Jedro

Sodišče ni bilo dolžno obravnavati formalno pomankljive tožbe, čeprav je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZDSS. V skladu s prehodnimi in končnimi določbami ZDSS bi sodišče postopek moralo nadaljevati v skladu z ZDSS ter tožečo stranko pozvati, da popravi tožbo, tako da bo vsebovala določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se izpodbijana sodba in dopolnilna sodba razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati iz naslova plač posamezne mesečne zneske, razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje v neto zneskih za čas od decembra 1991 do avgusta 1995 z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v višini 65.100,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.9.2002 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Z dopolnilno sodbo je sodišče višji zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrže oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne ter tožeči stranki naložilo v plačilo vse stroške postopka oziroma še podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, katerega pa tožeča stranka sploh ni konkretizirala. Namesto tožeče stranke je tožbeni zahtevek izoblikovalo sodišče samo in s tem prekršilo tako določila ZPP, kot tudi določilo 1. odstavka 23. člena Zakona o delovnih sodiščih. Ker je v konkretni zadevi tožečo stranko zastopal kvalificirani pooblaščenec - odvetnik, bi moralo sodišče tožbo tožeče stranke zavreči kot nesklepčno. S tem, ko je sodilo mimo tožbenega zahtevka, ga je prekoračilo in dosodilo tožeči stranki toliko, kot da bi samo tožilo toženo stranko. Tako je nastopalo v dvojni vlogi in s tem bistveno kršilo določbe postopka. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je edini primeren način za ugotavljanja razlike v plači tožnice ugotavljanje višine plače s primerjalnimi delavkami. Primerjalna delavka je delala na drugem delovnem mestu, tožena stranka pa je opravila obračun plače konkretno glede tožeče stranke in upoštevala specifiko njenega delovnega mesta. Sodišče tudi ni upoštevalo ugotovitev izvedenke, ko je ta ugotovila razlike v minus tožnici in je upoštevalo le pozitivne razlike. V kolikor se primerjata plači dveh različnih delavk, je potrebno upoštevati plačo kot celoto, ne pa prisoditi le tisto, kar je tožeči stranki v korist, saj le-ta ne more pridobiti odškodnine za to, za kar ni upravičena. Teh negativnih razlik je v celotnem razdobju za 37.229,63 SIT, kar je več kot za polovico glavnice. Vendar pa tudi obračun razlik plače izvedenke dejansko ni pravilen zaradi upoštevanja dodatkov za primerjalno delavko. Kjer je tožnica delala namreč dodatkov ni. Poleg navedenega ni bilo upoštevano, da je bila tožnica veliko v bolniškem staležu. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka, saj je tožeča stranka začela spor, ker je trdila, da je bila prikrajšanja za okrog 6.000.000,00 SIT razlik v plači, ugotovljene pa so minimalne razlike, kar pomeni, da s tožbenim zahtevkom ni uspela in bi morala tožeča stranka povrniti stroške toženi stranki.

Zoper dopolnilno sodbo, s katero je zavrnjen višji tožbeni zahtevek, se je v odprtem pritožbenem roku pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je predlagala dve primerjalni delavki zaradi ugotovitve njenega povprečja plač in ostalih pravic v spornem obdobju, sodba pa je obravnavala le eno predlagano delavko, pri čemer je podatke o njeni plači napačno obdelala. Sodišče je tudi napačno upoštevalo obračun tožene stranke z dne 6.9.1995, ki ni nikakršen sporazum strank. Ravno zaradi višjega zahtevka od zneskov iz tega sporazuma je bil sprožen ta spor. Tožnici gre veliko višja razlika od tiste, ki jo ugotavlja izpodbijana sodba. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo glede stroškov, saj se tožnica pravda že nekaj let in je imela v zvezi s tem tudi visoke stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje s tem, da se v novem postopku ugotovi višina plač in drugih pravic iz delovnega razmerja s primerjavo s plačama obeh predlaganih primerjalnih delavk in nato ponovno presodi, stroške pritožbe pa upošteva kot nadaljnje stroške pravde.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in dopolnilno sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je obravnavalo formalno pomanjkljivo tožbo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče obravnavalo formalno pomanjkljivo tožbo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo dolžno obravnavati tako tožbo, ker je bila vložena še v času pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 - 63/2003). Postopek se je v tem individualnem delovnem sporu res začel z vložitvijo predloga dne 21.3.1994, vendar je bilo potrebno z uveljavitvijo ZDSS, s 13.5.1994, upoštevati naveden zakon, ki je v prehodnih in končnih določbah v 1. odstavku 68. člena določil, da se v zadevah, ki jih je do uveljavitve tega zakona prejelo Sodišče združenega dela, postopek nadaljuje po tem zakonu, če še ni bila izdana odločba, s katero se je postopek med prvostopenjskim sodiščem končal. Tako bi moralo sodišče, ki je prvo obravnavo v tem individualnem delovnem sporu razpisalo 20.1.1999, tožečo stranko pozvati, da popravi tožbo, tako da bo vsebovala določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev. Po določbi 14. člena ZDSS se namreč v postopkih pred delovnimi sodišči uporabljajo določbe ZPP, koliko s tem zakonom ni določeno drugače. Drugače določbe ima ZDSS v individualnih delovnih sporih le v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva zoper dokončne odločitve delodajalca glede delavčevih pravic, obveznosti in odgovornosti. V zvezi z denarnimi zahtevki pa je dopustno direktno sodno varstvo in v teh primerih mora tožeča stranka postaviti svoj zahtevek tudi po višini. V konkretnem primeru bi ga tožeča stranka lahko postavila najkasneje takrat, ko je prejela izračune izvedenke. S tem, ko je sodišče odločalo, ne da bi imelo postavljen zahtevek po višini, je dejansko preseglo svoja pooblastila.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje iz razloga, ker se je ne da preizkusiti. Glede na dejstvo, da tožbeni zahtevek sploh ni bil postavljen po višini namreč ni jasno, kateri del zahtevka je zavrnjen.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej pozvati tožečo stranko, da postavi tožbeni zahtevek, šele nato bo lahko o zahtevku odločalo. Pri ponovnem odločanju naj upošteva, na katero delovno mesto je bila razporejena tožnica in tudi pritožbene navedbe v zvezi z ustreznostjo primerjalne delavke. Ob ponovnem odločanju pa bo moralo upoštevati, da je potrebno na neto plačo plačati tudi davke in prispevke, kot to določa pozitivna zakonodaja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo, da bo sodišče po ustrezno izvedenem postopku s formalno pomanjkljivo tožbo lahko ponovno odločilo. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.