Jedro

Le ob pogojih iz člena 40/3 ZPP določena vrednost spornega predmeta lahko ob uporabi 382. člena ZPP zadošča za dopustnost revizije.

Opredelitev vrednosti spornega predmeta s posebnim sklepom v sodbi sodišča 1. stopnje ne sanira izostanka odločitve po členu 40/3 ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan odstraniti iz skupnega funkcionalnega zemljišča štiri betonske stebre in železno konstrukcijo - pergolo pred vrstno hišo K. v L., ki jo ima v solasti s tožečo stranko. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku na odstranitev navedenih stebrov in železne konstrukcije ugodilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo tako, da bo pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnjena. Določba 42. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), na katero se opira odločitev pritožbenega sodišča, je napak uporabljena. Negatorna tožba bi bila v tem primeru dopustna le ob pogoju, da bi tožeči stranki solastni del nepremičnine bil prizadet čez običajno mero, ali če bi ji nastala znatnejša škoda. Tožničina tožba pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva. Določbo 42. člena ZTLR je potrebno obravnavati ob upoštevanju določb 156. člena ZOR in drugega odstavka 4. člena ZTLR. Vsako ravnanje solastnika tudi ne pomeni posega, ki presega določen okvir upravljanja solastne nepremičnine.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

O reviziji je revizijsko sodišče odločalo s sklepom z dne 21.6.1995 ter jo kot nedovoljeno zavrglo. Ugotovilo je, da tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spornega predmeta, kasneje pa je to vrednost opredelila v točkah. Takšne označbe vrednosti spornega predmeta ZPP ne pozna, zaradi česar je sodišče samo še pred začetkom obravnavanja to vrednost opredelilo z zneskom 9.000,00 SIT. Do začetka obravnavanja glavne stvari (tretji odstavek 40. člena ZPP) tudi tožena stranka v znesku 9.000,00 SIT označeni vrednosti spornega predmeta ni ugovarjala. Ugovori, postavljeni po začetku obravnavanja, pa so neupoštevni. V znesku 9.000,00 SIT izražena vrednost spora za dovoljenost revizije ne zadošča. Proti odločitvi revizijskega sodišča je tožena stranka vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo z dne 11.6.1998, opr. št. Up-118/95 sklep o zavrženju revizije z dne 21.6.1995 razveljavilo, zadevo pa vrnilo vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Sklicevalo se je na obrazložen sklep, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje, s katerim je bila vrednost spora določena na 80.100,00 SIT, kar je dovolj, da bi bila po tretjem odstavku 382. člena ZPP revizija dopustna. Revizijsko sodišče je sklep prvostopnega sodišča in revidentovo sklicevanje nanj očitno prezrlo.

Revizijsko sodišče je o reviziji tožene stranke znova odločalo. Pri tem znova ugotavlja, da revizija ni dovoljena.

Po določbi tretjega odstavka 1. člena zakona o ustavnem sodišču (Ur. list RS, št. 15/94) so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Revizijsko sodišče mora torej o reviziji tožene stranke znova odločati. Vendar pa je glede na izrek in obrazložitev ustavne odločbe treba najprej znova odločiti o tem, ali je revizija dovoljena ali ne. V točki 8 svoje odločitve je ustavno sodišče namreč navedlo, da revizijsko sodišče ob odločanju, ali je vrednost spornega predmeta določena in v kakšni višini, ni upoštevalo sklepa sodišča prve stopnje, ki vrednost spornega predmeta opredeljuje, in tega tudi ni obrazložilo. V točki 6 je zapisano, da je revizijsko sodišče navedeni sklep in revidentovo sklicevanje nanj prezrlo. Ustavno sodišče se torej do dovoljenosti revizije ni opredelilo. Revizijskemu sodišču je le naložilo, da v novem odločanju o dovoljenosti revizije upošteva dejstva, ki naj bi jih do sedaj ne upoštevalo.

