Jedro

Določilo 1. odstavka 108. člena ZPP se uporablja le v primeru, če je vloga formalno pomanjkljiva, kar pa v obravnavanem primeru ni bila. Prav tako tožba tožeče stranke ni bila vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna, kar je stvar materialnega prava. Dejstva, ki jih je dokazovala tožeča stranka se pač tekom prvostopnega postopka niso izkazala za ugotovljena, druge podlage pa ni podala. Zato tožeča stranka neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču kršitev materialnopravnega vodstva, torej, da se ni vodil postopek še v smeri, ki je ni nikoli zatrjevala.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se medsebojna pogodba št. 1/2003 strank in aneks k tej pogodbi razvežeta, prav tako pa tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 127.894,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi in ji povrniti nastale pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 3.548,10 EUR.

Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka dve pritožbi, obe se nanašata zgolj na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine. V obeh pritožbah uveljavlja tožeča stranka vse pritožbene razloge in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke za plačilo odškodnine in stroškov ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo posamezne materialnopravne določbe, niso pa podane tudi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma kršitve v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s 1. odst. 108 člena ZPP.

Predvsem ima izpodbijana sodba prav vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ni pa tudi podano nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe z vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Izpodbijana sodba je nasprotno sistematično, pravilno in zgoščeno odgovorila prav na vsa pravno pomembna vprašanja in jih tudi pravilno obrazložila. K temu pravzaprav pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Na posamezne pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še dodaja: Pritožba tožeče stranke (prva z dne 28.9.2009) neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču pravno nekorektno formaliziranje njenih navedb z utemeljitvijo, da so bile vse potrebne trditve za ugoditev zahtevka z njene strani podane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi z dne 27.6.2008, pa tudi tekom celotnega postopka vztrajala pri svoji trditvi, da ji je škoda s strani tožene stranke nastala zato, ker le-ta ni odkupila tolikšne količine semena posušenih bučk golic letine 2003 ustrezne kvalitete, kot sta se s pogodbo in aneksi dogovorili, čeprav naj bi bila vsa dogovorjena količina na razpolago pri tožeči stranki že v času določenega prevzema med 13.10 in 17.10.2003. Tožeča stranka tako tekom tega postopka nikdar ni zatrjevala, da celotne količine blaga v času, ki je bil določen z aneksom (od 13.10. do 17.10.2003), ne bi imela na razpolago. V zvezi s tem pa je tožena stranka navajala in dokazovala, da blaga v celotni dogovorjeni količini ni mogla prevzeti v navedenem obdobju ravno zato, ker ga tožeča stranka takrat ni imela na razpolago. Trditve tožeče stranke na plačilo odškodnine so se torej nanašale na dejstvo, da naj bi v času, ki je bilo aktualno, blago imela na razpolago, tožena stranka pa ga ni hotela prevzeti, kljub temu, da jo je na to pozivala. Glede na navedeno je razumljivo, da je materialno procesno vodstvo predsednika senata prvostopnega sodišča potekalo v smeri da se ugotavljajo predvsem vsa tista pravno pomembna dejstva, ki sta jih stranki zatrjevali in so bila sporna.

Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je predvsem predloženih listin in zaslišanja prič, pravilno ugotovilo, da tožeča stranka celotne količine blaga, kot je bila dogovorjena med strankama ni imela na razpolago v času prevzema, to je med 13. do 17.10.2003 in da je tožena stranka prevzela prav vse blago, ki ga je tožeča stranka takrat imela. To pa pomeni, da se trditve tožeče stranke, kot jih je tekom postopka navajala, niso izkazale za ugotovljene. Tudi v drugi pritožbi (z dne 30.9.2009) tožeča stranka vztraja pri teh (nedokazanih) trditvah, torej, da je imela vso dogovorjeno količino blaga v spornem času dobave na razpolago. To dejstvo je potrdil zgolj direktor tožeče stranke J. K., ki pa mu prvostopno sodišče pravilno, glede na druge izvedene dokaze, ni moglo slediti. Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijano sodbo, ki je sledilo prepričljivi izpovedbi priče S. V., saj je bila ta podprta tudi z listinskimi dokazi, predvsem z dopisom tožene stranke z dne 24.12.2003 in z analizo izvida količinskega in kakovostnega kontrolorja I. d.d. z dne 16.10.2003. Vsi navedeni dokazi pa potrjujejo, da tožeča stranka v času dogovorjene dobave med 13. in 17.10.2003 ni imela na razpolago več blaga, kot ga je tožena stranka dejansko odpeljala. Zato (druga) pritožba tožeče stranke, ki izpodbija takšno ugotovljeno dejansko stanje, ni utemeljena. Tožeča stranka teh navedb, ki jih navaja v pritožbi ni dokazala. Pritegnitev izvedenca na drugačno odločitev ne bi mogla vplivati. Bistveno za drugačno odločitev bi bil s strani tožeče stranke zgolj verodostojen dokaz, da je imela v času dogovorjene dobave blaga, vse blago dejansko na razpolago, tožena stranka pa ga ni hotela prevzeti.

Prvostopno sodišče je tako pravilno ugotovilo, da v dogovorjenem roku dobave tožeča stranka ni imela na razpolago vseh 95.000 kg suhih semen bučk golic, ampak le 17.918 kg, od katerih pa je bilo ustrezne kvalitete (to ni sporno) le 15.442 kg. Tožeča stranka tako ni izkazala nedopustnega protipravnega ravnanja tožene stranke pri dogovorjeni dobavi v času med 13. in 17.10.2003. Kot je že povedano se je postopek v navedeni zadevi vodil le v smeri tistih ugotovitev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka (torej, da je imela pripravljeno celotno količino blaga že v času dogovorjene dobave) in v okviru trditev tožene stranke, ki je temu nasprotovala. Prvostopno sodišče je potem, ko je po izvedenem postopku ugotovilo, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala, sicer pravilno ugotovilo, da bi lahko zahtevala tožeča stranka od tožene stranke prevzem blaga tudi kasneje, saj je zaključilo, da pravočasna izpolnitev obveznosti tožeče stranke ni bila bistvena sestavina pogodbe. Vendar tožeča stranka teh dejstev in takšne podlage nikoli ni zatrjevala. Ker manjka takšna trditvena podlaga tožeče stranke, je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da o njej ni moglo odločati. V tem primeru ne gre za nepravilno uporabo 1. odstavka 108. člena ZPP kot očita pritožba prvostopnemu sodišču. To določilo se uporablja le v primeru, če je vloga formalno pomanjkljiva, kar pa v tem primeru ni bila. Prav tako tožba tožeče stranke ni bila vsebinsko pomanjkljiva oziroma nesklepčna, kar je stvar materialnega prava. Dejstva, ki jih je dokazovala tožeča stranka se pač tekom prvostopnega postopka niso izkazala za ugotovljena, druge podlage pa ni podala. Zato tožeča stranka neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču kršitev materialnopravnega vodstva, torej, da se ni vodil postopek še v smeri, ki je ni nikoli zatrjevala. Tožeča stranka, ki je prišla dne 18.10.2003 z dobavo blaga v zamudo, bi morala, če bi hotela z zahtevkom uspeti še trditi in dokazati, da je toženo stranko, ker v prvotno dogovorjenem času ni imela blaga na razpolago (kar pa ni nikdar priznala), k prevzemu blaga pozivala tudi kasneje in da je blago kasneje dejansko imela na razpolago, tožena stranka pa tega blaga kasneje ni prevzela. Vendar takšnih trditev, kot pravilno ugotavlja prvostopna sodba, nikdar ni postavila, niti ni takšnih dokazov predložila. Očitati prvostopnemu sodišču, da bi jo moralo glede na njene trditve še posebej opozarjati na dodatno podlago, gre po oceni pritožbenega sodišča predaleč, saj se drugačna podlaga ni nikdar zatrjevala.

Pritožbeno sodišče je v omenjeni obrazložitvi presodilo in obrazložilo vse navedbe obeh pritožb, ki so odločilnega pomena. Ker je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožeča stranka z obema pritožbama ni uspela. Zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.