Jedro

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi dokazov in indicov prepričljivo ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti, ni pa ravnal v obrambi in ni storil kaznivega dejanja hude telesne poškodbe s smrtnim izidom. Obtožencu je bila izrečena kazen 20 let zapora, kakršno je bilo možno izreči glede na zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, alternativno. Ker je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za bistveno zmanjšano prištevnost, je zato pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in je izrečeno kazensko sankcijo znižalo na 15 let zapora.

Izrek

Pritožbama obtoženega D.O. in njegovega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o izrečeni kazenski sankciji spremeni tako, da se izrečena kazen zniža na kazen 15 (petnajst) let zapora V ostalem se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženega D.O. za krivega, da je storil kaznivo dejanje umora po 2. tč. 2. odst. 127. čl. KZ. Po čl. 127/2 KZ mu je izreklo kazen 20 (dvajset) let zapora, v izrečeno kazen pa je vštelo čas prebit v priporu od 10.4.1999. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in še določilo, da potrebni izdatki zagovornika in njegova nagrada bremenijo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožil obtoženec iz vseh pritožbenih razlogov, kot je razvidno iz vsebine pritožbe. Predlagal je ugoditev pritožbi in izrek nižje kazni.

Pritožil se je še obtoženčev zagovornik po uradni dolžnosti prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. Tudi on je predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženemu izrečena zaporna kazen zniža. Na zagovornikovo pritožbo je odgovoril okrožni državni tožilec in je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in Višje državno tožilstvo v .... Obtoženec se seje kljub temu, da je bil o njej pravilno obveščen, ni udeležil, vendar po 4. odst. 378. čl. to ni bila ovira, da senat ne bi imel seje.

Višje državno tožilstvo je predlagalo zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih.

Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika sta deloma utemeljeni.

Oba pritožnika v pritožbi predvsem poudarjata, da je bil oškodovanec tisti, ki je napadel obtoženca in da je zato obtoženi ravnal v obrambi in v afektu. Zato naj bi storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe s smrtnim izidom, ne pa kaznivo dejanje umora iz koristoljubja, saj nikakor ni hotel obtoženec z umorom priti do denarja. Take pritožbene navedbe so ponovitev obtoženčevega zagovora v dosedanjem postopku, do katerega se je prvostopenjsko sodišče opredelilo po izvedeni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je obsežno obrazložilo, zakaj ni verjelo takemu zagovoru glede obrambe (str. 8 sodbe) in pritožbeno sodišče utemeljene zaključke prvostopenjskega, da je obtoženi hotel umoriti oškodovanko iz koristoljubja, sprejema.

Vsi v izpodbijani sodbi navedeni dokazi in indici (str. 8 in 9 sodbe) namreč potrjujejo utemeljen zaključek o krivdi za kaznivo dejanje, katerega je obtoženi D.O. obtožen. To, da je obtoženec potem, ko ga je vsaj trikrat močno udaril z desko po glavi, oškodovancu preiskal žepe in mu vzel potno listino, ki jo je prodajal, pa še denarnico, ki jo je preiskal, vsekakor potrjuje ugotovitev, da je obtoženi pri oškodovancu iskal denarna sredstva ali druge vredne predmete.

Prepričljiv je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil prav obtoženec tisti, ki je razmetal vsebino denarnice, saj so bili papirji najedni na kraju dejanja, denarnica pa je bila poleg oškodovančevega trupla. Tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v to, da je denarnico, ki jo je obtoženec vzel s potno listino oškodovancu, preiskal prav on, saj na kaj drugega ne kaže noben dokaz ali indic.

Zato so pritožbene navedbe, ki želijo obtoženčevo ravnanje prikazati kot obrambno ravnanje, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje se je ob upoštevanju izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca psihiatra opredelilo tudi do stopnje kazenske odgovornosti. Utemeljeno je ugotovilo, da obtoženec ni storil dejanje v takem stanju, ki bi vplivalo na njegovo zmožnost razumeti pomen dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje. Sodni izvedenec je namreč poudaril, da v konkretnem primeru ni šlo za takšno stopnjo motenosti in izkrivljenega doživljanja, da bi bila obtoženčeva predstava o dogajanju okoli njega izkrivljena v taki meri, da bi to bistveno vplivalo na njegovo ravnanje ali njegovo razumevanje. Tako izvedeniško mnenje, v zvezi s katerim stranke niso imele pripomb, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno upoštevalo v svoji odločitvi in je glede na navedeno zagovornikova pritožba, ki navaja, da je šlo vsaj za bistveno zmanjšano prištevnost, neutemeljena. Sklicevanje pritožnika na izvedeniško mnenje v zadevi opr.št. ... Okrožnega sodišča v ... namreč ne more omajati izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca iz obravnavane zadeve, saj je izvedenec pregledal obtoženca in je ob upoštevanju ugotovitev podal izvid in mnenje.

