Jedro

Nesporno je, da je naročnik obstoječega telefonskega priključka tožnik. Ker gre za nadgradnjo njegovega priključka, izvršil pa jo je A. d.d., se sodišče strinja s tožnikom, da gre v obravnavani zadevi za spor med njim in A. d.d. o tem, ali je imel A. d.d. pravni temelj, tj. pravico nadgraditi njegov priključek. Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da tožnik v zahtevi za rešitev spora tudi ni uveljavljal prekinitve naročniškega razmerja med A. d.d. in B.B., ampak je zahteval, da A. d.d. odstrani nadgradnjo njegovega telefonskega priključka z novim priključkom, ker je bila izvršena brez njegovega soglasja. Po presoji sodišča gre zato za spor med končnim uporabnikom (naročnikom obstoječega telefonskega priključka) in operaterjem.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38260-310/2018/8 z dne 29. 8. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika, naj družba A. d.d. prekine naročniško razmerje, ki ga je sklenila z osebo B.B.. V obrazložitvi navaja, da je 4. 6. 2018 prejela tožnikov predlog za rešitev spora z družbo A. d.d., v katerem je navajal, da je operater uporabniku B.B. opravil priklop storitev, ki so vezane na tožnikovo telefonsko številko, s čimer pa ni nikoli soglašal. Storitve so bile nezakonito priklopljene na njegov električni priključek, stroške porabe električne energije, ki jo z uporabo storitev operaterja porablja B.B., pa plačuje tožnik. Operater je v odgovoru pojasnil, da je B.B. izpolnjeval vse pogoje za sklenitev naročniškega razmerja, ki jih predvidevajo operaterjevi splošni pogoji, operater pa ni pristojen za reševanje sporov med končnimi uporabniki.

2. Po presoji toženke se predlog za rešitev opisanega spora ne nanaša na zagotavljanje storitev v okviru naročniškega razmerja, ki ga je z operaterjem sklenil tožnik. Gre za zahtevo po prekinitvi naročniškega razmerja, sklenjenega med operaterjem in tretjo osebo. To razmerje je obligacijsko razmerje, ki veže zgolj njegove stranke. Procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov iz posameznega naročniškega razmerja ima le oseba, ki je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša spor. Tožnik tako ni stvarno legitimiran za uveljavljanje zahteve po prekinitvi naročniškega razmerja med operaterjem in B.B.. Obstoj procesne legitimacije pa je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da lahko toženka prične z vsebinskim odločanjem. Ker tožnik ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi oziroma nima procesne legitimacije in ne gre za spor, ki ga toženka lahko rešuje po določbah 217. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), je njegovo zahtevo na podlagi 2. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da noben predpis ne dovoljuje, da lahko operater naprave, ki omogočajo dostop do interneta, brez soglasja priključi na tožnikovo električno omrežje, za katerega plačuje on. Prav tako trinajsti odstavek tretjega člena splošnih pogojev uporabe (v nadaljevanju SPU) določa, da mora imeti izvajalec priključka dovoljenje lastnika za vstop v prostore in da mora razpolagati z vsemi dovoljenji, ki so potrebna za vzpostavitev priključka. Ker je tožnik lastnik električnega priključka, na katerega je operater priključil svoj modem, in plačuje za elektriko, lahko upravičeno trdi, da mu lastnik teh naprav elektriko krade, kar je nezakonito. Priklop je ilegalen, saj operater ne razpolaga z dokazili, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev naročniškega razmerja. Če pa z njimi razpolaga, se tožnik sprašuje, zakaj jih ne predloži toženki. Tožnik res ni pogodbena stranka v odnosu med uporabnikom internetne storitve in operaterjem, vendar je oškodovanec, saj je operater naprave, ki omogočajo dostop do interneta, priključil na njegov telefonski priključek. Če operater vztraja, da tožnik s tem nima ničesar, naj naročniku zagotovi tudi vir električne energije, na katere bo svoje naprave priklopil. Toženka pri reševanju zadeve teh dejstev ni upoštevala in je zahtevo zavrgla iz razlogov, ki v njej sploh niso omenjeni. Predlaga, da sodišče od A. d.d. zahteva, da svoje naprave nemudoma izklopi iz tožnikovega omrežja in poravna stroške porabljene električne energije v znesku 100,00 EUR.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba zakonita. Iz tožnikovega predloga izhaja, da je zahteval odklop z interneta, tj. prekinitev naročniškega razmerja, sklenjenega med operaterjem in tretjo osebo, tako da se njegov zahtevek ne nanaša na pravice in obveznosti iz naročniškega razmerja, ki ga je z operaterjem sklenil tožnik. Predmet spora se torej nanaša na izvajanje naročniške pogodbe, ki jo je operater sklenil z drugo osebo, tj. z B.B.. Toženka pa po 217. členu ZEKom-1 rešuje zgolj spore med fizičnimi osebami in operaterji, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti iz tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter na pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev. Stranki naročniškega razmerja sta zgolj operater in naročnik storitev, v konkretnem primeru B.B., ne pa tožnik, ki ne more posegati v njuno pogodbeno razmerje. Vztraja, da tožnik nima procesne legitimacije in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožnik na te navedbe odgovarja, da gre za ilegalen priklop, ki je nezakonit in v nasprotju s SPU. Zahtevek za odklop je povsem upravičen, ker je bil že sam priklop nezakonit, v škodo tretje osebe (tj. tožnika) in v nasprotju s tretjim odstavkom 13. člena SPU. Če hoče operater naročniku B.B. še naprej zagotavljati svoje storitve, naj najprej zagotovi napajanje, na katerega bo svoje naprave priklopil. Do takrat pa naj jih odstrani, kajti tožnik soglasja za priklop na svoje omrežje ni podpisal. 6. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre za spor med operaterjem in tožnikom kot končnim uporabnikom, kar zatrjuje tožnik, ali pa gre za spor o drugem pogodbenem razmerju, kar trdi toženka, enako stališče pa je v upravnem postopku zastopala stranka z interesom. Po drugi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 namreč agencija rešuje spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov).