Po določbi 382. člena ZPP je pravica do revizije omejena. Če se tožbeni zahtevek v premoženjskem sporu, kakršen je obravnavani, ne nanaša na denarno terjatev, revizije ni, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (tretji odstavek 382. člena ZPP). Enako sklepanje izhaja tudi iz uporabe določbe drugega odstavka 186. člena ZPP. Stranka si mora zagotoviti pravico do revizije že z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je torej obvezna sestavina tožbe. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ne pa preizkus sojenja z uvedbo tretje instance. Določila ZPP je v tem okviru mogoče restriktivno razlagati. To potrjuje tudi določba 40. člena ZPP, ki odpravo pomanjkljivosti tožbe glede navedbe vrednosti spornega predmeta - tudi zaradi pravice do revizije - sicer dopušča, vendar jo procesno omejuje. O pravilnosti navedene vrednosti se mora sodišče na hiter in pravilen način prepričati na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Zaradi spoštovanja načela enakega obravnavanja strank je tudi toženi stranki dana možnost, da v enakih okoliščinah zahteva ocenitev sporne vrednosti. Tudi na ugovor tožene stranke o izostanku ali neustrezni navedbi vrednosti spora je mogoče odločati le v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP. Po začetku obravnavanja glavne stvari spremenjena ali drugače označena vrednost spornega predmeta - bodisi po izjavi tožeče stranke ali po odločitvi sodišča na lastno pobudo ali na ugovor tožene stranke - ne sanira izostanka navedbe vrednosti, napačne označbe vrednosti ali vrednosti, ki glede na določbo 382. člena ZPP ne zadošča za dopustnost revizije.

Opisani razlogi temelje na pravnih mnenjih, sprejetih na občnih sejah vrhovnega sodišča. S pravnimi mnenji vrhovno sodišče izpolnjuje svojo nalogo, da kot najvišje sodišče v državi (127. člen ustave RS) skrbi za enotno sodno prakso (109. člen zakona o sodiščih - ZS - Ur. list RS, št. 19/94). Z njimi je zagotovljena enotna uporaba zakona v postopkih pred vrhovnim sodiščem (drugi odstavek 110. člena ZS), kar je izraz ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen ustave RS). Na pomen doslednosti sodišč pri razlagi zakonov v sodni praksi je opozorilo tudi ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-26/95 z dne 11.10.1995, s katero je odločilo, da ustavne pritožbe v konkretni zadevi ne sprejme.

Na občni seji dne 18. in 19.6.1992 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS I/92) je o dovoljenosti revizije bilo sprejeto sledeče pravno mnenje: "Kadar se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska (drugi odstavek 40. člena ZPP), je za dovoljenost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP) odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

Tudi pred pričetkom obravnavanja glavne stvari na prvi glavni obravnavi zvišana vrednost spornega predmeta na vprašanje dovoljenosti revizije ne vpliva, razen, če je pravilnost te vrednosti ob pogojih in na način po določbi tretjega odstavka 40. člena ZPP preizkusilo sodišče." Navedeno pravno mnenje je v bistvu enako pravnemu mnenju, sprejetemu na občni seji dne 16.12.1993 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS II/93), ki se glasi: "Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Navedba vrednosti je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po tretjem odstavku tega člena namreč revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska.

Če tožnik tako ne ravna, pravice do revizije nima in jo mora revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavreči." Na občni seji dne 14.12.1994 (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS I/95) je bilo glede načina označbe vrednosti spornega predmeta sprejeto pravno mnenje kot dopolnilo pravnemu mnenju z dne 16.12.1993: "Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik vrednost spornega predmeta v skladu z določbo drugega odstavka 186. člena ZPP izraziti v denarni enoti.

V točkah (po analogiji taksne in odvetniške tarife) označena vrednost spora pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta. To pa ima za posledico nedovoljenost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP)." Navedena pravna mnenja so za senate vrhovnega sodišča obvezna in se lahko spremenijo samo na novi občni seji (drugi odstavek 110. člena ZS).

