Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožena stranka dokazala, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno zaradi sprememb v organizaciji dela kot posledici zmanjšanja obsega del in nalog v organizacijskih enotah in da ni razpolagala s prostim delovnim mestom, na katerem bi jo bilo mogoče zaposliti, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Pri izbiri delavke, ki ji bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka namreč ni bila dolžna upoštevati kriterijev za izbiro, saj ni šlo za prenehanje potreb po delu večjega števila delavcev.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki, dane iz poslovnega razloga pod opr. št. 014-sk/04 dne 21.1.2004, na ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana in da še velja, zato mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do vzpostavitve delovnega razmerja oz. do morebitne nove zaposlitve pri drugem delodajalcu, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, to je obračunati bruto nadomestila plač v višini, kot če bi delala, plačati prispevke in davke ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečne zapadlosti in vpisati delovno dobo v tožničino delovno knjižico. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/1999 s sprem.) in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno napačno odločitev, da je dejansko stanje zmotno ugotovilo in da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožena stranka. Upoštevalo je le izpoved priče, ne da bi pri tem presojalo tudi listine, ki so bile v spisu. Iz teh listin namreč ne izhaja, da je bilo njeno delovno mesto samostojnega referenta - vodje glavne knjige v resnici ukinjeno do datuma, ko ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, na katero se sklicuje v zvezi z odpovedjo, šele s spremembo sistemizacije, ki velja od 1.10.2004 dalje. Nadalje, uprava tožene stranke je tista, ki sprejema odločitve v zvezi z reorganizacijo in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je reorganizacija dela v računovodstvu stvar direktorice računovodstva. Iz predloženih listin pa ne izhaja, da bi uprava tožene stranke ukinila delovno mesto, na katerem je delala tožnica. Ne glede na to je bila tožena stranka dolžna pri odločanju, kateri od delavk v računovodstvu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, upoštevati kriterije glede na to, da je šlo za zamenljiva delovna mesta, kar pomeni, da je lahko katerakoli od delavk v računovodstvu opravljala dela druge delavke iz te službe. Zaradi tega bi ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja sodišče prve stopnje moralo sprejeti odločitev, da tožena stranka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi na zakonit način, saj kriterijev določanja presežnih delavcev ni pravilno uporabila.
Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, na podlagi analize, s katero je bilo ugotovljeno, da je delo, ki ga je opravljala tožnica, postalo nepotrebno. Gre za poslovno odločitev, ki je bila utemeljena, zaradi zmanjšanja obsega poslovanja v zvezi z ukinitvijo ene od dejavnosti, ki jo je upravljala tožena stranka. O ukinitvi tožničinega delovnega mesta je tožena stranka predložila listino, to je sklepe uprave družbe z dne 16.1.2004. Delovno mesto tožnice je bilo ukinjeno, zato tožena stranka ni bila dolžna uporabiti določb panožne kolektivne pogodbe, na katero se sklicuje tožeča stranka in se nanašajo na postopek ugotavljanja presežnih delavcev. Tožena stranka predlaga pritožbenemu sodišču, naj potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožeče stranke pa kot neutemeljeno zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.
Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 21.1.2004 pod opr. št. 014-sk/04 (priloga A/4). V obrazložitvi je navedeno, da je uprava družbe v skladu s predhodnim sklepom skupščine družbe z dne 25.11.2003 sprejela sklepe o reorganizaciji poslovne enote Biro in skupnih služb, ki so bili potrjeni na skupščini lastnikov 13.1.2004. V skladu s sprejeto reorganizacijo je bilo delovno mesto, na katerem je delala tožnica, to je "samostojni referent - knjigovodja glavne knjige", ukinjeno. S tem je prenehala potreba po delu tožnice na tem delovnem mestu. V odpovedi je navedeno, da je tožena stranka oz. njena uprava, proučila možnosti za prezaposlitev delavke na drugem delovnem mestu, vendar je bilo ugotovljeno, da prostega delovnega mesta ni. Zaradi tega je bil tožnici omogočen daljši odpovedni rok za iskanje zaposlitve in sicer 60 dni.
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je uprava tožene stranke, na podlagi nalog, ki jih je prejela od skupščine, sprejela sklepe v zvezi z reorganizacijo poslovne enote Biro in skupnih služb, dne 15.1.2004 (priloga B/5). Iz teh sklepov med drugim izhaja, da je bilo ukinjeno delovno mesto "samostojni referent - knjigovodja glavne knjige", na katerem je delala tožnica. Razloge za tako poslovno odločitev je opisala direktorica računovodstva pri toženi stranki, H. V. Njeno pričevanje se v bistvenem ujema s podatki iz predloženih listin, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo nanj svojo odločitev o utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Pritožba nima prav, ko uveljavlja, da iz predloženih listin ne izhaja odločitev uprave o ukinitvi delovnega mesta, na katerem je delala tožnica. Uprava tožene stranke je namreč sprejela sklep v zvezi z reorganizacijo poslovne enote Biro in skupnih služb dne 15.1.2004, medtem ko je bila tožnici izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 21.1.2004. Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, kjer navaja, da bi tožnica lahko opravljala katerokoli delo v računovodstvu. Že navedena priča je namreč prepričljivo predstavila razloge, ki so jo pripeljali do odločitve, da predlaga ukinitev delovnega mesta, na katerem je delala tožnica, njen predlog pa je uprava tožene stranke sprejela.
Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določbe panožne Kolektivne pogodbe časopisno-nformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS št. 43/2000), ki se nanašajo na postopek ugotavljanja presežnih delavcev. Določbe 18. čl. navedene KP, na katere se sklicuje tožeča stranka, namreč ni mogoče uporabiti v primeru individualnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, v skladu z določbami členov 96 - 102 Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR). V obravnavanem sporu pa ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru programa razreševanja presežnih delavcev, ki bi ga tožena stranka morala sprejeti v primeru kolektivnega odpuščanja. Zaradi tega tudi ni bila dolžna sprejeti in upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev v smislu 100. čl. ZDR.
V skladu z 2. odst. 88. čl. ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je odpovedni razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje napravilo pravilno dokazno oceno glede obstoja razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki iz poslovnega razloga. Po ugotovitvi, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno zaradi sprememb v organizaciji dela kot posledici zmanjšanega obsega del in nalog v organizacijskih enotah in ob ugotovitvi, da tožena stranka ne razpolaga s prostim delovnim mestom, na katerem bi bilo mogoče tožnico zaposliti, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni mogoče, kar je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajala tudi tožena stranka.
Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen ter da delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ni bilo mogoče nadaljevati. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pa tudi niso podane. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. ZPP, v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).