Jedro

Stranki se o razporeditvi bremena stroškov sodnega postopka (vnaprej in ne glede na izid spora) ne moreta dogovoriti, saj gre za določbo o procesu, avtonomija volje strank, ki velja glede urejanja obligacijskih razmerij, pa se ne razteza tudi na procesne določbe.

Zavarovalnica pride v zamudo v štirinajstih (na podlagi dogovora lahko tudi manj) dneh, odkar je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer oziroma odkar sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti, če je za to potreben določen čas. V tej zadevi je nastopil drugi položaj, saj je toženka lahko ugotovila znesek svoje obveznosti šele takrat, ko je razpolagala z medicinsko dokumentacijo, iz katere je izhajalo tožnikovo zdravstveno stanje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo 26.599,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 6.254,66 EUR od 14. 11. 2012 dalje do plačila in od zneska 20.344,34 EUR od 24. 1. 2014 dalje do plačila, v preostanku (20.449,00 EUR) pa ga zavrnilo. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.628,73 EUR.

2. Tožnik je vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni v skladu s pritožbo tožnika, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Sodišče je priznalo tek zakonskih zamudnih obresti od dne 14. 11. 2012 in ne od 6. 6. 2012, kot je zahteval tožnik, obrazložitev sodišča v tem delu pa je zelo pavšalna in nedokazana. Tožnik je zahteval obresti od 6. 6. 2012 zato, ker je toženka po osebnem pregledu tožnika slednjega obvestila, da mu je priznana 3,63 % invalidnost. Neutemeljeno je stališče sodišča, da bi moralo zasledovati, kdaj naj bi bilo zdravljenje zaključeno oziroma do kdaj je tožnik pošiljal dokumentacijo toženki. Dne 6. 6. 2012 je imela toženka dokumentacijo, na podlagi katere bi morala tožniku oceniti višjo invalidnost (vsaj 39%), tožnik pa je bil pred tem datumom tudi osebno pregledan pri cenzorju toženke. Sodišče je napačno ocenilo, da bi za to obdobje morale teči obresti le od zneska 6.254,66 EUR, ker naj bi tožnik zahteval le invalidnost po točkah 123a (supinacija in pronacija podlahtnice leve in desne roke) in 171 (endoproteza kolena) šele z vlogo z dne 24. 1. 2014. Drži, da je z vlogo zahteval dodatno invalidnost zaradi predvidene endoproteze in dodatnih težav z desnim komolcem in zapestjem, ker pa je že vtoževal v tožbi. Pred vstavitvijo endoproteze je imel tožnik invalidnost kolena 25%, z njeno vstavitvijo pa so bile težave odpravljene, kar je izničilo invalidnost po točkah 170 in 168b in je prišla v poštev točka 171, ki določa 30% invalidnost. Tožnik je težave s kolenom uveljavljal že s tožbenim zahtevkom in ne šele s pripravljalno vlogo z dne 24. 1. 2014, kot navaja sodišče. Pri postavitvi tožbenega zahtevka se je tožnik opiral na oceno invalidnosti, ki jo je podal cenzor zavarovalnice. Invalidnost, glede katere tečejo zakonske zamudne obresti od 6. 6. 2012, bi morala biti najmanj 46% oziroma 25.461,46 EUR. Invalidnost kolena je bila do vložitve 2. pripravljalne vloge najmanj 25%, kar pomeni da je razlika do 30% le 5%, kar je bilo zahtevano z drugo pripravljalno vlogo. Sodišče je glede invalidnosti kolena napačno obrazložilo, da plačilo zavarovalnine v višini 5% invalidnosti zaradi ohlapnosti levega kolena s strani toženke ni bilo prepozno, ker naj bi se odstotek določil šele po vstavitvi endoproteze. Toženka je ta odstotek priznala že z dopisom z dne 23. 4. 2013, zavarovalnica je za ohlapnost kolena dne 23. 3. 2012, torej leto prej, priznala 15% na osnovi enakih dokazil, endoproteza pa je bila vstavljena šele 19. 5. 2014, torej več kot eno leto dni po tem, ko je toženka priznala invalidnost v višini 5% po točki 170a. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik uspel s približno 60%. Tožnik je zahteval 47.048,00 EUR, sodišče mu je prisodilo znesek 34.616,51 EUR, zmanjšan za 8.131,07 EUR, kolikor mu je toženka že priznala. Od tega zneska je toženka pred pravdo plačala le 2.009,24 EUR, šele po vložitvi tožbe pa je naknadno plačala še 6.121,82 EUR, kar se mora upoštevati pri uspehu. Tožnikov uspeh je torej 69%. Tožnik je priglasil nagrado po tarifni št. 3100 s količnikom 2,05 in pojasnil, da je v njej vključena tudi nagrada po tar. št. 2200 do 2202. 