Jedro

Organ mora pogoj enakega obsega presojati glede na objekt, za katerega se predlaga legalizacija. Sporni objekt se je namreč po letu 1998 zaradi odstranitve prizidka zmanjšal, namen zakona pa ni bil preprečiti legalizacijo v primerih zmanjševanja, pač pa povečevanja gabaritov objekta po letu 1998. Tako je nerelevantno, ali je bil nadstrešek samostojen objekt ali del osnovnega objekta.

Organ je zavrnitev izdaje dovoljenja zaradi podrtega stropa pravilno vezal še na vsebinski pogoj, da mora biti objekt v stanju, ki dovoljuje njegovo uporabo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je zavrnil zahtevek tožnice za legalizacijo objekta daljšega obstoja – za gostinski lokal (bife) na zemljišču parc. št. 623/1, k.o. ... (1. točka izreka) in odločila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil po letu 1998 odstranjen del objekta (nadstrešek), z deli na strehi objekta pa je bilo poseženo tudi v njegovo konstrukcijo. Prav tako se je v objektu zaradi dotrajanosti porušil strop. Tožnica tako ni izkazala, da objekt od 1. 1. 1998 obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti, zato ni izpolnjen pogoj za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja iz 117. člena Gradbenega zakona.

2. Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnica vložila pritožbo na Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženka), ki je pritožbo zavrnilo.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je legalizacijo objekta daljšega obstoja mogoče zavrniti le, če je prišlo do posegov v konstrukcijo objekta na način, da se spremenijo tehnične značilnosti objekta ali njegovi konstrukcijski elementi. Na predmetnem objektu je prišlo le do sanacije strehe zaradi zamenjave dotrajanih elementov, pri čemer novi elementi tako po vrsti materiala kot dimenzijah popolnoma ustrezajo nadomeščenim. Nadalje navaja, da je odstranjeni nadstrešek samostojen objekt, ki je služil izključno obratovanju smučišča A., ne pa tudi brunarici B., legalizacija katere se predlaga. Prav tako porušen strop ne more biti razlog za zavrnitev predloga za legalizacijo, saj strop ni bil odstranjen in tako ni prišlo do nikakršne spremembe obsega objekta. Zaključek organov, da bi tožnica morala predložiti dokaze glede namembnosti objekta, grobo posega v njeno pravico do obravnavanja v postopku, saj se je od nje zahtevalo dokazovanje negativnega dejstva. Sodišču predlaga, da odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi predlaga, kar sodišče obravnava uvodoma, da sodišče izda zamudno sodbo v skladu z 318. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker toženka odgovora na tožbo ni vložila, poslala je le upravni spis, ter se sklicuje na 278. člen ZPP, ki določa obrazloženost odgovora na tožbo. Iz prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izhaja, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Določbe ZUS-1 se torej uporabljajo subsidiarno, če je z njimi izrecno izključena uporaba ZPP, ali, če so z njimi posamezne faze postopka, oziroma procesni inštituti urejeni drugače, kot v ZPP. Iz 38. člena ZUS-1 izhaja, da je sodišče dolžno poslati toženi stranki tožbo v odgovor, toženka pa mora (tretji odstavek) sodišču poslati upravne spise, vendar pa odgovora na tožbo ni dolžna podati (glej stran 255 Zakona o upravnem sporu s komentarjem; k členu 38), zato v posledici, kot je procesna situacija v obravnavani zadevi, ne obstoji tudi obveznost izdaje zamudne sodbe po določbah ZPP.

7. V zvezi z opozorilom tožnice na določbo prvega odstavka 146. člena GZ-1 in zahtevo iz te določbe, da „objekt ostaja v bistveno enakem obsegu“ pa sodišče opozarja, da je tožnica vložila zahtevek na podlagi 117. člena GZ, o njenem zahtevku po tej podlagi je organ odločil in ta odločitev je predmet presoje pred sodiščem. Kolikor tožnica meni, da je bila glede na stanje svojega objekta po določbi 146. člena GZ-1 lahko uspešna, bo morala vložiti zahtevek po tej določbi, sodišče pa je v obravnavanem upravnem sporu vezano načelo o zakonitosti in presojo izpodbijane odločbe po pravnem stanju ob izdaji.

