stopnje v tem delu ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožencu je bila pravilno vročena tožba, zoper katero ni pravočasno vložil odgovora na tožbo. Razlogi, ki jih navaja v pritožbi in zaradi katerih njegov odvetnik ni vložil odgovora na tožbo, ne predstavljajo opravičljivih razlogov, kar izhaja že iz pritožbenih navedb, zato pritožbeno sodišče podrobneje tudi ne pojasnjuje razlogov, zaradi katerih šteje, da toženec iz neopravičljivih razlogov ni vložil odgovora na tožbo. Iz navedenih razlogov so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. in 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ker se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

6. Ker se neprerekana (prepozno prerekana) dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), predložitev (predlaganje) dokazov v tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen ZPP). Za izdajo zamudne sodbe ni pomembno, ali je ponujeni dokaz nekvaliteten, nezadosten ali kakor koli pomanjkljiv in da kot tak v kontradiktornem postopku morda ne bi izpolnil dokaznega bremena tožnika; pomembno je le, da tožbenim trditvam ne nasprotuje, jih ne izključuje oziroma jih ne more ovreči (3). Iz navedenega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker tožnik ni predlagal dokazov, ki bi potrjevali utemeljenost tožbenega zahtevka, saj sodišče pri izdaji zamudne sodbe pazi po uradni dolžnosti le na okoliščino, da dokazi niso v nasprotju z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, s katerimi toženec zatrjuje, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik (3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), preverilo pa je tudi, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Prvo sodišče je bilo dolžno pred izdajo zamudne sodbe ugotoviti, ali je tožba sklepčna, vprašanje sklepčnosti tožbe pa je vprašanje materialnega prava. Tožba je sklepčna, če tožnik navede dejstva življenjskega primera, v katerih se prepozna pravna posledica. Iz takšnih pravno relevantnih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ki ima podlago v pravni normi. Če iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožniku s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP). Če pa sodišče prve stopnje izda zamudno sodbo, čeprav iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, stori absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen Obligacijskega zakonika (4)). Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da je toženec brez soglasja tožnika, samovoljno in protipravno skupaj s toženkama uporabljal stanovanje tožnika od 25. 3. 2007 do 21. 6. 2011. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da v tem delu uveljavlja tožbeni zahtevek izključno na podlagi neupravičene obogatitve. Določbo 198. člena OZ pa je treba po veljavni sodni praksi (5) razumeti v povezavi s splošnim pravilom neupravičene pridobitve, ki je urejena v 190. členu OZ, ki narekuje ugotavljanje vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem. Iz tožnikovih navedb pa ne izhaja, v čem je bilo njegovo prikrajšanje, ker so toženci uporabljali njegovo stanovanje, posebej glede na nadaljnje navedbe tožnika, da je tožencem izročil ključe stanovanja, da bi toženci občasno prezračevali stanovanje, kar pomeni, da bi bilo stanovanje v času njegove odsotnosti prazno (6). Navedena okoliščina v ničemer ne izključuje zatrjevanega protipravnega ravnanja toženca, ki je brez soglasja tožnika uporabljal stanovanje (7), le materialnopravne trditve tožnika v tožbi, s katerimi utemeljuje tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine, so si v medsebojnem nasprotju do te mere, da zahtevajo od tožnika, da jih dopolni in podrobneje opredeli svoje prikrajšanje. Tožnik sicer zatrjuje, da po prihodu v Slovenijo v letu 2011 ni mogel uporabljati stanovanja do 21. 6. 2011, ker so toženci zamenjali ključavnico na vratih, kar pomeni, da bi bile izpolnjene predpostavke za izdajo zamudne sodbe zoper toženca vsaj za navedeno obdobje, ki se nanaša na plačilo uporabnine, ker je izkazano prikrajšanje, vendar toženec ni navedel datuma prihoda v Slovenijo. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pred izdajo zamudne sodbe pozvati tožnika, da odpravi navedeno nesklepčnost tožbenih navedb (tretji odstavek 318. člena ZPP). Ker na tak način ni postopalo, za odločanje o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na plačilo uporabnine, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. Nesklepčnost je mogoče odpraviti, zato bo moralo prvo sodišče v novem sojenju tožnika pozvati, da opredeljeno navede dejstva, ki predstavljajo zanj prikrajšanje zaradi protipravne uporabe stanovanja s strani toženca (oziroma tožencev).

9. Tudi trditvena podlaga glede povrnitve stroškov plačila za upravnika in stroškov za elektriko, vodo in energetiko, si je v medsebojnem nasprotju. Tožnik zatrjuje, da je plačal navedene izdatke v skupni višini 2.955,17 EUR (od tega so stroški upravnika 955,17 EUR), hkrati pa v tožbenih navedbah zatrjuje, da je upravnik zoper njega vložil tožbo za plačilo navedenih stroškov, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani VII P 198/2011. Tožeča stranka je v dokaznem predlogu predlagala, da se vpogleda v navedeni spis, pritožba pa utemeljeno navaja, da iz zamudne sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje takšen vpogled opravilo in preverilo, ali predlagani dokazi niso v nasprotju s trditveno podlago. Takšno preverjanje sodišče mora narediti na podlagi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, vendar ne zaradi dokazne ocene, ampak zaradi ugotovitve, da dejstva niso v nasprotju s predlaganimi dokazi (8).

10. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in zamudno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki prvemu sodišču so razvidni iz dosedanje obrazložitve.

11. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) V nadaljevanju toženec.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 215/2007 in II Ips 648/2009. (4) V nadaljevanju OZ.

(5) Primerjaj npr. s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 508/2006. (6) Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 812/2006. (7) Ker toženec ni vložil odgovora na tožbo se šteje, da priznava trditve iz tožbe.

(8) Primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek - zakon s komentarjem 58. tč. stran 122.