Jedro

Zaradi varstva denacionalizacijskega zavezanca oziroma njegovih dedičev smejo le-ti odškodnino zahtevati le od denacionalizacijskega zavezanca in se jih ne tiče, kdo je dejansko uporabljal nepremičnine. Čeprav je tako tožeča stranka morala plačati to odškodnino, pa to še ne pomeni, da ni bila s tem oškodovana (v razmerju do dedičev je imelo to oškodovanje podlago v zakonu, take podlage pa ni bilo v razmerju z dejanskimi uporabniki).

Terjatev tožeče stranke pa ni nastala že s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, takrat je nastala le obveznost tožeče stranke, da nepremičnine vrne denacionalizacijskemu upravičencu. Tožeči stranki tudi škoda v njenem premoženju ni nastala že z izdajo sodbe ali z njeno pravnomočnostjo, temveč šele takrat, ko sta tožnici plačali odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži do izdaje končne odločbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 121.403,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2016 dalje do plačila in drugo tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 278.596,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2016 dalje do plačila; prav tako je zavrnilo primarni zahtevek tožnic v delu, ki glasi, da jima je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi; (2.) odločilo, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna prvo in drugo tožeči stranki kot solidarnima upnikoma plačati 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2016 dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožnicama povrniti pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili tožnici iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagali, naj višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnici od toženke terjata plačilo 400.00,00 EUR, ki sta jih kot odškodnino plačali A. A., B. B., C. B., D. B., E. B., F. A. in G. A. (v nadaljevanju bo višje sodišče uporabljalo zanje označbo A./B.) kot dedičem denacionalizacijskega upravičenca H. H., in sicer zaradi nezmožnosti uporabe v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin parc št. 50/1, 50/4, 50/5 in 50/6, vse k. o. ..., na naslovu ... Upravna enota ... je z delno odločbo številka 321-208/92-K1 z dne 28.7.2003 z dnem pravnomočnosti te odločbe (22.9.2003) v korist H. H. vzpostavila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 50/1 stavba 374 m2, 50/4 poslovna stavba 260 m2, 50/5 dvorišče 545 m2 in 50/6 dvorišče 1056 m2, vse k. o. ..., ki so v naravi predstavljale zadružni dom skupaj s starim objektom, to je brivnica, skladišče in funkcionalno dvorišče. V odločbi je kot zavezanca za vračilo v last določila prvo tožnico. 22.8.2007 so dediči H. H. zoper prvo tožnico in toženko vložili tožbo, s katero so na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen zahtevali plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin v času do uveljavitve ZDen, to je od dne 7.12.1991 do pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo podržavljeno premoženje vrnjeno, to je do dne 22.9.2003. Drugi odstavek 72. člena ZDen določa: Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo.

6. Med pravdnim postopkom ni bilo sporno, da je bila v obdobju 7.12.1991 - 22.9.2003 J. z.o.o. dejanski uporabnik in posestnik vrnjenih nepremičnin, razen v delu, ki bo obrazložen v nadaljevanju, edina povezava prve tožnice z nepremičninami je bila ta, da je bil njen pravni prednik TOZD v listu C zemljiške knjige vpisan kot imetnik pravice uporabe, zato jo je upravni organ v odločbi določil za zavezanca za vračilo v last. Postopek se je nadaljeval, dokler ni bilo nazadnje o odškodnini odločeno s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2468/2007- I z dne 8. julija 2014 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 816/2015 z dne 13. maja 2015. Odločeno je bilo, da je tukajšnja prva tožnica dolžna tožnikom A./B. plačati skupaj 361.480,69 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2007 dalje do plačila kot odškodnino zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranih nepremičnin v obdobju od 7.12.1991 do 22.9.2003. Upniki A./B. so zoper prvo tožnico vložili tudi predlog za izvršbo. Upnica A. A. je od nje izterjala znesek 121.403, 01EUR, z ostalimi upniki pa je sklenila poravnavo, s katero se je zavezala v popolno poravnavo obveznosti po sodbi in sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2468/2007-I z dne 8. julija 2014 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 816/2015 z dne 13. maja 2015, plačati 400.000,00 EUR (v kar je že bil vračunan izterjani znesek 121.403,01 EUR). Kot solidarni dolžnik je k pogodbi o poravnavi pristopila druga tožnica, ki je dne 31.12.2015 upnikom plačala manjkajoči znesek do popolnega poplačila, to je znesek 278.596,99 EUR. Druga tožnica je k dogovoru o poravnavi pristopila na podlagi njene iz zakona izhajajoče solidarne odgovornosti, saj je nastala z oddelitvijo dela premoženja prvo tožeče stranke (636. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Statusna sprememba – oddelitev z ustanovijo drugo tožeče stranke – je bila v sodnem registru izvedena dne 16.11.2011. Vračilo plačane odškodnine tožnici zahtevata od toženke kot pravne naslednice dejanskega uporabnika vrnjenih nepremičnin, čeprav je bila prva tožnica v zemljiški knjigi vknjižena kot imetnica pravice uporabe, saj zemljiška knjiga ni bila usklajena z dejanskim stanjem, kar je bilo takrat pogosto, saj nikoli ni imela nobene koristi od teh nepremičnin, ki nikoli niso bile njeno premoženje.

