Jedro

Četudi odreditev pripora ni bila nezakonita ali protipravna, obdolženemu pripada odškodnina, če kasneje v kazenskem postopku zoper njega ni bila izdana obsodilna sodba.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 do plačila in tožbeni zahtevek za plačilo 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) je naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženka) plača 1.451,46 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje stroške priče D.Ž. odmerilo na 500,00 EUR (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da Športno kulturno plesnemu društvu M. plača izgubljeni zaslužek v višini 500,00 EUR (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, pritožuje tožnik. Navaja, da je podal določne trditve o trajanju pripora in odvzem prostosti in trajanje pripora izkazal s predloženimi odločbami Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi III K 62103/2013. Prav tako je zatrjeval, kakšne duševne bolečine je trpel zaradi pripora. S sodbo Višjega sodišča v Mariboru III K 62103/2013 z dne 26. 8. 2014 je bil oproščen obtožbe, s čimer je temelj zahtevka za neupravičen pripor podan. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v Mariboru I Ips 62103/2012 z dne 17. 12. 2015, saj gre za ugotovitveno odločbo, ki ne posega v pravnomočno oprostilno sodbo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na navedeni sodbi Vrhovnega sodišča, da je tožnik sodeloval v skupini, ki je metala granitne kocke in druge nevarne predmete v policiste. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi telesne poškodbe, ki so mu jo povzročili policisti. Tožnik je v tožbi konkretno pojasnil, na kakšen način je prišlo do poškodbe. Policisti bi ga lahko vklenili brez sile, saj se ni upiral, zato so prekoračili svoja pooblastila. Vsebina policijskega poročila je napačna in je bila ovržena z izrekom oprostilne sodbe. Sklicuje se na izpovedbi A.a Đ. in J. Š., ki sta videla njegovo poškodbo v priporu, ter na izpovedbo staršev in brata. Sodišče prve stopnje kljub njegovemu dokaznemu predlogu ni zaslišalo priče M. L., ki je bil neposredno navzoč ob škodnem dogodku. Prav tako ni postavilo izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko opisal potek nastanka poškodbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo zoper sodbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

5. Zoper sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je priča D. Ž. samostojni podjetnik in ni zaposlen v Društvu, zato Društva M. ni mogoče šteti kot pričinega delodajalca v smislu 13. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku. Društvo priči ni izplačalo nadomestila plače in ni upravičeno do povračila teh stroškov. Navaja še, da je bila priča na glavni obravnavi le od 12.00 do 12. 15 ure in je skupaj s prihodom na sodišče zamudila največ 1 uro. Ura poučevanja plesa stane največ 35,00 EUR, priznani znesek pa ni v skladu s tržnimi cenami. Kot samostojni podjetnik bi morala priča predložiti podatke v višini zaslužka v obdobju, ko je pričal na sodišču. Predlaga, da sodišče odstopi spis v pregled državnemu tožilstvu zaradi poskusa goljufije. Sodišču druge stopnje predlaga, da zahtevek Društva M. zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Toženka na pritožbo zoper sklep ni odgovorila.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo

8. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja policistov in prekoračitve pooblastil ob njegovem prijetju v demonstracijah dne 3. 12. 2012. Tožnik je v pravočasnih trditvah opisal, da je do škodnega dogodka prišlo na način, da se je po opozorilu policistov ustavil in dvignil roke, nakar ga je eden izmed policistov brez opozorila podrl na tla, pri čemer je utrpel poškodbe. Zatem so mu namestili lisice, pri tem pa bi mu naj policist z obuvalom pritiskal na tilnik, medtem ko je ležal na tleh ter mu tako povzročil dodatne poškodbe na obrazu. Tožnik je tako zadostno opisal mehanizem nastanka poškodb in ni pritrditi sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožbe v tem delu pomanjkljiva.

