Jedro

Dobra vera je posameznikovo subjektivno zavedanje o tem, da je lastnik nepremičnin. Ob tem, da je tožnik nepremičnine kupoval postopoma in mu je bilo povsem jasno njihovo lastništvo (če bi bile že njegove, potrebe po nadaljnjem nakupu ne bi bilo), pa je zaključek, da v dobri veri ni mogel biti, materialno pravno pravilen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik priposestvoval nepremičnino s parc. št. 142/3, k. o. X1 na kateri delno stoji stavba (t. i. pod), ki jo uporablja tožnik. Tožniku je naložilo tudi povračilo toženčevih stroškov postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko izkazovale njegovo dobrovernost. Bil je prepričan, da ima v posesti parcelo v celoti, vključno s spornim delom. Leta 1997 je bil v dobri veri, da je sporna nepremičnina njegova in bo preostali del posestva tudi pravno urejen. Meni, da je zato treba dati večjo težo njegovemu zaupanju v obstoječe ustne dogovore. S prodajalcem je namreč sklenil dogovor, da bosta naknadno uredila lastništvo preostalega posestva po predaji ostalega dela kupnine, kar je razumel kot že sprejet dogovor in na podlagi tega dogovora sprejel odločitev za dokončanje nakupa parcele 142/5. V nasprotnem primeru te ne bi kupil, ravno tako ne bi vlagal v obnovo tega objekta. Očitno je, da so tudi toženčevi pravni predniki šteli, da je lastnik nepremičnine, saj so ga večkrat izrecno prosili, da obnovi stavbo, ki deloma sega v toženčevo nepremičnino. To je tudi obnovil, da bi s tem razširil prostore, v okviru katerih bo nudil dodatna prenočišča. Ne strinja se s tem, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A. A., čeprav je predlog za njegovo zaslišanje podal po koncu glavne obravnave. Šele po obravnavi se je seznanil z zdravstvenim stanjem zaslišanega B. A. Priložil je potrdilo C. C., dr. med., da se priča B. A. zaradi strukture osebnosti pri komunikaciji z državnimi organi prestraši, ob tem doživlja močan strah in tesnobo, kar vpliva na njegovo sposobnost konkretiziranja izjav, zaradi česar pričanje ni prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja in je bilo zato neverodostojno. Zato je predlagal, da se zasliši še A. A., ki je s seznanjen s stanjem B. A. in z vsemi preteklimi dogodki ter sposoben podati natančnejše, verodostojnejše in bolj konkretizirane izjave o relevantnih dejstvih. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 5. in 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje stališču, da tožnik sporne nepremičnine ni priposestvoval, in opozarja, da priposestvovanja služnosti ni zatrjeval.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na naslednje okoliščine:

-s pogodbo SV 16/97 je tožnik leta 1997 kupil zgolj nepremičnino s parc. številko 142/5;

-pogodba je morebiti vsebovala dogovor o bodočem nakupu preostalega posestva oziroma dogovor o tem, da je predmet nakupa tudi preostalo posestvo, ki bo na tožnika prepisano, ko bo ta zagotovil denar;

-leta 2002 je kot lastnik nepremičnine s parc. št. 142/5 v postopku urejanja meje podpisal izjavo o strinjanju z ureditvijo meje med nepremičnino s parc. št. 142/6 in sporno nepremičnino s parc. št. 142/3 ter meje med nepremičnino s parc. št. 142/7 in sporno nepremičnino s parc. št. 142/3 ter se na ta način seznanil z mejami sporne parcele in njenim lastništvom;

-aprila 2002 je kupil novo nastalo nepremičnino s parc. št. 142/7, ne pa tudi nepremičnine s parc. št. 142/6, na kateri delno stoji stavba (v preostanku pa na sporni nepremičnini s parc. št. 142/3);

-posnetek terena, priložen gradbenemu dovoljenju z dne 1. 4. 2003, jasno kaže, da stavba stoji deloma na sporni nepremičnini s parc. št. 142/3, in potek meje te nepremičnine;

-leta 2005 je na tožnikov predlog prišlo do združitve njegovih nepremičnin s parc. št. 142/5 in 142/7 tako, da je nastala nepremičnina s parc. št. 142/8, ob čemer je dobil tudi skico terenske meritve, iz katere je ponovno jasno razvidno, da stavba delno stoji na sporni nepremičnini s parc. št. 142/3, ter meja te nepremičnine;

-leta 2007 je tožnik kupil še zadnji del posestva, in sicer nepremičnino s parc. št. 142/6, na kateri stoji del stavbe, ki meji na sporno nepremičnino s parc. št. 142/3, takrat mu je moralo biti zaradi vsega predhodnega tudi znano in jasno, kje tečejo meje, kot tudi lastništvo nepremičnin;

-naroka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zaradi obnove stavbe s strani tožnika so se v letu 2010 udeležili takratni lastniki sporne nepremičnine s parc. št. 142/3 in izjavili, da so seznanjeni z gradnjo in da nimajo pripomb;

-na predlog tožnika je leta 2016 prišlo do združitve nepremičnin s parc. št. 142/8 in 142/6 v nepremičnino s parc. št. 142/9, k čemur je priložen grafični prikaz, kje so meje, meja med nepremičnino s parc. št. 142/9 in sporno nepremičnino s parc. št. 142/3 pa je urejena;

-leta 2017 je bila nepremičnina s parc. št. 142/9 razdružena na nepremičnini s parc. št. 142/10 in 142/11, čemur je priložen prikaz nepremičnin z vsemi mejami, ki so bile tako kot lastništvo tožniku znane.

