Jedro

UN dovoljuje gradnjo reševalne postaje brez vsakršnega odmika od večstanovanjske stavbe tožnikov. To pomeni, da bi bila v skladu s prostorskim aktom tudi gradnja, s katero bi se dejansko zazidalo okna na JV fasadi njihove stavbe.

Morebitne nezakonitosti pri izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo večstanovanjske stavbe ne morejo biti razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo reševalne postaje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo pustila v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-129/2008-7 z dne 19. 6. 2008, ki je bilo izdano investitorjema A. in B. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) za gradnjo reševalne postaje v ... na zemljiščih parc. št. 4050/5, 4046/3, 6211/1 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ dovolil obnovo postopka, končanega z navedenim gradbenim dovoljenjem, iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je zaradi napačnega prikaza vplivnega območja objekta v projektni dokumentaciji vanj vključil tožnike kot stranske udeležence. V nadaljevanju upravni organ ugotavlja, da je gradnja skladna z veljavnim Odlokom o ureditvenem načrtu UC1 – Sežana center 1 v Sežani (Uradne objave, št. 35/02, v nadaljevanju UN). Zavrača očitke stranskih udeležencev o negativnem vplivu reševalne postaje v zvezi z osončenjem in hrupom na njihov objekt, ugovore o nezadostnem odmiku in opozorila o nezadostnem številu parkirišč. Poudarja, da so bili pogoji za obravnavani poseg predpisani z veljavnim UN v času pred gradnjo stanovanjskih blokov v lasti predlagateljev obnove postopka.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Strinja se z razlogi prvostopenjske odločbe. Med drugim navaja, da prostorski izvedbeni akt za gradnjo konkretnega objekta sicer predvideva večje dimenzije, vendar je z uporabo določbe o odstopanjih predvideni objekt v skladu z UN. V tem postopku tudi ni mogoče uveljavljati poslabšanje pogojev bivanja, ki bo nastalo z nadzidavo objekta, saj ta ni predmet tega postopka. Strokovna ekspertiza, ki je bila priložena predlogu z obnovo postopka, pa ne zatrjuje, da bi bilo z izgradnjo objekta v konkretni zadevi bistveno poslabšano bivanje v objektu na sosednjem zemljišču. Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da ne more biti dopustna gradnja reševalne postaje z minimalnim odmikom 1 m od JV fasade večstanovanjskega objekta, v katerem so tožniki lastniki posameznih delov. Investitorju navedenega večstanovanjskega objekta je bila namreč z gradbenim dovoljenjem omogočena gradnja oken na JV fasadi stavbe, čeprav taka gradnja ni bila skladna z UN. Ker so se z gradnjo oken spremenile okoliščine, ki vplivajo na ustreznost prostorskega akta, ki dopušča gradnjo reševalne postaje v stiku z objektom na L. oz. z minimalnim odmikom 1 m, bi to moral pri svoji odločitvi upoštevati tudi prvostopenjski organ. Ker ni, je neutemeljeno zaključil, da gradnja reševalne postaje ne poslabšuje bivalnih in delovnih pogojev v omenjeni stavbi. Drugostopenjski organ tudi ni utemeljil svojega stališča, da nepravilnosti pri izdaji gradbenega dovoljenja za večstanovanjski objekt na L. ne morejo biti v škodo obravnavani gradnji, ki je predvidena v okviru pogojev iz prostorskega izvedbenega akta. Poudarjajo še, da taka gradnja ne more biti dopustna, ker se z njo nedopustno posega v pravice lastnikov stanovanj, zaradi minimalnega odmika pa je onemogočeno tudi vzdrževanje objekta. Prvostopenjski organ pa se tudi ni opredelil do ostalih navedb tožnikov. Predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

B. d.o.o. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu na tožbo ni odgovoril, medtem ko A. v svojem odgovoru navaja, da je pri izgradnji reševalne postaje sledila javnemu interesu kot tudi interesu stanovalcev stanovanjskega bloka na L. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožniki v tožbi ne konkretizirajo, do katerih njihovih navedb, pomembnih za odločitev v obravnavani zadevi, se prvostopenjski organ ni opredelil. Preizkus zatrjevane kršitve – da ima obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljive razloge o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) – , zato ni mogoč.