9. Sodišče prve stopnje je (kljub temu, da je štelo, da je trditvena podlaga glede nastanka poškodb pomanjkljiva) ugotavljalo, ali so policisti tožnika ob prijetju v demonstracijah poškodovali ali pa je tožnik zatrjevane poškodbe utrpel na drugačen način. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da do poškodb tožnika ni prišlo na zatrjevan način in da tožnik ob prijetju in uporabi sredstev za vklepanje - plastične zatege ni bil poškodovan. Svojo dokazno oceno je oprlo na listinske dokaze in izpovedbe zaslišanih prič. V izpodbijani sodbi pa je spregledalo, da je tožnik zaradi dokazovanja nastanka poškodbe pravočasno v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2016 predlagal tudi zaslišanje M.L., ki bi naj bil s strani policistov obravnavan na istem kraju in bi ga naj policisti v istem času kot tožnika prav tako poškodovali. Sodišče prve stopnje je sicer navedeno pričo vabilo na narok dne 8. 6. 2017, vendar priča ni pristopila. Tožnika je v nadaljevanju postopka pozvalo, da predloži pisno izjavo priče, vendar se priča tudi na poziv tožnika ni odzvala, zato je tožnik vztrajal pri zaslišanju. Sodišče prve stopnje navedene priče na zadnji narok ni vabilo in niti na naroku niti v izpodbijani sodbi dokaznega predloga ni zavrnilo ter ni pojasnilo, zakaj je opustilo izvedbo predlaganega dokaza.

10. Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe izpodbija. Tožnik tako utemeljeno v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče M.L.. Sodišče prve stopnje bi moralo navedeno pričo zaslišati ali pa s konkretnimi razlogi pojasniti, zakaj je izvedbo tega dokaza opustilo. Pri tem je še dodati, da so posledice neopravičenega izostanka priče urejene v 241. členu ZPP, ki ne predvideva opustitve zaslišanja priče. Sam izostanek priče z zaslišanja torej ne predstavlja dopustnega razloga za opustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem priče. 11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da bi izvedenec lahko ugotavljal mehanizem nastanka poškodb. Vendar pa je tožnik v tožbi sicer predlagal izvedenca medicinske stroke, vendar ne izrecno zaradi poteka nastanka poškodbe. Šele na zadnjem naroku je obrazložil ta dokazni predlog in navajal, da bi izvedenec medicinske stroke ocenil višino nematerialne škode. Ker sodišče prve stopnje višine zahtevka ni ugotavljalo, tudi (zaenkrat) ni bilo dolžno izvesti dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

12. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega pripora. Tudi v tem delu je štelo, da je trditvena podlaga tožbe pomanjkljiva ter nato kljub slednjemu ugotavljalo, ali je podan temelj zahtevka. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je tudi glede odškodnine zaradi neutemeljenega pripora tožnik podal zadostne trditve. V tožbi je pojasnil, kdaj in s katerimi odločbami mu je bil odrejen pripor in do kdaj je trajal. Zatrjeval je, da v kazenskem postopku ni bil obsojen, zaradi česar mu pripada odškodnina zaradi neutemeljenega pripora. Pojasnil je tudi, da je zaradi pripora trpel duševne bolečine in jih zadostno opisal, da bi sodišče lahko presojalo, ali je zahtevek v tem delu utemeljen.

13. Temelj odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora avtonomno ureja Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za odmero odškodnine pa se uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). V skladu s prvim odstavkom 542. člena ZKP ima tisti, ki je bil v priporu, ni pa bil zoper njega uveden kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena, pravico do povrnitve škode. Pomemben je le končni izid kazenskega postopka oziroma dejstvo, da se je za priprtega postopek končal na enega izmed naštetih načinov. V takšnem primeru govorimo o neutemeljenem, neupravičenem priporu. Ob tem je nepomembno, ali je bil pripor zakonito uveden ali ne. Četudi odreditev pripora ni bila nezakonita ali protipravna, obdolženemu pripada odškodnina, če kasneje v kazenskem postopku zoper njega ni bila izdana obsodilna sodba. Odgovornost države zaradi neutemeljenega pripora je torej objektivna. Protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi, 1) da je bil pripor prestan (svoboda okrnjena) in 2) da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo, kar oboje izhaja iz izpodbijane sodbe (17. točka obrazložitve) in v pritožbenem postopku ni sporno.

