Jedro

Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na zaključku, da je toženec z oznako "fašist" uveljavljal svojo svobodo izražanja v dopustnih okvirjih, ter da zato ni podana protipravnost kot bistven element odškodninskega delikta.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške tega pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnik zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi toženčevih izjav. Na seji državnega zbora dne 29. 11. 2018 je toženec izjavil: "Zakaj je pomembno ali je članstvo obvezno ali prostovoljno oz. zakaj je A., ki jo ureja B. B., nekoč radikalen neoliberalec, danes fašist, govorila že desetletje proti obveznemu članstvu v obrtnih in gospodarskih zbornicah." V televizijski oddaji na TV ... na dan 17. 12. 2018 pa je toženec ponovno izjavil, da je tožnik fašist, in sicer z besedami: "da je to primerna oznaka, da B. B. govori kot fašist, nastopa kot fašist, piše kot fašist".

2.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom ustavilo postopek zaradi plačila 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, in na dolžnost podaje opravičila tožniku na prvi seji državnega zbora po pravnomočnosti te sodne odločbe (II. točka izreka). Tožniku je še naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške, o katerih odmeri bo odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na zaključku, da je toženec z oznako "fašist" uveljavljal svojo svobodo izražanja v dopustnih okvirjih, ter da zato ni podana protipravnost kot bistven element odškodninskega delikta.

3.Tožnik v pravočasni pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom posameznikom. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo predvsem z razlogi, ki toženca opravičujejo, manj pa s tem, da je prišlo do žalitve ugleda in dostojanstva tožnika, kar je s predpisi prepovedano. Predpisi pomenijo tudi dovoljene posege v svobodo izražanja. Svoboda govora je bila zlorabljena že zato, ker je bila uporabljena v nasprotju z zakonskimi predpisi, ki temeljijo na Ustavi. Hkrati sodišče prve stopnje ni postavilo primernega ravnotežja med varstvom pravice do spoštovanja zasebnega življenja in osebne integritete ter svobodo govora. Za umik pravic tožnika pravicam toženca sodišče ni navedlo upoštevnih in/ali zadostnih razlogov, posebno ob upoštevanju, da je človekovo dostojanstvo ena temeljnih ustavnih vrednot in načel. Sodišče je napačno interpretiralo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ko je zapisalo, da je svoboda izražanja poslancev manj omejena. ESČP je kvečjemu poudarilo, da so javne osebe, posebno politiki, lahko podvrženi hujši kritiki drugih posameznikov. Po mnenju tožnika je bila izjava, dana na seji državnega zbora, namensko in pomensko drugačna od tiste, dane v oddaji X. V prvi je bila kot močna in strašljiva žaljivka uporabljena v smislu lastnosti, ki je nasprotna politična opcija noče posedovati in naj zato utihne, v drugi izjavi pa je toženec naknadno poskušal pojasniti razloge, ki so ga vodili k uporabi izrečene žaljivke. Sodišče je namen druge izjave razširilo tudi na prvega, čeprav sta izjavi povsem različni. Izjavi toženca o avtorstvu bloga A. in neoliberalnosti sta prav tako posegli v tožnikove pravice. Širjenja netočnih trditev svoboda izražanja namreč ne ščiti, kar med drugim izhaja iz sodne prakse ESČP (na primer sodba v zadevi Khural proti Azerbajdžanu, št. 55069/11 z dne 6. 10. 2022). Trditev o avtorstvu bloga A. je neresnična, toženec bi moral resničnost tega dejstva prej preveriti, sploh, ker gre za politika, od katerega se pričakuje, da ima preverjene informacije. Z ugotavljanjem, ali je bil toženec v kritičnem času minister, je sodišče preseglo trditveno podlago. Sodišče ni pojasnilo pojmov: nacionalist, ksenofob, rasist, homofob, radikalni neoliberalec, ki imajo mnoge dejanske oblike in na katerih je sodišče utemeljilo svoje ugotovitve. Zato sodba nima razlogov o dejstvih, ki jih šteje za odločilna. Nasprotuje ugotovitvam sodišča, da se je toženec zgolj odzval na izražena stališča tožnika. Fašizem, ki ga očita toženec, nima ničesar skupnega z nacionalizmom, ksenofobijo, rasizmom, homofobijo, radikalnim neoliberalizmom ipd., marveč je družbeno-politični sistem s tremi bistvenimi značilnostmi: avtokracijo, imperialističnimi težnjami k novim zasedbam tujih ozemelj in neusmiljeno uporabo sile. Izraz fašist v času, ko je bil kot žaljivka izrečen, še ni imel izvotljenega pomena, izvotlil se je ravno zaradi te in kasnejših podobnih izjav. Hkrati pa so stališča, ki jih je tožnik javno izražal, med prebivalstvom komaj prisotna, zato niso nevarna. Demokratična družba bi morala dopustiti izražanje različnih idej, saj njihova pestrost omogoča racionalno izbiro, morebitne njihove negativne učinke pa lahko nadzoruje in/ali preprečuje z uporabo drugih orodij.