3. Toženka je vložila pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Odločitev sodišča v zvezi z neupoštevanjem določb Posebnih pogojev za dodatno nezgodno zavarovanje pri življenjskem zavarovanju ZAŽ 57/02 (v nadaljevanju Pogoji) in Tabele invalidnosti ZAŽ 52/0 (v nadaljevanju Tabela) je napačna. Sodišče ni niti nakazalo, da se bo ukvarjalo z ničnostjo posameznih določb in s tem toženki ni bila dana možnost, da se izjasni o tem. Tožnik je le pavšalno ugovarjal ničnosti določb Pogojev, ne pa Tabele, in ni podal trditev, da določbe nasprotujejo določbam Obligacijskega zakonika (OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Trdil je le, da pogoji ne morejo zmanjševati ugodnosti, ki posamezniku pripadajo po zakonu. Bilo je kršeno razpravno načelo. Tožnik se je strinjal z uporabo pogojev in tabele, kar je razvidno iz tega, da je sprejel ugotovitve izvedenca o višini invalidnosti. Sicer sodišče na vprašanje ničnosti pazi po uradni dolžnosti, vendar mora presojo dopuščati trditvena podlaga strank. Ničnost ni podana tudi zato, ker gre za pogodbeno zavarovanje, ki ga je tožnik sklenil prostovoljno. Edino, čemur je specificirano nasprotoval, je uporabi obrazca Meritve gibljivosti toženke. Določba 4. točke 5. člena Pogojev in Tabele za sodišče ni upoštevno, kljub temu da ju je prejel in mu je agent razložil, da bo lahko zavarovalnina manjša zaradi degenerativnih sprememb. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni postavila trditve, da je tožnika ob sklenitvi zavarovanja povabila na pregled, da bi ugotovila, ali pri njem obstajajo degenerativni pojavi, saj tožnik tega ni zatrjeval, sodišče pa je izhajalo iz njegove izpovedbe. Ne drži, da je obstoj degenerativnih sprememb mogoče ugotoviti le s specialističnimi pregledi, ampak tudi iz zdravstvene dokumentacije zavarovanca, kar je izvedenec tudi storil. Zahteva sodišča, da je treba vse zavarovance pregledati, je nerealna, neizvedljiva in neekonomična. Podatke o zdravstvenem stanju potencialnih zavarovancev je mogoče pridobiti na druge načine, na primer z izpolnitvijo vprašalnikov, kar je toženka storila. Tudi druge zavarovalnice imajo podobne določbe o upoštevanju drugih vzrokov, ki prispevajo k invalidnosti, zato navedeno določilo tudi zato ne more biti nepošteno do zavarovancev. Sodišče je odločilo, da je določilo 3. odst. Splošnih določil Tabele nično, čeprav je tožnik dejal, da bi se za zavarovanje odločil tudi, če bi mu agent pojasnil, da se upošteva stanje, ki nastane v treh letih po poškodbi (določeno je obdobje dokončnosti ocenjevanja invalidnosti), zato je sodišče odločilo v nasprotju z izpovedbo tožnika. Določilo je nelogično, saj zavarovalnica ne more biti v nedogled v negotovosti. Določilo 6. točke 8. člena Pogojev po mnenju toženke ni nično, saj je tožnik pogoje prejel in sprejel, saj gre za pogodbeno in ne obvezno zavarovanje. Glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je treba upoštevati, da je tožnik šele po vložitvi tožbe v kasnejših vlogah predložil dokumentacijo, ki se nanaša na zdravljenje leta 2013, tako da obresti ne morejo začeti teči prej kot pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Glede na trikrat spremenjene ocene invalidnosti (21,66%, 47,99%, 58,36 % oz. 68,36%), dodatno zaslišanje izvedenca ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja. Sporna je ocena invalidnosti po poškodbi levega kolena nad 5%, kar je bilo izplačano. Omejena supinacija in pronacija obeh podlahtnic ni omenjena v nobenem izvidu po odpustu iz U. Do poškodbe levega zapestja ni prišlo kot posledica zloma kostnih struktur ali izpaha, zato ni izpolnjen pogoj za priznanje invalidnosti po t. 125 Tabele. Sodišče na 13. strani samo navede, da je utrpel le zvin zapestja in ne zloma ali izpaha. Sporno je torej 39,55% priznane invalidnosti.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, medtem ko slednja ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi toženke

6. Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da 6. točka 8. člena Splošnih pogojev(1) v delu, ki določa, da vsi stroški sodnega postopka ne glede na izid spora bremenijo tožnika, če ne prijavi nezgode z ustrezno dokumentacijo, ni nična. Toženka je svoje nestrinjanje v pritožbi utemeljila s tem, da je tožnik Splošne pogoje (s)prejel in da gre za pogodbeno zavarovanje. Pritožbeno sodišče je stališča, da se stranki o tem nedvomno ne moreta dogovoriti, saj gre za določbo o procesu, avtonomija volje strank, ki velja glede urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), pa se ne razteza tudi na procesne določbe. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da Splošni pogoji niso podzakonski akt, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč urejajo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, pri čemer vsebina medsebojnih pravic in obveznosti ni bila predmet pogajanja med strankama, temveč jih je enostransko določila toženka v obliki splošnih pogojev. Ne glede na prej povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da uporaba določbe niti ne pride v poštev, saj je tožnik glede na ugotovitve sodišča prve stopnje 28. 5. 2010 prijavil nezgodo z medicinsko dokumentacijo, s katero je takrat razpolagal, in jo pošiljal tudi naknadno do 28. 10. 2011. Tožbo je vložil šele potem, ko mu je zavarovalnica glede na takratno stanje poškodb priznala stopnjo invalidnosti, s katero pa se ni strinjal. Po tem trenutku torej ni bilo nobene potrebe več, da bi zavarovalnici pošiljal medicinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je sicer kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču pravilno upoštevalo načelo uspeha pri porazdelitvi stroškov, prav tako je ustrezna odločitev, da tožniku gredo obresti. O tem, ali je sodišče pravilno določilo trenutek, od katerega tečejo, bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7. Nasprotno toženka utemeljeno opozarja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnika ne veže oziroma je nična določba 4. točke 5. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se obveznost toženke ustrezno zmanjša, če so na okvaro zdravja, ki je posledica nezgode, vplivala tudi obolenja, degenerativne spremembe oziroma degenerativna stanja ali hibe. Nepoštenost določbe prvostopenjsko sodišče vidi v tem, da ob upoštevanju degenerativnih sprememb zavarovanec prejme manjši znesek zavarovalnine zgolj zaradi poteka časa, da je v nasprotju s pričakovanji poškodovanca in da nasprotuje smislu zavarovanja za primer poškodbe. Sodišče prve stopnje je ob tem spregledalo dejstvo, da je dodatno nezgodno zavarovanje prostovoljno in pogodbeno zavarovanje, pri čemer zavarovalnica želi čimbolj zmanjšati svoje rizike. K temu spada tudi izključitev iz zavarovalnega kritja invalidnost, ki ni posledica nezgode, temveč degenerativnih sprememb. Ugotovitev sodišča, da je bil tožnik ob podpisu pogodbe seznanjen s Splošnimi pogoji ter da mu je agent izrecno omenil, da bo lahko zavarovalnina manjša zaradi degenerativnih sprememb, in dejstvo, da je določba povsem jasna in razumljiva, dajeta podlago za sklep, da je s podpisom pogodbe tožnik privolil na tako porazdelitev rizikov. Dejstvo, da tožnik ob zaslišanju ni vedel, kaj so degenerativne spremembe, ne more voditi do drugačnega zaključka.

