Jedro

Pisnost pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost ter veljavnost njenih kasnejših sprememb.

Sklenjena ustna pogodba ali konkludentna dejanja sta dva različna instituta, pri čemer je iz obrazložitve sodišča prve stopnje nedvomno jasno, da je v predmetni zadevi šlo za konkludentna ravnanja strank in ohranitev spremenjene pogodbe v veljavi na podlagi teh ravnanj.

Do nepravilnega ravnanja s strani tožene stranke pri izplačevanju kredita je sicer res prišlo, vendar je v takšno nepravilno izpolnitev tožeča stranka privolila oz. je z njo soglašala, s čimer je bila kršitev sanirana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 6.738.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe toženi stranki povrniti 44.148,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zahtevku tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prve stopnje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sta tožeča in tožena stranka sklenili Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 1208845 z aneksi (v nadaljevanju Pogodba, priloga A3). Tožeča stranka je prepustila izgradnjo bioplinarne družbi K. d.o.o. (v nadaljevanju izvajalec), s katero je sklenila Pogodbo o izvedbi del v zvezi z izgradnjo objekta B. (priloga A21). Na podlagi Pogodbe je bil del kredita izplačan za pokritje zapadlih in neplačanih obveznosti tožeče stranke do drugih bank, preostali del kredita pa nakazan neposredno izvajalcu tj. družbi K., ki je gradila bioplinarno.

6. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je kreditna pogodba zaradi zamude pri predložitvi gradbenega dovoljenja ostala v veljavi, ali je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbami kreditne pogodbe glede izplačil kredita izvajalcu na podlagi predračunov (namesto na podlagi računov) in s tem domnevno povzročila škodo tožeči stranki ter ali je tožena stranka kreditna sredstva vezala na depozit brez vednosti in soglasja tožeče stranke. Sporno je bilo tudi zastaranje tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo: da gradbeno dovoljenje res ni bilo predloženo do 29.1.2010, kot je to zahteval 2.4 člen Pogodbe, vendar se je v skladu z načelom afirmacije pogodb in teorijo o realizaciji pogodbe, na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank, Pogodba ohranila v veljavi; da iz predloženih dokazov s strani tožene stranke tj. podpisanih pogodb o denarnem depozitu št.: 5994810, št.:6000630, št.: 6008186 in št.:6014143 (priloga B6-B9) in nadaljnjih ravnanj tožeče stranke (podpisa aneksov št. 1 in 2. k Pogodbi, Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 21.10.2011) izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena in je tudi soglašala z vezavo kreditnih sredstev na depozit ter končno, da je tožena stranka resda kršila 2.6 člen Pogodbe, ko je izplačevala kredit na podlagi predračunov (in ne računov) za opravljeno delo, vendar pa je tožena stranka z njeno nepravilno izpolnitvijo soglašala in vanjo privolila. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. 8. Tožeča stranka v pritožbi najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožeče stranke in z njene strani predlaganih prič in izvedencev, saj so po prepričanju sodišča pisni dokazi omogočali sprejem odločitve. Pritožba očita, da sodišče pri tem ni navedlo nobenih prepričljivih razlogov, zakaj je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da zaslišanja tožeče stranke in z njene strani predlaganih prič ter imenovanja izvedenca grafologa ni izvedlo, ker so že izvedeni pisni dokazi in ogled zgoščenke omogočali sprejem odločitve, izvajanje dokazov pa bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Nadalje sodišče tudi obrazloži, da glede na ugotovljeno dejstvo, da so bile depozitne pogodbe podpisane s strani tožeče stranke, da sta bila podpisana aneksa št. 1 in 2 k Pogodbi in podpisan Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 21.10.2011, da je bila tožeča stranka edina pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR tožeče stranke, da je po svoji volji prepustila finančno poslovanje svojega podjetja družbi I., d.o.o., tožena stranka pa niti ne trdi, da ji bi družba I., d.o.o., onemogočala vpogled v njeno poslovanje v zvezi z izgradnjo bioplinarne, da se izkažejo navedbe tožeče stranke, da depozitnih pogodb ni podpisala, za nerelevantne in zato dokazovanje z grafologom nepotrebno. Dejstva, ki naj bi jih dokazovala tožeča stranka s predlaganimi dokazi, so bila tako že na podlagi izvedenih dokazov dovolj razjasnjena in dokazana. Tudi po mnenju višjega sodišča je bilo na podlagi vseh izvedenih pisnih dokazov dejansko stanje glede depozitnih pogodb dovolj razčiščeno, zato zaslišanje prič in postavitev izvedenca grafologa ni bilo potrebno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Pritožnica nadalje navaja, da bi morala tožena stranka zaradi kasnejše predložitve gradbenega dovoljenja, kot je bilo določeno v Pogodbi, šteti, da je tožeča stranka s tem odstopila od Pogodbe. Iz jezikovne razlage 2.2 člena Pogodbe je mogoče priti le do zaključka, da je izpolnitev vseh pogojev iz 2.2 člena Pogodbe bistvena sestavina le-te, ki v primeru nepravočasne izpolnitve v skladu z določbami 104. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju OZ) preneha po samem zakonu. Tožeča stranka je ustrezno gradbeno dovoljenje pridobila šele 28.4.2010, kar je skoraj tri mesece po dogovorjenem roku, s čimer naj bi bila Pogodba razvezana po samem zakonu. Sodišče naj bi nepravilno sklepalo, da je prišlo do soglasja strank o ohranitvi kreditne pogodbe, saj bi morali o tem stranki sestaviti pisni dokument. Nobena stranka pa v postopku ni zatrjevala, da bi takšni naknadni ustni dogovori bili sklenjeni, niti kakšna naj bi bila vsebina teh. V tem delu naj bi sodišče odločalo preko trditvene podlage (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), poleg tega pa naj obrazložitev ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti in je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da pisnost pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost in kasnejše spremembe ter da je bila na podlagi konkludentnih dejanj tožeče stranke izražena njena volja po ohranitvi Pogodbe v veljavi, vse v skladu z načelom afirmacije pogodb. Konkludentna dejanja tožeče stranke je sodišče navedlo v nadaljevanju in sicer, da je gradbeno dovoljenje kasneje naknadno pridobila prav tožeča stranka, kar pomeni, da je projekt izgradnje bioplinarne želela realizirati, v letu 2010 in kasneje je dogovarjala in dogovorila spremembe kreditne pogodbe, ki prav tako nakazujejo voljo obdržati kreditno pogodbo v veljavi, čeprav s spremembami. Nadalje sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da je bila Pogodba med strankama v pretežni meri izpolnjena, tako da je veljavnost spremenjene pogodbe, ki je bila kljub spremembam realizirana v pretežnem delu, tudi v skladu s teorijo o realizacije pogodbe (58. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre na podlagi navedenih dejanj zaključiti, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje o tem, da ostane kreditna pogodba v veljavi, kljub temu da tožeča stranka do dne 29.1.2010 toženi stranki ni predložila gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje sicer resda nerodno navedlo, da je bila med pravdnima strankama glede sprememb sklenjena ustna pogodba, ki je pridobila veljavnost na podlagi teorije realizacije pogodbe s konkludentnimi dejanji obeh strank. Iz prej podane obrazložitve in tudi slednje povedi jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo ohranitev Pogodbe v veljavi na podlagi konkludentnih ravnanj in je bil zapis o sklenjeni ustni pogodbi očiten lapsus, ki pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Sklenjena ustna pogodba ali konkludentna dejanja sta dva različna instituta, pri čemer je iz obrazložitve sodišča prve stopnje nedvomno jasno, da je v predmetni zadevi šlo za konkludentna ravnanja strank in ohranitev spremenjene pogodbe v veljavi na podlagi teh ravnanj. Višje sodišče se strinja z ugotovitvami izpodbijane sodbe, da se je Pogodba, ki je bila v pretežni meri izpolnjena, na podlagi konkludentnih ravnanj pravdnih strank v smislu 58. člena OZ ohranila v veljavi. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da do sklenitve kasnejšega ustnega dogovora med pravdnima strankama glede spremembe Pogodbe ni prišlo, tako pa tudi ne gre razumeti odločitve prvostopenjskega sodišča, je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da je v tem delu sodišče prve stopnje odločalo preko trditvene podlage ter da naj obrazložitev ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba zato glede na obrazloženo ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožba nadalje napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kreditna sredstva vezala na depozit z vednostjo in soglasjem tožeče stranke. Tožeča stranka se s takšno ugotovitvijo ne strinja. Ves čas postopka je trdila, da predloženih pogodb o depozitu ni sklenila, niti ni izdala nobenih nalogov za koriščenje kredita, v predmetnem postopku pa je predložene pogodbe tudi prvič videla. Tožena stranka naj bi tako očitno ravnala v nasprotju z določili Pogodbe, na podlagi ponarejenih depozitnih pogodb. Tožeča stranka naj z depozitnimi pogodbami in s plačili tožene stranke družbi K., d.o.o., tako sploh ni bila seznanjena. Šele dne 26.7.2013 naj bi tožečo stranko ga. S. K. z e-sporočilom seznanila z denarnimi tokovi in depozitnimi pogodbami. Sodišče prve stopnje naj se do vseh teh navedb tožeče stranke glede (ne)sklenitve depozitnih pogodb in izdaje nalogov za črpanje kreditne pogodbe sploh ne opredelilo, niti v tem smislu ugotavljalo resničnega dejanskega stanja. Aneksa oz. dodatka k Pogodbi, ki naj bi potrdila soglašanje tožeče stranke z načinom črpanja kredita, kot ga je izvedla tožena stranka, naj bi bila pripravljena brez sodelovanja tožeče stranke, ki naj bi bila postavljena pred dejstvo, da je dodatka potrebno podpisati. Celotno dokumentacijo, ki je priloga teh dodatkov, je pripravila K., d.o.o., tožeča stranka pa tudi ni imela vpogleda v finančno poslovanje. O vseh teh okoliščinah bi seveda lahko izpovedala tožeča stranka, ki pa je sodišče ni zaslišalo in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka.

12. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo razloge, zakaj je štelo, da so bile depozitne pogodbe veljavno sklenjene s strani tožeče stranke. Tako je najprej navedlo, da to izhaja iz podpisanih pogodb o denarnem depozitu št.: 5994810, št.:6000630, št.: 6008186 in št.:6014143 (priloga B6-B9) in nadaljnjih ravnanj tožeče stranke - podpisov aneksov št. 1 in 2. k Pogodbi in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 21.10.2011. Aneksa in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve je tožeča stranka nesporno podpisala (podpis priznava tožeča stranka, dokumenti pa so tudi sestavljeni v notarskem zapisu), vsebina le teh pa dokazuje, da je tožeča stranka črpala kredit po Pogodbi, kar nujno predpostavlja, da je tudi soglašala z izplačilom sredstev na način, kot ga je izvedla tožena stranka ter da je tudi podpisala pogodbe o depozitu. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo še, da je prav tožeča stranka predlagala spremembo gradbenega dovoljenja in s tem povzročila zamudo roka, določenega v Pogodbi, in ji torej ni moglo ostati prikrito, da se bo črpanje kredita časovno zamaknilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tako utemeljeno in podrobno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov in zakaj je štelo, da so bile pogodbe o depozitu veljavno sklenjene. Višje sodišče se s takšno ugotovitvijo strinja in poudarja, da je na depozitnih pogodbah podpisana tožeča stranka, skupaj z njenim žigom, glede na ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje, da je bil razlog za kasnejše črpanje kredita in vezanje sredstev kredita kot depozit za čas do začetka črpanja kredita ravno na tožeči stranki, ki je z zamudo predložila gradbeno dovoljenje, zato so navedbe o ponareditvi depozitnih pogodb brezpredmetne.

13. Kot tožena stranka opozarja v odgovoru na pritožbo, s tem pa se strinja tudi višje sodišče, sta bila oba Dodatka k Pogodbi št. 1 in 2, podpisana v interesu tožeče stranke, saj se je zmanjševala njena obveznost pri dinamiki odplačevanja kredita, zato ne drži, da bi bila v podpis Dodatkov prisiljena. Sodišče prve stopnje se je nasprotno, kot to trdi pritožba, opredelilo tudi do navedb tožeče stranke glede prepustitve finančnega poslovanja tožeče stranke družbi I., d.o.o., oz. K., d.o.o. Sodišče je jasno obrazložilo, da je bila v času črpanja kredita za razpolaganje s sredstvi na TRR tožeče stranke pooblaščena izključno in samo tožeča stranka ter da tudi če tožeča stranka ne bi imela vpogleda v finančno poslovanje svojega podjetja v delu, ki se nanaša na izgradnjo bioplinarne, tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bilo takšno stanje v nasprotju z njeno voljo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri, da se lahko odločitev preizkusi, opredelilo tudi do vseh navedb tožeče stranke glede (ne)sklenitve depozitnih pogodb in izdaje nalogov za črpanje kreditne pogodbe, zato je pritožbeni očitek v tem delu v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Glede na vse navedeno in kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj, da je bilo dejansko stanje glede podpisov na depozitnih pogodbah dovolj razjasnjeno, bi bila postavitev izvedenca grafologa nepotrebna in v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

