Jedro

V primeru, ko se upravni postopek začne na predlog stranke, gredo stroški v vsakem primeru v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, in to ne glede na to, ali se je postopek zanj končal ugodno ali neugodno. Tožena stranka sicer v izpodbijanem aktu ni citirala določila prvega odstavka 113. člena ZUP, čeprav bi ga po mnenju sodišča morala. Pravilno bi tudi bilo, če bi pri odločitvi o stroških postopka zapisala, da se tožniku ne priznajo njegovi stroški postopka ali pa da sam nosi svoje stroške. Ne glede na to pa to niso take napake, da bi bilo potrebno zaradi njih 2. točko izpodbijanega sklepa odpraviti, saj tak izrek, kot je, ne more vplivati na pravilnost odločitve, ki je v tem, da se tožniku niso priznali stroški njegovega pravnega zastopanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila pritožbeni postopek v zvezi s pritožbo tožnika zoper odločbo direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana z dne 18. 3. 2015 (točka 1 izreka) ter odločila, da stroški v postopku niso nastali (točka 2 izreka). V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik po pooblaščenki vložil vlogo za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) A. v Zavod za prestajanje kazni zapora na oddelek v B., ki jo je direktor ZPKZ A. kot neutemeljeno zavrnil. Zoper prvostopenjsko odločbo se je tožnik pritožil. Iz razpoložljive dokumentacije izhaja, da je bil tožnik 7. 5. 2015 premeščen v ZPKZ, Oddelek B. Tožnik je podal pisno izjavo, da odstopa od navedene pritožbe, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Tožena stranka skladno z drugim odstavkom 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotavlja, da stroški v postopku odločanja niso nastali.

2. Tožnik vlaga tožbo le zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, torej le zoper odločitev o stroških. Poudarja, da je bil postopek nujen, saj je bil tožnik v zavodu ogrožen. V postopku so mu nastali stroški pravnega zastopanja zaradi zagotavljanja strokovne pravne pomoči prava neuki stranki. Premestitveni postopek se je zanj končal ugodno, zaradi česar gredo stroški v breme tožene stranke. Povrnitev stroškov je zahteval pravočasno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako, da tožniku prizna stroške v znesku 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2015 dalje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se je postopek začel na zahtevo stranke, v skladu s 113. členom ZUP pa gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe, iz njenega odgovora pa smiselno izhaja, da naj se tožba zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da je bila njegova premestitev nujna in da je potreboval pravnega zastopnika, ker ni prava vešča stranka. Premeščen je bil šele po vložitvi pritožbe. Ker je s pritožbo uspel, je upravičen do povračila stroškov postopka.

5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi dodatno še navaja, da je bil tožnik premeščen v ZPKZ, oddelek B., v drugem postopku, kar ni predmet tega upravnega spora.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka se pri odločitvi o stroških sklicuje na drugi odstavek 118. člena ZUP, ki določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali samo odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Organ je v konkretnem primeru sam odločil o zadevi s tem, da je postopek ustavil, zato je imel pravno podlago, da odloči tudi o stroških, ki so nastali v zvezi s postopkom.

8. Med strankama je sporno vprašanje, ali bi morala tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške pravnega zastopanja. Tožnik namreč zatrjuje, da mu jih je dolžna povrniti zato, ker se je postopek zanj končal ugodno. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da gredo stroški postopka v breme organa, kadar se postopek za stranko konča ugodno, le takrat, kadar se je začel postopek po uradni dolžnosti (drugi odstavek 113. člena ZUP). V konkretnem primeru pa je šlo za postopek, ki se je začel na zahtevo stranke, saj je tožnik vložil prošnjo za premestitev iz ZPKZ A. v ZPKZ, oddelek B. Iz prvostopenjske odločbe namreč izhaja, da je prošnjo za premestitev z dne 12. 3. 2015 vložila po pooblastilu tožnika odvetnica. V tem primeru, ko se postopek začne na predlog stranke, pa gredo stroški v vsakem primeru v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, in to ne glede na to, ali se je postopek zanj končal ugodno ali neugodno. Prvi odstavek 113. člena ZUP namreč med drugim določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Tožena stranka sicer v izpodbijanem aktu ni citirala določila prvega odstavka 113. člena ZUP, čeprav bi ga po mnenju sodišča morala. Pravilno bi tudi bilo, če bi pri odločitvi o stroških postopka zapisala, da se tožniku ne priznajo njegovi stroški postopka ali pa da sam nosi svoje stroške. Ne glede na to pa to niso take napake, da bi bilo potrebno zaradi njih 2. točko izpodbijanega sklepa odpraviti, saj tak izrek, kot je, ne more vplivati na pravilnost odločitve, ki je v tem, da se tožniku niso priznali stroški njegovega pravnega zastopanja. Kot je bilo pojasnjeno, ni pravne podlage za to, da bi moral organ tožniku povrniti njegove stroške, kot to tožnik predlaga v tožbi. Tožena stranka je tako ravnala pravilno, ko tožniku stroškov ni priznala.

9. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe neutemeljene in da je odločitev o stroških, ki ne vsebuje tega, da se stroški zastopanja tožniku povrnejo, utemeljena, to pa iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo v tej sodbi, zato je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.