8. Predmet presoje v upravnem sporu je odločba organa, ki je zavrnil zahtevo tožnice za legalizacijo objekta daljšega obstoja – brunarice, na zemljišču parcela 623/1 k. o. ... Ker morajo biti za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po določbi 117. člena GZ izpolnjeni vsi pogoji kumulativno, je organ lahko zavrnil zahtevo za legalizacijo že, če en od pogojev ni izpolnjen.

9. Sodišče bi namreč soglašalo s tožnico, da mora organ pogoj enakega obsega presojati glede na objekt za katerega se predlaga legalizacija. Sporni objekt se je namreč po letu 1998 zaradi odstranitve prizidka zmanjšal, namen zakona pa ni bil preprečiti legalizacijo v primerih zmanjševanja, pač pa povečevanja gabaritov objekta po letu 1998. Tako je nerelevantno, ali je bil nadstrešek samostojen objekt ali del osnovnega objekta. Zgolj podrejeno sodišče poudarja, da glede na razloge organa na katere se v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), pritrjuje njegovemu stališču, da brunarica in nadstrešek nista tvorila dveh objektov ter da je bil nadstrešek konstrukcijsko vpet v osnovni objekt, kot izhaja iz fotografij v upravnem spisu.

10. Sporno pa je, ali se za obravnavani objekt lahko izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja, zaradi porušenega stropa v notranjosti. Da je strop znotraj objekta porušen ni sporno, izhaja iz fotografij iz leta 2008, zapisnika o inšpekcijskem ogledu z dne 3. 11. 2015 in navedb same tožnice. Dejstvo porušenega stropa je organ povezal z zakonskim pogojem, da mora objekt obstajati v enakem obsegu, in menil, da ker se je objektu porušil strop stanje objekta in s tem njegov obseg ni enak kot pred letom 1998. Tožnica ugovarja, da glede na to, da strop ni bil odstranjen in objekt ni bil spremenjen tako, da obstaja naprej brez stropa, ni prišlo do nikakršne spremembe obsega objekta, saj bo strop po končanem postopku legalizacije obnovljen in povrnjen v stanje, v kakršnem je bil. Da se zaradi porušenega stropa obseg objekta ni spremenil sodišče s tožnico soglaša in meni, da zavrnitve zaradi porušenega stropa organ ne bi smel vezati na neizpolnjevanje pogoja enakega obsega.

11. Vendar je organ zavrnitev izdaje dovoljenja zaradi podrtega stropa vezal še na vsebinski pogoj, ki izhaja iz 117. člena GZ, ne direktno iz prvega odstavka, ampak iz celotne vsebine 117. člena GZ, da mora biti objekt v stanju, ki dovoljuje njegovo uporabo. To določa 9. odstavek 117. člena GZ z zakonsko fikcijo, da ima objekt za katerega je bilo izdano dovoljenje za objekt daljšega obstoja, uporabno dovoljenje in tretji odstavek 117. člena GZ, ki določa, da se dovoljenje za objekt daljšega obstoja ne izda, če gre za nevaren objekt, za katerega je bil izrečen inšpekcijski ukrep. Po 38. točki 3. člena GZ je uporabno dovoljenje odločba, s katero se dovoljuje uporabo objekta. Da se v obravnavanem primeru objekt ne uporablja med strankami ni sporno, saj tožnica to navaja tudi v tožbi v zvezi z namembnostjo objekta, pa tudi, da bo pred uporabo podrt strop treba predhodno popraviti. Torej objekt ob presoji, ali izpolnjuje pogoj za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, vseh pogojev ni izpolnjeval, saj ni sposoben za uporabo. Stanje gradnje (neobstoj stropa) ne bi omogočalo pridobitve uporabnega dovoljenja, zato je organ na tej dejanski in pravni podlagi izdajo dovoljenja lahko zavrnil. 12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker sta se stranki v skladu z 279. a členom ZPP glavni obravnavi odpovedali.

13. Odločitev o stroških postopa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.