14. Pritožba nadalje očita napačno sklepanje sodišča, da dokazi tožeče stranke ne pritrjujejo dejstvu, da so bila sredstva črpana v nasprotju z določili kreditne pogodbe. Pritožnik navaja, da družba K. nikoli ni podala zahtevka tožeči stranki za izplačilo predujma v skladu z 8.2 členom Pogodbe o izvedbi del. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že pred sklenitvijo kreditne pogodbe predvidela takšen način črpanja kredita, naj bi bilo protispisno. Iz vsebine pogodbe o izvedbi del namreč ni mogoče domnevati vsebine pogodbe med pravdnima strankama. Kreditna pogodba je bila sklenjena časovno kasneje kot Pogodba o izvedbi del, zaradi tega je edino pravilna razlaga, da določila kreditne pogodbe prevladajo nad določili Pogodbe o izvedbi del. Razmerja med izvajalcem in tožečo stranko ter med pravdnima strankama niso v nikakršni povezavi. O vsebini kreditne pogodbe se je s toženo stranko pogajal izključno izvajalec, tožeča stranka pri določitvi le te ni sodelovala. Črpanje kredita nadalje ni bilo v skladu z določili kreditne pogodbe. Končno tudi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kršila določila 2.6 kreditne Pogodbe. Naziranje sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka privolila v nepravilno izpolnitev in s tem izključila protipravnost toženkinega ravnanja, je materialnopravno in dejansko nepravilno in tudi v nasprotju z drugimi razlogi izpodbijane sodbe. Tožeča stranka ni privolila v nastanek škode, prav tako dejstvo, da tožeča stranka tožene stranke ni opozorila na nastanek škode, ne pomeni, da protipravnost dejanj tožene stranke ni podana. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je napačno ugotovilo, da tako ni ravnala protipravno.

15. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne trdi protislovno, da je prišlo do kršitve Pogodbe. V obrazložitvi 6.c) točke izpodbijane sodbe zgolj pojasni, da je do nepravilnega ravnanja s strani tožene stranke pri izplačevanju kredita sicer res prišlo, vendar je v takšno nepravilno izpolnitev tožeča stranka privolila oz. je z njo soglašala. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do kršitve določil Pogodbe s strani tožene stranke res prišlo, vendar je takšno ravnanje tožeča stranka s privolitvijo sanirala. Sodišče prve stopnje nadalje kreditno Pogodbo in Pogodbo o izvedbi del poveže le v primerjalnem delu tako, da pojasni, da je v izplačilo po predujmu tožeča stranka izvajalcu privolila, in to časovno pred sklenitvijo Pogodbe, kar naj bi kazalo na voljo in soglasje tožeče stranke, da se izvajalcu plačuje za izvedbo del tudi po predračunih in ne zgolj po izstavljenih računih za opravljeno delo, nikakor pa sodišče v izpodbijani sodbi ne navaja, da bi ena pogodba prevladovala nad drugo ali spreminjala kakšen del, kot to zmotno navaja pritožba. Višje sodišče pojasnjuje, da sta Pogodbi sklenjeni med različnima subjektoma in z različno vsebino, pri čemer ni mogoče uveljavljati, da bi ena pogodbena določila prevladala nad drugimi. Povsem zmotno je zato stališče tožeče stranke, da določila kreditne Pogodba, ki je bila sklenjena časovno kasneje kot Pogodba o izvedbi del, prevladajo nad določili Pogodbe o izvedbi del, česar pa tudi ni zapisalo sodišče prve stopnje, kot to navaja pritožba. S primerjavo med pogodbama je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo le, da plačevanje po predračunih oz. predujmu, tožeči stranki ni bilo tuje, in se je s takšnim načinom plačevanja predhodno strinjala v razmerju do izvajalca.

16. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da se o vsebini kreditne Pogodbe s toženo stranko pogajal izključno izvajalec, tožeča stranka pa naj ne bi sodelovala pri določitvi le-te, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka Pogodbo podpisala pred notarjem, kjer ji je bila pojasnjena tudi vsebina, sama tožeča stranka pa je imela tudi vse možnosti kot stranka pogodbe spremeniti določbe pred podpisom pogodbe. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s svojimi ravnanji, ki jih je sodišče prve stopnje podrobneje opisalo v c) točki izpodbijane sodbe, privolila in soglašala z nepravilno izpolnitvijo tožene stranke (načelo volenti non fit iniuria). Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pa je bilo ravnanje tožeče stranke ravno nasprotno sedanjim zatrjevanjem. Izplačevanju kredita po predračunih ni nasprotovala vse do leta 2014, v razmerju do izvajalca se je s plačevanjem po predujmu izrecno (pisno) tudi strinjala, nedokončanje bioplinarne je zamolčala toženi stranki ter celo toženi stranki zatrjevala, da je bioplinarna zgrajena in deluje. Nadalje je tožeča stranka dne 11.10.2011 v obliki notarskega zapisa toženi stranki izrecno priznala njeno terjatev po izplačani kreditni pogodbi in to terjatev celo dodatno zavarovala. Do takrat tožene stranke ni nikoli opozorila na morebitne nepravilnosti tj. na izplačilo po predračunih, s podpisom Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve pa dejansko dokazovala pravilnost izvrševanja kreditne pogodbe. Glede na vse navedeno višje sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, da gre ravnanja tožeče stranke razumeti kot njeno privolitev v nepravilno izpolnitev kreditne pogodbe ter da se je s plačili po predujmu namesto po izstavljenih računih konkludentno strinjala. S tem pa se pokaže, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

17. Pritožba nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo domnevno škodo ni. Nastala škoda naj bi bila v izključni posledici kršitve kreditne pogodbe. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke, je pravilno ravnalo, ko ostalih odškodninskih predpostavk niti ni več ugotavljalo. Obstoj vzročne zveze je tako glede na ugotovitev odsotnosti protipravnosti ravnanja tožene stranke nerelevanten.

18. Pritožba končno uveljavlja še napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaral. Navaja, da fax sporočilo tožeče stranke izvajalcu ne more predstavljati dokaza o zavedanju tožeče stranke glede povzročitelja škode in njene višine, še posebej, ker sodišče ni zaslišalo tožeče stranke, da bi lahko izpovedala, kdaj je ugotovila, da je prišlo do kršitev pogodbe in nastanka škode. Fax sporočilo se nanaša na škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki družba K. in ne tožena stranka. Tožeča stranka je šele v letu 2013 pridobila vse podatke o povzročitelju škode in njeni višini. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz fax sporočila tožeče stranke družbi K. d.o.o. z dne 29.8.2011 izhaja subjektivno zavedanje tožeče stranke o njej nastali škodi. Iz faks sporočila tožeče stranke izvajalcu, poslanega dne 29.8.2011, je razvidno, da tožeča stranka izraža razočaranje nad situacijo, pove, da ima bioplinarno na pol zgrajeno, brez ustreznega skladišča, končnih jam in zalogovnikov. Drži pritožbeni očitek, da je s tem tožeča stranka izvedela za domnevno škodo, ki naj bi jo povzročil izvajalec, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je s tem hkrati tožeča stranka posledično izvedela tudi za domnevno škodo, ki naj bi jo povzročila tožena stranka. Če bioplinarna ni bila izgrajena do konca, potem je moralo tožeči stranki biti jasno, da banka ni izvedla plačil izvajalcu po izstavljenih računih za opravljeno delo. Tožeča stranka je tako najkasneje 29.8.2011 oz. najkasneje do dne 11.10.2011, ko je v Sporazumu priznala izvršljivo terjatev tožene stranke do tožeče stranke po Pogodbi, vedela ali bi ob potrebni skrbnosti morala vedeti za obseg škode in povzročitelja škode in si je ustvarila subjektivno percepcijo tako glede objektivnih kot tudi subjektivnih dejstev, na katerih utemeljuje tožbeni zahtevek, kar pa je več kot 3 leta pred dnevom vložitve tožbe tj. 29.10.2014. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo, da je skladno s 352. členom OZ potekel rok za uveljavljanje odškodninske terjatve.

19. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Stroški odgovora na pritožbo pa za odločitev niso bili potrebni, saj niso doprinesli k odločitvi. Zato tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.