4.V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške. Poudarja, da so bile njegove objektivno žaljive izjave v mejah svobode izražanja. Kot v postopku pred sodiščem prve stopnje je pojasnil, da se je tožnik v kritičnem času pojavljal v javnosti kot komentator na televiziji, kolumnist in vplivnik na družbenem omrežju C., kjer je na neprimeren način razširjal svoja nestrpna prepričanja. Namen izjav toženca ni bil žaljenje in zaničevanje tožnika, temveč se je kot politik čutil dolžnega odzvati na njegove nevarne in nesprejemljive ideje.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožnik trdi, da bi morala obrazložitev sodišča prve stopnje vsebovati tudi pojasnitev pojmov nacionalist, ksenofob, rasist, homofob in radikalni neoliberalec. Meni, da gre za mnogo dejanskih oblik, ki jih posamezniki poimenujejo z istim izrazom, sodišče prve stopnje pa je te pojme štelo za odločilne.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženec razumel tožnikove izjave kot protidemokratične, nacionalistične in ksenofobične, ni pa ugotavljalo, ali je tožnik nacionalist, ksenofob, rasist, homofob in radikalni neoliberalec. Opredelitve sodišča prve stopnje, četudi v stroki morda sporne (prav vsaka opredelitev kateregakoli strokovnega izraza je lahko v stroki predmet debat), imajo v kontekstu tožnikovih izjav v splošni javnosti jasen pomen in zato kot take ne potrebujejo dodatnega pojasnjevanja. Sodba zato v tem delu ni tako pomanjkljiva, da se zoper njo ne bi bilo moč pritožiti. Zato ni podana uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1.

8.V kolikor so tožnikove navedbe o neskladnosti zaključka sodišča pod točkami 46, 47 in 48 obrazložitve sodbe z dejansko vsebino dokazov ter o pomanjkljivo in zavajajoče povzeti izjavi tožnika na obravnavi v točkah 23 in 24 obrazložitve, usmerjene v uveljavljanje t.i. protispisnosti, saj pritožba uvodoma uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, velja pojasniti, da je ta kršitev podana le, kadar sodišče v razloge sodbe napačno prenese vsebino posameznega gradiva. V kolikor se zatrjuje napačen rezultat dokazne ocene, kot to izhaja iz gornjih pritožbenih navedb, gre lahko le za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova trditev, da je bil toženec v času podaje spornih izjav minister, ni resnična. Tožnik sicer pravilno opozarja, da je to svojo trditev v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2023 popravil, ko je pojasnil, da toženec ni bil minister. Ker pa pritožba niti ne zatrjuje verjetnosti vpliva te kršitve na rezultat sojenja, pritožbeno sodišče kvarnega vpliva kršitve 7. in 212. člena ZPP niti ni moglo presojati (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kljub temu velja pojasniti, da pritožba ugotovitve prvostopnega sodišča, da je bil toženec v času podaje spornih izjav poslanec, ne izpodbija.

