Jedro

Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ne morejo omajati obsežne trditve zahteve, ki po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 11937/2014 z dne 19. 3. 2014 zoper obdolženega I. R. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 307. členu KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 11937/2014 z dne 21. 3. 2014 pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 3. 4. 2014 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakonika po 1. točki 372. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdijo, da utemeljen sum ni konkretiziran, ker se sodišče zgolj pavšalno sklicuje na prodajo droge tajnemu delavcu in povzetke prisluhov, da je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, da v obravnavani zadevi pripor ni nujno potreben, niti primeren ukrep, ter da predstavlja nesorazmeren in prehud poseg v obdolženčevo osebno svobodo. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 15. 4. 2014, predlagala zavrnitev zahteve. Navaja, da zahteva po vsebini ne uveljavlja nezadostne konkretiziranosti utemeljenega suma, temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ter nadaljuje, da je na vse navedbe obrambe, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja, relevantno odgovoril zunajobravnavni senat okrožnega sodišča. 4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obdolženec in njegovi zagovorniki dne 16. 4. 2014 seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Očitek zahteve, da utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni v zadostni meri konkretiziran, ker da se sodišče le pavšalno sklicuje na prodajo droge tajnemu delavcu in povzetke prisluhov, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena, in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po 307. členu KZ-1, oprli predvsem na izsledke tajnega opazovanja, tajnega delovanja, navideznega odkupa prepovedanih drog ter na poročilo o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 7. 11. 2013. Sodišče je v razlogih sklepa natančno povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec S. Č. prodal 984,28 g prepovedane droge amfetamina ter hranil in ponujal v odkup svojemu bratu avtomatsko puško znamke kalašnikov, ki spada med vojaško orožje, katerega promet posameznikom ni dovoljen. Obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ne morejo omajati obsežne trditve zahteve, da je sodišče svojo odločitev o obstoju utemeljenega suma v celoti oprlo na policijsko tolmačenje vsebine pogovorov med obdolžencem in S. Č., da tajni delavec kot obremenilna priča v svoja poročila lahko marsikaj napiše, da pri hišni preiskavi obdolženca ni bilo najdenega nič prepovedanega ter da za podanost utemeljenega suma ne obstaja dovolj dokazov. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

6. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni izkazana obdolženčeva ponovitvena nevarnost. Sodišče je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem je poleg teže kaznivih dejanj (S. Č. je obdolženec prodal veliko količino prepovedane droge amfetamin, skoraj kilogram) upoštevalo dejstvo, da je drogo kupcu izročil v zelo kratkem času, iz česar je sodišče sklepalo, da ima dostop do večje količine prepovedanih drog, da se je obdolženec intenzivno ukvarjal s preprodajo prepovedanih substanc, da je kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva storil v povezavi s preprodajo droge, saj mu je S. Č. puško kalašnikov izročil kot garancijo za poplačilo dolga od prepovedane droge. Sodišče je na podlagi navedenih okoliščin sklepalo na obdolženčevo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, kar še posebej izhaja iz dejstva, da je za povrnitev dolga od prepovedane droge bil pripravljen storiti tudi druga kazniva dejanja, vse to pa z namenom doseganja premoženjske koristi, ki jo želi pridobiti, ker mu dohodki od redne zaposlitve ne zadoščajo za preživljanje. Vrhovno sodišče sprejema zaključek sodišča, da ugotovljene dejanske okoliščine izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takšnimi in podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval. Obdolženčev zagovornik z navedbami, da obdolženec še nikoli ni bil obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja, da je redno zaposlen in prejema dohodke, da je drogo prodajal le enkrat, da je sodišče na obstoj ponovitvene nevarnosti napačno sklepalo ob ocenjevanju teže kaznivega dejanja, da prepovedana droga amfetamin ni najnevarnejša ter da je obdolženec le začasno hranil kos starega orožja, ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa navedlo tudi okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na neogibnost pripora za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi, ter utemeljilo, zakaj je omejitev obdolženčeve svobode v sorazmerju z ogrožanjem varnosti ljudi in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani sklepa dežurne preiskovalne sodnice ter 6. točka na tretji strani sklepa zunajobravnavnega senata). S tem ko vložniki zahteve izpodbijajo pravilnost takšne ocene, češ da za promet droge in orožja ne zadostujejo le telekomunikacijska sredstva, temveč so za to potrebna tudi osebna srečanja in vožnja po državah bivše Jugoslavije, zaradi česar bi bil namen pripor dosežen tudi z odreditvijo hišnega pripora, ter da ima obdolženec bolnega sina, sam pa trpi za tahikardijo, ponovno v nasprotju z zakonom izpodbijajo dejansko stanje.

C.

8. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.