6.Dobra vera je posameznikovo subjektivno zavedanje o tem, da je lastnik nepremičnin. Ob tem, da je tožnik nepremičnine kupoval postopoma in mu je bilo povsem jasno njihovo lastništvo (če bi bile že njegove, potrebe po nadaljnjem nakupu ne bi bilo), pa je zaključek, da v dobri veri ni mogel biti, materialno pravno pravilen, četudi je stavba, ki deloma seže na sporno parcelo, del tožnikove gostinske dejavnosti in jo je obnovil. Leta 1997, ko je kupil nepremičnino s parc. št. 142/5 (in ne celotne nepremičnine s sedanjo parc. št. 142/10, kot želi prikazati v pritožbi), tako gotovo ni mogel biti v dobri veri, da je sporna nepremičnina njegova, saj nepremičnina s parc. št. 142/5 tedaj sploh ni mejila nanjo. Povsem jasno mu je torej moralo biti, da ni lastnik niti nepremičnine s parc. št. 142/6, na kateri stoji del stavbe (poda), njen preostanek pa na sporni nepremičnini. Dobre vere - prepričanja, da je lastnik - mu ne more dati niti njegovo "pričakovanje, da bo preostali del posestva tudi pravno urejen," kar naj bi bila podlaga za nakup prvotno kupljenih nepremičnin. Že uporaba prihodnjika (ne glede na to, ali je šlo za obljubo ali ustni dogovor) kaže, da je dobro vedel, da sosednja nepremičnina s parc. št. 142/6 še ni njegova, čeprav jo je uporabljal skupaj s stavbo, ki deloma stoji tudi na sporni nepremičnini. Če se je njegovo (ustno) pričakovanje, da bo postal lastnik vsega, nato izjalovilo, ima morebiti na voljo druga pravna sredstva. Tudi posnetki in grafični prikazi, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje, sami zase in skupaj s prej povedanim, tožnikovi dobri veri oporekajo. Dobro je namreč vedel, kaj obsega vsaka nepremičnina in kje so njene meje. Nenazadnje so lastniki sporne nepremičnine prav zato sodelovali v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki to potrjuje (priloga B9). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna ter prepričljiva in je prestala vse očitke, ki jih je vanjo naperil tožnik.

7.Sam pove, da zaslišanja priče A. A. ni predlagal pred koncem obravnave. Po njenem zaključku pa dokazni predlog ni dovoljen in sodišče prve stopnje ga ni smelo izvesti, ne glede na razloge, zakaj naj ga ne bi mogel podati pravočasno. Njegovo sklicevanje nanj v pritožbi, pa je lahko le nedovoljena pritožbena novota. Zanj neugodna izpovedba priče B. A. in njegovo zdravstveno stanje namreč ni razlog, da bi bil predlog za zaslišanje A. A. lahko dovoljen. Pričanje B. A. pa niti ni vplivalo na zaključek sodišča o tožnikovem pomanjkanju dobre vere, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na gornjih okoliščinah.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje toženčevem odgovoru na pritožbo, da tožnik priposestvovanja služnosti (kar poimenuje služnostne pravice) ni zatrjeval niti zahteval. S tožbenim zahtevkom je zajel le lastništvo nepremičnine. Tega pa ob pomanjkanju dobre vere, ki je nujna za priposestvovanje tako po določbah Zakona o lastninskopravnih razmerjih kot po določbah Stvarnopravnega zakonika in seže vse do nakupa prve nepremičnine v letu 1997, ni mogel doseči.

9.Pritožbeni razlogi se niso potrdili, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). To ga je vodilo k zavrnitvi pritožbe in potrditvi sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženec pa je vsebinsko odgovoril na pritožbo. Zato mu mora tožnik povrniti stroške pritožbenega postopka, ki zajemajo 750 odvetniških točk za sestavo odgovora, skupaj z 2 % materialnimi stroški, pa 765 točk. To ob vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Če stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. Ne gre pa tožencu povračilo stroškov za posvet s stranko, saj je to že zajeto z nagrado za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1V nadaljevanju tudi sporna nepremičnina. Vse nepremičnine se nahajajo v k. o. X, zato pritožbeno sodišče tega v nadaljevanju ne bo zapisovalo.