10.Tožnik uveljavlja varstvo pravice do osebnega dostojanstva, ki jo zagotavlja določba 34. člena Ustave2, in varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - tudi pravice do časti in dobrega imena, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave. Ti dve pravici skupaj varujeta posameznikovo pravico, da se mu prizna vrednost, ki jo ima kot človek, in vrednost, ki jo je pridobil z legitimnim razvojem svoje osebnosti (v očeh družbe), torej pravico do časti in dobrega imena oziroma ugleda. Slednja ni varovana zgolj z Ustavo, pač pa jo ščiti tudi določba 8. člena EKČP3. Toženec se sklicuje na pravico do svobode izražanja, ki jo varuje 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. Materialnopravno podlago za odločitev predstavljajo še določbe OZ4 o krivdni odgovornosti (131. člen) ter o povrnitvi nepremoženjske škode, objavi sodbe ali popravka in denarni odškodnini (178. in 179. člen).

11.Nobena od zgoraj naštetih ustavno in konvencijsko varovanih pravic ni absolutna. Nosilci jih zato lahko uresničujejo z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju ene pravice ne pride do prekomernega posega v drugo pravico (in s tem njene kršitve). V primeru, ko si dve konkurenčni pravici stojita nasproti (sta v koliziji), mora sodišče odločiti, kakšno naj bo glede na konkretne okoliščine posameznega primera njuno sobivanje. Sodišče mora obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega (t.i. metoda praktične konkordance)5. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že nesorazmerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera. Pri tehtanju navedenih pravic so se v praksi Ustavnega sodišča6 in ESČP7 oblikovala merila. V primeru trka enakovrednih pravic sodišče med njimi vzpostavi ustrezno ravnovesje, oziroma oblikuje pravilo o sobivanju pravic, ki pove, kateri pravici je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Pri tem je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj (resničnost) dejstev je mogoče dokazati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne; glede teh je treba izkazati, da je zanje obstajala zadostna dejanska podlaga.

12.Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje o napačnem razumevanju sodne prakse ESČP, ki se nanaša na svobodo izražanja politikov, niso utemeljeni. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da so javne osebe, zlasti politiki, lahko podvrženi hujšim posegom v njihove pravice zaradi izvrševanja svobode izražanja, torej tudi hujši kritiki od drugih posameznikov, kar izhaja iz obsežne prakse ESČP8. Vendar praksa ESČP poudarja tudi, da svoboda izražanja predstavlja enega od temeljev demokratične družbe in je pogoj za njen napredek. V tem okviru pa je predvsem pomembna politična razprava, ki jo je dopustno omejevati le izjemoma (kdaj gre za takšno izražanje, je odvisno od osebe, ki se izraža in od teme njenega izražanja). Možnost udeleževati se v razpravi o splošnih (političnih) družbenih vprašanjih je pomembna za vsakogar, toliko bolj pa za izvoljene predstavnike ljudstva, ki zastopajo svoje volivce, opozarjajo na njihove težave in branijo njihove interese.9 Meje sprejemljive kritike so namreč širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti (dovoljene so celo izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, če so del razprave o vprašanju, ki je v javnem interesu). Prestroga presoja protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja pa je lahko škodljiva za razvoj demokratične družbe in pluralizma (t.i. zastraševalni učinek oziroma chilling effect). Posebno varovana svoboda političnega izražanja vseeno ni neomejena in se ne razteza na izjave, ki niso dane v razpravi o pomembni družbeni temi, izjave, katerih namen je v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi oškodovanca, ali kadar gre za govor, ki spodbuja sovraštvo, ki temelji na verskih, etničnih ali kulturnih predsodkih in ki je grožnja socialnemu miru in politični stabilnosti v demokratičnih državah.10 Kot je poudarilo Ustavno sodišče, je za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje.11

13.Pri reševanju kolizije med svobodo izražanja in varovanjem osebnostnih pravic se je sodišče prve stopnje naslonilo na ustaljena merila presoje ESČP in Ustavnega sodišča, ter upoštevajoč konkretne okoliščine primera ugotavljalo, - ali je sporni izjavi šteti za trditev o dejstvu ali za mnenje (kritiko, vrednostno sodbo), - v kakšnem kontekstu sta bili sporni izjavi dani (ali sta bili dani v okviru razprave o pomembni družbeni temi, ki je v javnem interesu), in - kakšen je (bil) družbeni položaj pravdnih strank.

14.Jedro pritožbenih navedb se smiselno ukvarja ravno z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavani zadevi za izjavi, ki nista presegli razprave o pomembni družbeni temi in da gre za žaljive izjavi ad personam, torej izjavi, katerih namen je v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi tožnika.