Kar pa zadeva razloge, s katerimi sta upravna organa obeh stopenj utemeljila stališče, da ugovori stranskih udeležencev ne morejo vplivati na odločitev glede spornega gradbenega dovoljenja, se sodišče z njimi v celoti strinja in sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

V zadevi ni sporno, da je v geodetski zazidalni situaciji grafičnega dela UN, ki je sestavni del predpisa (2. člen UN), predvidena gradnja reševalne postaje v stičišču s fasado sosednjega stanovanjskega bloka. V 9. členu pa je UN določil možna odstopanja, med drugim od opredeljene lege in velikosti posega v prostor v odnosu do sosednjih objektov, ki ne poslabšujejo bivalnih in delovnih pogojev v teh objektih. Kot je razvidno iz gradbenega dovoljenja z dne 19. 6. 2008, ki se nahaja v upravnih spisih, je bil od obstoječega stanovanjskega bloka oz. od parc. št. 4050/10 k.o. ... določen odmik 1,05 m. Tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je investitor v skladu z 9. členom UN namesto gradnje reševalne postaje v stičišču s sosednjim blokom predvidel 1-metrski odmik med njegovo JV fasado in fasado reševalne postaje. Na podlagi navedenega je upravni organ sprejel stališče, da to odstopanje v odnosu do sosednje večstanovanjske stavbe ne poslabšuje bivalnih in delovnih pogojev v njej.

Sodišče se z navedenim stališčem upravnega organa strinja. Tožniki namreč ne upoštevajo, da UN dovoljuje gradnjo reševalne postaje brez vsakršnega odmika od njihove večstanovanjske stavbe. To pomeni, da bi bila v skladu s prostorskim aktom tudi gradnja, s katero bi se dejansko zazidalo okna na JV fasadi njihove stavbe. Da bi 1-metrski odmik kakorkoli poslabševal bivalne pogoje v sosednji stavbi v primerjavi z nikakršnim – po UN dovoljenim – odmikom, pa tožniki ne zatrjujejo. Trdijo le, da je tak odmik sam po sebi neprimeren, da je zaradi že izvedene gradnje večstanovanjskega objekta postal neustrezen in da bi bilo treba to upoštevati pri določanju vsebine UN.

Po 1. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ugotovljena skladnost projekta s prostorskim aktom. (Ne)primernost podzakonskega predpisa zato ni okoliščina, ki bi jo moral upravni organ upoštevati pri izdaji gradbenega dovoljenja, posledično pa tudi ne v obnovljenem postopku glede določb, na podlagi katerih stranski udeleženci zatrjujejo poseg v svoje pravice oz. pravne interese. Z vidika te določbe je pravilno tudi stališče pritožbenega organa, da morebitne nezakonitosti pri izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo sosednjega objekta (večstanovanjske stavbe na L.) in na podlagi takega dovoljenja zgrajen objekt ne morejo biti razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo reševalne postaje. Ker je poleg navedenega iz celotne obrazložitve drugostopenjske odločbe razvidno stališče, da je za izdajo gradbenega dovoljenja pomembna skladnost s prostorskim aktom, omenjeno stališče drugostopenjskega organa dodatne obrazložitve ne potrebuje. Tožbeni očitek o pomanjkljivih razlogih v tem delu zato ni utemeljen.

Že izdana gradbena dovoljenja, čeprav v nasprotju z UN, in na njihovi podlagi izvršene gradnje so tako lahko le podlaga za sprejem odločitve o potrebni spremembi prostorskega akta, ne pa razlog za odrek gradbenega dovoljenja za objekt, ki je načrtovan v skladu s predpisanimi pogoji. Poleg tega je iz pritožbe tožnikov z dne 18. 5. 2011 razvidno, da naj bi se šele z nadgrajevanjem spornega objekta popolnoma ali delno zaprla JV fasada stanovanjskega bloka. Zato je pravilno tudi stališče drugostopenjskega organa, da gradnje, na katere se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja ne nanaša (torej tudi morebitno nadgrajevanje reševalne postaje v prihodnosti), niso stvar presoje v tem postopku. Zaradi navedenega tožniki v tem postopku ne morejo uspešno uveljavljati niti posega v svojo lastninsko pravico in s tem preprečiti, da bi izdano gradbeno dovoljenje ostalo v veljavi.

Ker ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).