9. Sodišče je moralo torej glede na vprašanje, ki je med strankama sporno, presoditi, ali se tožnikov predlog za rešitev spora nanaša na njegovo razmerje s A. d.d. 10. V zvezi s tem po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je A. d.d. dne 10. 6. 2018 v svoji izjasnitvi toženki predložil pogodbo št. 04072/95, ki jo je dne 24. 10. 1995 sklenil s tožnikom za izgradnjo in vključitev telefonskega priključka na lokaciji ... v telekomunikacijsko omrežje. Priložen je tudi račun z dne 3. 7. 2018, iz katerega izhaja, da je tožnik še vedno naročnik za ta priključek in da mu A. d.d. storitve zagotavlja v skladu s pogodbo. A. d.d. je pri tem še pojasnil, da so sestavni del pogodbe SPU, Posebni pogoji uporabe fiksnih elektronskih komunikacijskih storitev (PP), Posebni pogoji za telefonske storitve (PSTN) ter navodila in ceniki, dostopni na spletni strani. Nič od tega med strankami tudi ni sporno.

11. Nadalje je A. d.d. v upravnem postopku priznaval (in temu tudi v upravnem sporu ne oporeka), da je na naslovu ..., sklenjeno še drugo naročniško razmerje, in našteval pogoje, ki jih je morala po SPU in PP izpolniti oseba, ki je sklenila to razmerje, med drugim tudi pridobiti soglasje lastnika objekta za namestitev, priključitev in vzdrževanje omrežne priključne točke v primeru, da naročnik ni lastnik teh prostorov. Opozarja, da je v točki 3.13 PP opredeljeno, da naročnik priključka xDSL potrjuje, da ima od naročnika obstoječega telefonskega priključka, ki se bo nadgradil z novim priključkom xDSL, dovoljenje za nadgradnjo, vstop v prostore in vzdrževanje priključka xDSL. Trdi, da so glede na navedeno in vezano na drugo naročniško razmerje morali biti izpolnjeni zahtevani pogoji, da so bile drugemu naročniku lahko omogočene storitve. Tožnik v odgovoru na to izjasnitev poudarja, da priklopa na njegov priključek in električno omrežje ni brez njegovega soglasja izvršil B.B., ampak je to storil A. d.d. Zato ne gre za odnos med tožnikom in B.B., ampak gre za razmerje med tožnikom s A. d.d., ki nima nobenega od njegovih soglasij, ki so potrebna za priklop interneta na njegov telefonski priključek.