8. Iz enakega razloga je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje o ničnosti določbe 3. točke 10. člena Splošnih pogojev, ki določa, da v primeru, da se posledice poškodbe ne ustalijo niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje ob poteku tega roka in po njem določi odstotek invalidnosti. Strinjati se je z ugotovitvijo sodišča, da tožnik ni vedel povedati, ali ga je agent seznanil z opisano omejitvijo izplačila, da pa so mu bili Splošni pogoji, ki so vsebovali to določbo, izročeni skupaj s polico. Utemeljeno pa pritožba izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik podvomil, ali bi sklenil nezgodno zavarovanje, če bi mu agent predstavil vsebino sporne določbe. Sprva je namreč povedal, da če bi se odločil za sklenitev zavarovanja, bi se strinjal s to določbo, šele kasneje, na vprašanje njegove pooblaščenke, je dejal to, kar je sodišče povzelo v obrazložitvi. Zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da je opisana določba nična, je ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje štelo kot relevantne vse posledice poškodbe, ki so nastale zaradi prometne nezgode. Sodišče prve stopnje bo upoštevaje določbo v ponovljenem postopku moralo zamejiti posledice poškodb, ki so nastale znotraj časovnega okvira od 30. 1. 2010 do 30. 1. 2013, od tistih, ki so nastale po tem datumu, saj so le prve odločilne za določitev stopnje invalidnosti. Sodišče naj ne postavi ločnice strogo na končni datum, temveč naj upošteva tudi stanje po tistih posegih, za katere je bilo že pred tem datumom jasno, da jih bo treba opraviti, vendar zaradi različnih dejavnikov do njih pred potekom treh let od nezgode ni prišlo.

9. Toženka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ne postavi novega izvedenca, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Strinjati se je z razlogi izpodbijane sodbe, da je pomembno, da je končno (popravljeno) mnenje pravilno in razumljivo, ne glede na to, da izvedenčevo delo na začetku ni obetalo. Morebitne preostale pomanjkljivosti bi se morale poskusiti odpraviti z njegovim zaslišanjem, šele potem, če to ne bi bilo mogoče, bi bilo sodišče dolžno postaviti novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Toženka ni zahtevala njegovega zaslišanja, saj je štela, da to glede na trikrat spremenjene ugotovitve invalidnosti ne bi doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja, zato je bil njen dokazni predlog za postavitev novega izvedenca utemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje resda omenjenega dokaznega predloga ni izrecno zavrnilo v okviru dokaznega sklepa, vendar zavrnitev jasno izhaja iz obrazložitve na 10. in 11. strani izpodbijane sodbe.

10. Ne nazadnje tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tek zakonskih zamudnih obresti vezati na trenutek izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nima podlage v materialnem pravu.