14. Sporno pa je, ali je izpolnjena negativna predpostavka iz tretjega odstavka 542. člena ZKP, to je, ali je tožnik pripor povzročil s svojim ravnanjem in si s tem odvzel pravico do odškodnine, ki bi mu sicer zaradi prestanega pripora in odsotnosti obsodbe pripadala. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil pripor tožniku odrejen po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, torej zaradi ponovitvene nevarnosti, in ne zaradi kakšnih drugih razlogov (npr. begosumnosti, vplivanja na priče...), ki pomenijo, da je obdolženi sam povzročil, da je bil zoper njega odrejen pripor. Sodišče prve stopnje pa meni, da je tožnik s svojim ravnanjem povzročil, da mu je bil odrejen pripor ob upoštevanju ugotovitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Ips 62103/2012 z dne 17. 12. 2015 (A 12), iz katerih izhaja, da opis kaznivega dejanja v obtožnici izpolnjuje znake kaznivega dejanja (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšno stališče ni pravilno. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da citirana sodba Vrhovnega sodišča RS ne spreminja odločitve sodišča druge stopnje (Višjega sodišča v Mariboru) II Kp 62103/2012 z dne 25. in 26. 8. 2014. Vrhovno sodišče RS je namreč glede obtožbe zoper tožnika le ugotovilo, da je sodišče druge stopnje v zavrnilnem delu (točka B-3. sodbe z dne 17. 12. 2015) napačno zaključilo, da gre za pravnomočno razsojeno stvar. Vrhovno sodišče RS je torej v citirani sodbi le ugotovilo, da bi morali sodišči prve in druge stopnje meritorno odločati o obtožbi zoper tožnika, kar pa ne spremeni dejstva, da zoper tožnika v kazenskem postopku ni bila izdana obsodilna sodba in da do obsodbe glede na pravnomočno zavrnitev obtožbe tudi ne more več priti.

15. Pravica do odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti spada med človekove pravice in temeljne svoboščine (30. člen Ustave Republike Slovenije), zato zakonskih določb 542. člena ZKP ne gre razlagati v škodo prizadetega. Pravdno sodišče ne more samo presojati, ali je obdolženi, zoper katerega je bila obtožba zavrnjena ali je bil oproščen obtožbe, storil kaznivo dejanje, v zvezi s katerim je bil odrejen pripor.1 Velja namreč domneva nedolžnosti (27. člen URS) vse dotlej, dokler za osumljenega oziroma obtoženega ni ugotovljena krivda s pravnomočno sodbo, in to pristojnega sodišča v kazenskem postopku. Rezultat kazenskega postopka povzroči, da sicer zakonito uveden pripor postane neutemeljen. Glede na povedano je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, v posledici te kršitve pa ni ugotavljalo dejanskega stanja glede višine odškodnine.

16. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

17. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da sodišče druge stopnje ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza, saj nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ogroža pravico stranke do pritožbe.2 Sodišče druge stopnje tako ni moglo samo dopolnjevati manjkajočih razlogov sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče. Prav tako sodišče druge stopnje ne sme samo (prvič) odločati o višini odškodnine zaradi neutemeljenega pripora, saj bi tudi z ugotavljanjem celih sklopov novih dejstev lahko bilo poseženo v pravico strank do pritožbe in zato o tožbenem zahtevku v celoti v pritožbenem postopku ni bilo mogoče odločiti. Vse navedeno je narekovalo vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje zaslišalo pričo M.L. ali pa s konkretnimi razlogi pojasnilo, zakaj je opustilo izvedbo tega dokaza. Nato bo ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja policistov. Prav tako bo moralo izvesti dokaze v zvezi z višino tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega pripora. Nato bo ponovno odločilo tudi o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega pripora.

O pritožbi zoper sklep

19. Priča D. Ž. je na naroku dne 5. 4. 2018 priglasila stroške zaradi izgubljenega zaslužka v višini 500,00 EUR. Zahtevek za povračilo izgubljenega zaslužka je nato vložilo Športno kulturno plesno društvo M. (v nadaljevnaju Društvo), za katerega bi naj priča opravila storitev v času naroka (dne 5. 4. 2018 med 11. in 14. uro) – poučevanje na plesnih delavnicah. S pogodbo z dne 5. 11. 2017 bi se naj priča in Društvo dogovorila za plačilo v višini 500,00 EUR, poučevanje plesa pa nato zaradi udeležbe priče na naroku ni bilo izvedeno.

