Jedro

Toženka je pravilno uporabila prvi odstavek 270. člena ZUP in odločbo o odmeri plačila z dne 30. 6. 2014, ki je bila izdana tožniku na podlagi njegovih sporočenih neresničnih podatkov oziroma navedb, odpravila in mu ponovno odmerila letno plačilo na podlagi pravilnih podatkov o njegovih letnih prihodkih v letu 2013. Postopek poenostavljene prisilne poravnave pomeni določitev načina poplačila tožnikove terjatve, ne pomeni pa oblikovanja tožnikove terjatve tako, da poseg vanjo oziroma preoblikovanje v postopku obnove ni mogoč. Tožnik ima prav, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Vendar pa tožnik s terjatvijo po odpravi odločbe ni več obremenjen, saj je terjatev toženke do tožnika, na podlagi odločbe z dne 30. 6. 2014, z odpravo ugasnila. S tem pa je prenehal tudi učinek sklepa o postopku poenostavljene prisilne poravnave nanjo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v postopku obnove v 1. točki izreka odločbo o odmeri plačila št. 4262-1/2014/22 z dne 30. 6. 2014 odpravila in nadomestila z novo odločbo o odmeri plačila; v 2. točki izreka je odločila, da se tožniku za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 odmeri plačilo na podlagi obvestila v znesku 3.542,61 EUR; v 3. točki izreka, da je zavezanec dolžan plačati znesek iz 2. točke izreka te odločbe v 30 dneh po prejemu te odločbe, od tega dne se zaračunavajo zakonite zamudne obresti na neplačani in zapadli del plačila; v 4. točki izreka, da znesek iz 2. točke izreka odločbe tožnik plača na vplačilni račun; v 5. točki, da v postopku izdaje te odločbe stroški postopka niso nastali; ter v 6. točki, da zoper to odločbo ni pritožbe. V obrazložitvi je navedla, da je izdala odločbo o odmeri plačila z dne 30. 6. 2014, s katero je tožniku odmerila letno plačilo na podlagi obvestila za leto 2014 v višini 2.707,76 EUR. Višina plačila je bila odmerjena na podlagi prihodkov iz naslova zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij, ki jih je tožnik prijavil. Po izdaji odločbe pa je ugotovila, da se ti podatki bistveno razlikujejo od podatkov, objavljenih na portalu ...com in na portalu AJPES. Dne 4. 12. 2014 je izdala sklep o obnovi postopka na podlagi obnovitvenih razlogov iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP in odločila, da se upravni postopek, ki je bil končan s citirano odločbo o odmeri plačila, obnovi po uradni dolžnosti, v obsegu, da se glede na podatke o letnih prihodkih oziroma nova dejstva in dokaze ugotovi pravilna višina letnega plačila toženki za leto 2014. V izjasnitvi z dne 24. 12. 2014 je tožnik navedel, da znaša višina prijavljenih prihodkov za leto 2013 2.183.681,29 EUR. Zneska 673.265,71 EUR ni štel med letne prihodke zagotavljanja javnih komunikacijskih omrežij, ker predstavljajo tranziranje prometa za A. Zato je menil, da je to že vključeno v prihodke partnerja in bi bili prihodki prijavljeni dvakrat. Toženka ugotavlja, da zavezanec v prvem postopku ni priglasil pravilnega prihodka za leto 2013, ko ni priglasil 673.265,61 EUR prihodkov, saj je tudi te prihodke imel iz naslova izvajanja javnih komunikacijskih storitev v RS (drugi odstavek 6. člena Zakona o elektronskih komunikacijah – ZEKom-1). Ob uporabi določbe prvega odstavka 270. člena ZUP je odločbo o odmeri plačila z dne 30. 6. 2014 odpravila in zavezancu ponovno odmerila letno plačilo na podlagi pravilnih podatkov o letnih prihodkih zavezanca v letu 2013, ker prejšnja odločba še ni bila izvršena. Zavezanec obveznosti po tej določbi, kljub poteku roka za plačilo, še ni izpolnil. Prihodkom zavezanca v višini 2.183.681,29 EUR je treba prišteti tudi prihodke iz naslova tranziranja prometa ter od skupnih prihodkov v višini 2.856.947,00 EUR odmeriti plačilo na podlagi obvestila za leto 2014. Skupno plačilo torej znaša 3.542,61 EUR.