O pritožbi tožnika

11. Tožnik utemeljeno izpodbija prvostopenjsko odločitev v obrestnem delu, in sicer glede začetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na prvi in drugi odstavek 943. člena OZ, saj gre za pogodbeno razmerje med strankama. V skladu z njim zavarovalnica pride v zamudo v štirinajstih (na podlagi dogovora lahko tudi manj) dneh, odkar je dobila obvestilo, da je nastal zavarovalni primer oziroma odkar sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti, če je za to potreben določen čas. V tej zadevi je nastopil drugi položaj, saj je toženka lahko ugotovila znesek svoje obveznosti šele takrat, ko je razpolagala z medicinsko dokumentacijo, iz katere je izhajalo tožnikovo zdravstveno stanje. To je bilo glede na ugotovitev sodišča prve stopnje 28. 10. 2011, ko je tožnik toženki poslal zadnji izvid, toženka pa po tem datumu ni zahtevala dodatne dokumentacije. Glede na to je šteti, da je toženka prišla v zamudo 11. 11. 2011. Tožniku bi zato lahko šle zakonske zamudne obresti od naslednjega dne, to je od 12. 11. 2011, in ne šele od 14. 11. 2012, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pri tem je treba upoštevati, da jih je tožnik zahteval šele od 6. 6. 2012, zato mu gredo šele od tega datuma. Razlogi glede obrestnega dela so nejasni, saj iz njih ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti vezalo na ta datum. Pritožba torej utemeljeno smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je znesek 6.254,66 EUR, od katerega naj bi glede na tožnikove trditve tekle zakonske zamudne obresti od 6. 6. 2012 (od zgodnejšega datuma), prenizek. Izhajajoč iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da je bila toženka v zamudi glede plačila po točkah 82, 84, 125 in 164, sporni, s strani toženke še neplačani del res predstavlja 11,30 % stopnjo invalidnosti in tako 6.254,66 EUR. Zraven pa bi nedvomno sodil tudi nek odstotek invalidnosti v zvezi s kolenom, saj pritožnik utemeljeno poudarja, da je okvaro kolena uveljavljal že v tožbi in ne šele v drugi pripravljalni vlogi, glede na ugotovitve izpodbijane sodbe pa so celotno poškodbo kolena ugotovili že veliko pred vložitvijo druge pripravljalne vloge, in sicer 24. 5. 2011, toženka je invalidnost v zvezi s to poškodbo v delu celo priznala. Resda je sodišče invalidnino po vstavitvi endoproteze pravilno priznalo le po točki 171 Tabele, ki je nadomestila točki 168a in 170, vendar to ne vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti, kar naj sodišče upošteva v ponovljenem postopku. V nobenem primeru pa zakonske zamudne obresti ne tečejo šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, za kar si prizadeva toženka v pritožbi.

12. Končno tožnik utemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje mu napačno ni priznalo nagrade za predpravdni postopek po tar. št. 2200 ZOdvT, čeprav jo je priglasil. Si pa tožnik napačno tolmači vštetje 0,75 nagrade, saj to ne pomeni, da gre za vsoto koeficientov (1,3x + 0,75x; pri čemer je x osnova, ki je odvisna od vrednosti spornega predmeta), zato, ker je nagrada po tar. št. 2200 ZOdvT določena v razponu (od 0,5 do 2,5) in ker vštetje 0,75 te nagrade pomeni, da se zmanjša za toliko (je del nagrade za postopek). Torej se prizna le 0,25 nagrade poleg nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT.

13. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbama, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Izpodbijana sodba se zaradi napačnega materialnopravnega stališča o ničnosti določb 4. točke 5. člena in 3. točke 10. člena Splošnih pogojev ni opredelila do vprašanja, ali je del poškodb pripisati degenerativnim spremembam pri tožniku, in pri oceni stopnje invalidnosti ni upoštevala stanja po treh letih od nezgode. V tem pogledu je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, zato je vprašljivo, ali je odmera zavarovalnine sodišča prve stopnje pravilna. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva preudarke, vsebovane v obrazložitvi, in vnovič oceni stopnjo invalidnosti in tožniku prisodi ustrezno zavarovalnino.

14. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev že iz navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Razveljavitev prvostopenjske sodbe vključuje tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, ki je odvisna od končnega izida pravde. Enako velja za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o vseh stroških postopka v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo sodišču prve stopnje.

Op. št. (1): To določilo poleg omenjenega zavarovancem odreka tudi pravico do povračila obresti na dosojeno vsoto, če ta ne prijavi nezgode z ustrezno dokumentacijo zavarovalnici.