Neutemeljena je tudi zagovornikova pritožbena navedba, da je sodni izvedenec medicinske stroke "šel preko svojih kompetenc" v zvezi z navedbo glede tega, da je oškodovanca po prvem udarcu zasukalo, da je obležal na trebuhu in da naj bi zato na to vprašanje lahko odgovoril le izvedenec fizik. Sodni izvedenec medicinske stroke je vsekakor glede na strokovno znanje in izkušnje lahko ocenil oškodovančevo gibanje po prvem udarcu, saj je poleg sile udarca upošteval tudi sledove, najdene na kraju dejanja.

Neutemeljene so še pritožbene navedbe, ki želijo razvrednotiti izpovedbe nekaterih prič (S. in R.), ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi, in ki želijo dopustiti možnost, da naj bi bil pri oškodovancu iskal denarna sredstva R., ki je prvi našel mrtvega oškodovanca. Take pritožbene navedbe niso namreč z ničemer potrjene, medtem ko je zaključek o obtoženčevi krivdi sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, kot je že navedeno.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo določbe materialnega prava ter je obtoženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo. Med postopkom ali v sodbi ni kršilo določb kazenskega postopka, čeprav obtoženc v pritožbi neargumentirano navaja, da "senat ne dela tako, kot bi moral". Obe pritožbi sta zato v tem pogledu neutemeljeni.

Pritožnika pa utemeljeno navajata, da je izrečena kazen preostra in da je premalo upoštevana stopnja kazenske odgovornosti.

Prvostopenjsko sodišče je obtožencu izreklo kazen 20 (dvajset) let zapora, kakršno je bilo mogoče po zakonu, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, izreči za kaznivo dejanje umora po 2. odst. 127. čl. KZ. Tako kazen se je smelo po 2. odst. 37. čl. KZ izjemoma predpisati le alternativno za najhujša naklepna kazniva dejanja; izjemnost predpisovanja takšne kazni pomeni, da mora biti izjemen tudi njen izrek. Teža kaznivega dejanja, ki ga je bil obtoženec spoznan za krivega, je sicer velika, vendar pa glede na sodno prakso le ni takšna, da bi bilo temu pogoju zadoščeno. Okoliščino, da je obtoženec naklepoma vzel življenje eni osebi iz koristoljubnosti, je prvostopenjsko sodišče že upoštevalo pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja. Ugotovilo pa tudi ni nobene take okoliščine, da bi bilo storjeno kaznivo dejanje mogoče opredeliti kot eno od najhujših naklepnih kaznivih dejanj in torej ne gre za tisto izjemnost, ki bi lahko pogojevala izrek alternativne kazenske sankcije, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je obtožencu izreklo kazen zapora 20 let zato, ker je specialni povratnik in ker je kaznivo dejanje storil z najvišjo stopnjo kazenske odgovornosti. Ostale subjektivne okoliščine pa naj ne bi imele take teže, da bi bila lahko obtožencu izrečena nižja kazen. Obtoženec je res bil enkrat obsojen za kaznivo dejanje hudega primera ropa, velikokrat pa še predvsem za tatvine in velike tatvine. Tako obtoženčevo preteklost pa še ni mogoče oceniti kot tako izjemno, da bi mu bilo utemeljeno izreči alternativno kazensko sankcijo, torej kazen 20 let zapora, saj je šlo doslej le za eno obsodbo za hudo kaznivo dejanje z elementi nasilja.

Utemeljen pa ni niti zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec storil kaznivo dejanje z največjo stopnjo kazenske odgovornosti. Sodni izvedenec je namreč v pisnem izvedeniškem mnenju (tč. 13) ocenil, da je obtoženec shizoidno motena oseba, da je bil pod vplivom alkohola in da so bile njegove sposobnosti oceniti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje v kritičnem času zmanjšane, čeprav ne bistveno. Stopnja kazenske odgovornosti je bila torej zmanjšana in zato tudi v tem pogledu ni tiste izjemnosti, zaradi katere bi bilo možno izreči alternativno kazen dvajset let zapora.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu neutemeljeno izrečena "najvišja možna zaporna kazen v tistem času". Zato je obema pritožbama v delu, ko se pritožujeta zaradi kazenske sankcije, ugodilo in je izrečeno kazen znižalo na 15 (petnajst) let zapora.

Taka kazen, ki pomeni torej največjo mero kazni zapora, je pravična in je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde, upoštevano pa je bilo tudi obtoženčevo prejšnje življenje in druge ugotovljene okoliščine.

Pritožbeno sodišče je po 1. odst. 383. čl. po uradni dolžnosti pazilo, če je bil kršen kazenski ali materialni zakon. Ker take kršitve ni našlo, je zato, kot že navedeno, izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o izrečeni kazenski sankciji. V tem obsegu je torej ugodilo obema pritožbama, v preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.