20. V skladu z 12. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) imajo zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Samostojni podjetnik posameznik in fizična oseba, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic, pa imata pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni in drug državni organ, samostojni podjetnik posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek (prvi odstavek 13. člena Pravilnika).

21. Pritožba pravilno izpostavlja, da Društvo ni delodajalec priče v smislu 13. člena Pravilnika. Priča namreč pri Društvu ni v delovnem razmerju, saj niti iz trditev v zahtevku za povračilo izgubljenega zaslužka niti iz predložene pogodbe ne izhaja, da bi bila priča zaposlena pri Društvu. Priča je torej za Društvo opravila enkratno delo po pogodbi, zato Društva ni mogoče šteti kot delodajalca in mu priznati povrnitve nadomestila plače. Tudi sicer izgubljeno nadomestilo plače ni enako znesku, ki ga družba prejme za storitve, ki bi jih na trgu zanjo opravila ta priča. Pravilnik namreč ne govori o izgubljenem zaslužku družbe, v kateri ta priča dela, temveč o nadomestilu plače, ki bi jo prejela priča, v kolikor ne bi bila odsotna z dela zaradi zaslišanja na sodišču. Prvostopenjsko sodišče torej ni imelo podlage za odmero izgubljenega zaslužka Društvu na podlagi predložene pogodbe in računa.

22. Sodišče prve stopnje bi tako moralo presoditi, ali pripada priči pravica do povrnitve izgubljenega zaslužka kot samostojnemu podjetniku posamezniku oziroma fizični osebi, ki samostojno opravlja dejavnost kot poklic. Izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika posameznika in posameznika v samostojni dejavnosti se odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in poklic tistega, ki ima pravico do povrnitve. Prosti preudarek, o katerem je govora v 14. členu Pravilnika, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja. Pri tem je še opozoriti, da je priča upravičena le do povračila izgube njegovega zaslužka (in ne dohodka), torej ne stroškov in odhodkov, saj mu slednji zaradi pričanja niso nastali.

23. Sodišče prve stopnje ni odločalo o povrnitvi stroškov priči kot samostojnemu podjetniku (priči ni niti vročilo izpodbijanega sklepa). Prav tako ni jasno, ali priča pri takem zahtevku vztraja, saj je podpisala zahtevek za povrnitev izgubljenega zaslužka, ki ga je vložilo Društvo, zato sodišče druge stopnje o povrnitvi stroškov priči kot samostojnemu podjetniku ni moglo samo odločati. Pritožbi zoper sklep je tako ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

24. V novem postopku bo sodišče prve stopnje presodilo, ali priči kot samostojnemu podjetniku pripada povračilo izgubljenega zaslužka in ali je priglašeni izgubljeni zaslužek primerno ovrednoten glede na poklic, ki ga priča opravlja. Pri tem bi bilo po oceni sodišča druge stopnje glede na relativno visok znesek priglašenega izgubljenega zaslužka primerno, da sodišče prve stopnje pričo pozove k predložitvi izkaza poslovnega izida priče in tako izkaže, kakšen je bil njen dejanski zaslužek v zatrjevanem obdobju.3

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s sodbo in v zvezi s sklepom se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper I. in III. točko tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (tretji odstavek 343. člena ZPP), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej npr. VSRS sklep II Ips 12/2000 z dne 1. 3. 2001 in VS RS sodba II Ips 377/2006 z dne 15.10. 2008. 2 Glej npr. VSRS Sklep VIII Ips 4/2018 z dne 15. 5. 2018. 3 Prim. VSL sklep I Cp 1163/2010 z dne 26. 5. 2010. V tej zadevi je sodišče višino izgubljenega zaslužka ugotavljalo glede na izkazan zaslužek v izkazih poslovnega izida.