Tožnik izpodbija odločbo toženke in meni, da bi morala toženka v postopku upoštevati postopek poenostavljene prisilne poravnave, o katerem je bila toženka obveščena z dopisom z dne 17. 9. 2014 in elektronskim sporočilom z dne 13. 11. 2014. Vsi postopki in procesna dejanja prisilne poravnave so bili tudi javno objavljeni na portalu AJPES. Terjatev toženke je bila dne 9. 10. 2014 prijavljena sodišču, ki je izdalo dne 20. 1. 2015 sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave. Tožnik mora skladno s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo svoje obveznosti, tudi v zvezi z odpravljeno odločbo, poravnati v višini 50 % v roku štirih let in šestih mesecev od pravnomočne potrjene prisilne poravnave, brez obresti. Toženka bi morala na podlagi pojasnila tožnika, v katerem je priznal prihodke iz naslova tranziranja prometa, upoštevati le prihodke iz naslova tranziranja prometa, ki znašajo 673.265,71 EUR, kar bi bila osnova, ki bi jo toženka lahko upoštevala pri novi določitvi o odmeri plačila. Tako bi bilo dodatno plačilo 834,85 EUR. V zvezi z zneskom, ki je bil upoštevan kot osnova za izračun po odločbi o odmeri plačila z dne 30. 6. 2014, pa bi toženka morala upoštevati dejstvo oziroma odločitve iz potrjene poenostavljene prisilne poravnave. Tolmačenje toženke, ki se sklicuje na prvi odstavek 270. člena ZUP, ni pravilno. Prav tako je nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno sklepanje o dejanskem stanju, ker toženka ni upoštevala postopka poenostavljene prisilne poravnave, po katerem je tožnikova obveznost zmanjšana za 50 %, plačilo pa odloženo na štiri leta in pol, brez obresti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih razlogih v odločbi, predlaga zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja, da bi morala toženka upoštevati postopek prisilne poravnave.

Toženka v pripravljalni vlogi poudarja, da je bila odločba z dne 30. 6. 2015 odpravljena, torej jo poenostavljena prisilna poravnava ne zadeva, ravno tako pa prisilna poravnava ne vpliva na novo odločbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je toženka v obnovljenem postopku odpravila svojo prejšnjo odločbo in jo nadomestila z novo.

Tožnik kot relevantno dejstvo, ki bi ga morala toženka v obnovljenem postopku upoštevati, izpostavlja, da je bila terjatev toženke iz odpravljene odločbe dne 30. 6. 2014 prijavljena sodišču. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 20. 1. 2015 izdalo sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, ki je postal pravnomočen 5. 2. 2015 ter mora zato tožnik skladno s pravnomočno potrjeno poravnavo svoje obveznosti poravnati v višini 50 %, v odloženem roku štirih let in šestih mesecev od pravnomočno potrjene prisilne poravnave, brez obresti. Na podlagi navedenega meni, da bi morala toženka, ko ji je poslal pojasnila v zvezi z letnim prihodkom za leto 2013, v katerih je priznal prihodke iz naslova tranziranja prometa, upoštevati le te prihodke, ki znašajo 673.265,71 EUR, in le od tega zneska odmeriti novo plačilo.

Sodišče tožnikovemu videnju zadeve ne more slediti. Tudi po mnenju sodišča je toženka pravilno uporabila prvi odstavek 270. člena ZUP in odločbo o odmeri plačila z dne 30. 6. 2014, ki je bila izdana tožniku na podlagi njegovih sporočenih neresničnih podatkov oziroma navedb, odpravila in tožniku ponovno odmerila letno plačilo na podlagi pravilnih podatkov o letnih prihodkih tožnika v letu 2013. Dejstvo tekočega postopka prisilne poravnave in prijava terjatve na podlagi odpravljene odločbe v postopku prisilne poravnave ni pravno relevantno dejstvo, ki bi toženki preprečevalo uporabiti določbo prvega odstavka 270. člena ZUP, kot jo je uporabila. Na podlagi določb ZUP in določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ni predvidena uporaba, kot jo zasleduje tožnik. Na podlagi določbe prvega odstavka 270. člena ZUP se prejšnja odločba v obnovljenem postopku odpravi in nadomesti z novo, če prejšnja odločba še ni bila izvršena (prvi odstavek 281. člena ZUP), saj pravne posledice (plačilo terjatve) iz nje še niso nastale. Glede na to, da tožnik obveznosti iz odločbe z dne 30. 6. 2014 (navedeno med strankami ni sporno), kljub poteku roka za plačilo, še ni izpolnil, je imela toženka podlago, da odloči kot v izpodbijani odločbi. Postopek poenostavljene prisilne poravnave pomeni določitev načina poplačila tožnikove terjatve, ne pomeni pa oblikovanja tožnikove terjatve tako, da poseg vanjo oziroma preoblikovanje v postopku obnove ni mogoč. Tožnik ima prav, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje na terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. Vendar pa tožnik s terjatvijo po odpravi odločbe ni več obremenjen, saj je terjatev toženke do tožnika, na podlagi odločbe z dne 30. 6. 2014, z odpravo ugasnila. S tem pa je prenehal tudi učinek sklepa o postopku poenostavljene prisilne poravnave nanjo. Na postopek prisilne poravnave in eventualne ugodnosti, ki jih ta prinaša tako upniku kot dolžniku, se zato v obravnavani zadevi nobena od strank ne more sklicevati ter zato sodišče ugovore v zvezi s prisilno poravnavo, kot razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe, zavrača. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.