12. Točka 3.13. PP, na katero se je v upravnem postopku sklicevala stranka z interesom, določa, da naročnik priključka xDSL potrjuje, da ima od naročnika obstoječega telefonskega priključka, ki se bo nadgradil z novim priključkom xDSL, dovoljenje za nadgradnjo, vstop v prostore in za vzdrževanje priključka xDSL ter razpolaga z vsemi dovoljenju, ki so potrebna za vzpostavitev priključka in kakovostno delovanje te storitve. Če gre za izključitev obstoječega telefonskega priključka, naročnik soglaša, da nadrejeni xDSL priključek ostane, vendar se izvede sprememba naročniškega razmerja.

13. Iz citiranega določila torej izhaja, da je obstoječi telefonski priključek (in soglasje naročnika tega priključka) pogoj za priključitev novega, xDSL priključka, saj gre za njegovo nadgradnjo. Nesporno je, da je naročnik obstoječega telefonskega priključka tožnik. Ker gre za nadgradnjo njegovega priključka, izvršil pa jo je A. d.d., se sodišče strinja s tožnikom, da gre v obravnavani zadevi za spor med njim in A. d.d. o tem, ali je imel A. d.d. pravni temelj, tj. pravico nadgraditi njegov priključek. Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da tožnik v zahtevi za rešitev spora tudi ni uveljavljal prekinitve naročniškega razmerja med A. d.d. in B.B., ampak je zahteval, da A. d.d. odstrani nadgradnjo njegovega telefonskega priključka z novim priključkom, ker je bila izvršena brez njegovega soglasja. Po presoji sodišča gre zato za spor med končnim uporabnikom (naročnikom obstoječega telefonskega priključka) in operaterjem.

14. Tožnik zato uveljavlja svojo pravico oziroma pravno korist, ki temelji na pogodbenem odnosu o telefonskem priključku, ki ga ima s A. d.d., o katerem mora toženka v skladu z 217. členu ZEKom-1 odločiti. Ugotoviti bo morala, ali je tožnik operaterju dejansko dal dovoljenje za nadgradnjo, vstop v prostore in vzdrževanje nadgradnje oziroma novega priključka, če pa temu ni tako, A. d.d. naložiti, da priključek oziroma nadgradnjo xDSL v primernem roku odstrani. Če bi se ugotovilo, da je bila nadgradnja tožnikovega telefonskega priključka izvršena neupravičeno, posledično res lahko pride do odpovedi naročniškega razmerja za priključek xDSL med A. d.d. in B.B.. A. d.d. namreč lahko odpove naročniško razmerje, če mu je naročnik priključka xDSL zamolčal, da nima soglasja naročnika telefonskega priključka, tj. če je kršil določila SPU, PP, naročniške pogodbe ali določila veljavnih predpisov (točka 9.8. SPU). Vendar je to stvar A. d.d., ki je priklop izvršil, in ne tožnika. Tožnik namreč ni v pogodbenem odnosu z naročnikom priključka xDSL, zato iz tega razmerja do B.B. ne more uveljavljati nobenih pravic ali obveznosti.

15. Glede na navedeno je sodišče upoštevaje 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki ga je izdal v ponoven postopek. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Izvedba dokazov na glavni obravnavi ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, saj je toženka zmotno uporabila ZUP. Tožnik je sicer predlagal, da sodišče samo odloči o stvari in stranki z interesom naloži odklop naprave tj. nadgradnje priključka, vendar ne navaja pogojev, ki morajo biti za to izpolnjeni po 65. členu ZUS-1. Toženka je zahtevek neutemeljeno zavrgla zaradi napačne uporabe ZUP in tako dejanskega stanja sploh še ni ugotavljala. Že iz tega razloga po presoji sodišča ne gre za primer, ko bi moralo sodno odločanje nadomestiti upravno odločanje. Poleg tega novi postopek tožniku ne more prizadeti težko popravljive škode, toženka pa izpodbijanega akta ni izdala v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča. Zato je odločilo o tožbi kot o izpodbojni tožbi. O povračilu škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi neupravičene nadgradnje telefonskega priključka oziroma uporabe električne energije, pa bo, če bi se v nadaljevanju postopka ugotovilo, da je bil priklop dejansko izvršen brez tožnikovega soglasja, pristojno odločati sodišče v pravdnem postopku.