V obravnavanem primeru - začetek pravdnega postopka je bil dne 24.3.1994, ko je bila vložena tožba (185. člen ZPP) - je glede predpisane vrednosti spornega predmeta, ki še omogoča pravico do revizije, treba uporabiti določbe zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke in drugih denarnih zneskov (Ur. list RS, št. 55/92), ki je v svojem 9. členu za desetkrat zvišal med drugim tudi v drugem odstavku 382. člena ZPP določeno višino denarne terjatve, nad katero je dopustna revizija kot izredno pravno sredstvo. Po zadnji noveli ZPP iz leta 1990 (Ur. list RS, št. 20/90) je bila za presojo dovoljenosti revizije upoštevana mejna vrednost spornega predmeta v znesku 8.000,00 SIT, kar pomeni, da je ob vložitvi tožbe dne 24.3.1994 veljala mejna vrednost za dopustnost revizije v znesku 80.000,00 SIT.

Ob uporabi določbe drugega odstavka 382. člena ZPP bi torej v tej pravdi revizija bila dopustna, če bi vrednost spornega predmeta presegala znesek 80.000,00 SIT. Ker pa je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo in ker je sojenje na tretji stopnji izjema od načela dvostopenjskega sojenja, mora biti pravica do revizije zagotovljena že z navedbo vrednosti spornega predmeta v tožbi. Tožeča stranka v tožbi sicer ni označila vrednosti spornega predmeta, kasneje pa je na poziv sodišča to vrednost opredelila v točkah (list št. 5). Ker takšne označbe vrednosti spornega predmeta ZPP ne pozna, je sodišče samo še pred začetkom obravnavanja (list 14) vrednost spornega predmeta opredelilo z zneskom 9.000,00 SIT. Po povedanem je bilo za dopustnost revizije to premalo. Do začetka obravnavanja glavne stvari (glavna obravnava je bila dne 10.11.1994) tožena stranka tej navedbi vrednosti ni ugovarjala (tretji odstavek 40. člena ZPP). Ugovori so bili postavljeni šele ob koncu glavne obravnave (list 19), o vrednosti spornega predmeta v znesku 80.100,00 SIT pa je sodišče odločilo s posebnim sklepom šele v svoji sodbi. Odločitev v taki procesni obliki (poseben sklep kot sestavni del sodne odločbe) pravdnima strankama glede dovoljenosti revizije ne more podeliti več pravic, kot jih nudi določba tretjega odstavka 40. člena ZPP. Zato zamude pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta, ki še zadošča za dovoljenost revizije, ne sanira. Prepričanje o pravilnosti navedene vrednosti spornega predmeta - v obsegu pravice do revizije - ne predpostavlja vloge sodišča, da to lahko le po lastni presoji in kadarkoli določa navedeno vrednost, zlasti pa tudi ne večkrat, kakor se je po povedanem zgodilo v tej zadevi (prvotna odločitev o opredelitvi sporne vrednosti v znesku 9.000,00 SIT - list 14). Določitev vrednosti spornega predmeta je pravica stranke, ki si na ta način zagotavlja tudi pravico do revizije kot izrednega pravnega sredstva.

O vrednosti spornega predmeta, ki bi dopuščala revizijo (80.100,00 SIT) torej ni bilo odločeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena ZPP. Po začetku obravnavanja postavljeni ugovori so glede na omenjeno določbo ZPP neupoštevni. Označba vrednosti spornega predmeta v sodbi sodišča prve stopnje v tem okviru nima za dopustnost revizije ugodnih posledic.

Tožena stranka torej nima pravice do revizije, zaradi česar je revizijo bilo potrebno na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker ta ni dovoljena, tožeča stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v odgovoru ni prispevala k odločitvi o reviziji.