7. Toženka se zahtevku upira z navedbami, da je bila prva tožnica z denacionalizacijsko odločbo določena kot zavezanka za vračilo, prav tako je bilo plačilo odškodnine naloženo le njej, zahtevek tožnikov A./B. zoper njo je bil zavrnjen. Prav tako ni naslednica J. z.o.o. in s tožnico ni bila v nobenem pravnem razmerju. Zahtevek je tudi zastaran.

8. Pritožbeni očitek, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje in toženke, da sta sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2468/2007-I z dne 8. julija 2014, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 816/2015 z dne 13. maja 2015, pravni temelj tudi za razmerje med pravdnima strankama, je utemeljen.

9. Navedena sodba je pravnomočno odločila le o tem, kdo je dedičem po denacionalizacijskem upravičencu dolžan povrniti odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen. To je le prva tožnica, ki je bila tudi denacionalizacijski zavezanec. V ničemer pa navedena pravdna zadeva ne razrešuje razmerja med pravdnima strankama. Glede na to, da je to odškodnino denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovim dedičem dolžan povrniti le denacionalizacijski zavezanec, je nadaljnja porazdelitev naloženega bremena med osebe, ki so imele korist od uporabe denacionaliziranega premoženja, stvar oseb, ki so odškodnino plačale na eni strani, in oseb, ki so premoženje koristile. Ravno to razmerje pa tožnici urejata v obravnavani zadevi.

10. Med postopkom je toženka uveljavljala, da ni pasivno legitimirana (med drugim tudi) zato, ker ni pravna naslednica J. z.o.o. in da že zato ni uporabljala nepremičnin. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ta ugovor ni utemeljen. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra (A26) izhaja, da je bila ta zadruga 18.3.2005 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je tako njena pravna naslednica. Ni pa sporno, da je nepremičnino do vračila denacionalizacijskemu upravičencu (čeprav ne v celoti, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) uporabljala J. z.o.o. 11. Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da je tožeča stranka morala plačati odškodnino dedičem A./B. na podlagi pravnomočne sodbe. Zato v razmerju do dedičev plačilo ni bilo brez pravne podlage, ne glede na to, da sta po pravnomočnosti sodbe tožnici z dediči sklenili še poravnavo. Vendar pa ima tožeča stranka prav, da gre v obravnavani zadevi za posebna razmerja oziroma določene posebnosti. Zaradi varstva denacionalizacijskega zavezanca oziroma njegovih dedičev smejo le-ti odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen zahtevati le od denacionalizacijskega zavezanca in se jih ne tiče, kdo je dejansko uporabljal nepremičnine. Čeprav je tako tožeča stranka morala plačati to odškodnino, pa to še ne pomeni, da ni bila s tem oškodovana (v razmerju do dedičev je imelo to oškodovanje podlago v zakonu, take podlage pa ni bilo v razmerju z dejanskimi uporabniki). Nepremičnine je uporabljala pravna prednica tožene stranke (čeprav ne v celoti), z brezplačno uporabo pa je imela korist, s katero je bila obogatena na račun tožeče stranke. V takih primerih pa mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

12. Zato se višje sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem določilu ni najti pravne podlage za obravnavani zahtevek. V obravnavani zadevi gre za specifičen položaj, ko je bila dedičem A./B. odškodnino po 72. členu ZDen dolžna plačati tožeča stranka, tudi če ni bila tista, ki je imela korist od uporabe nepremičnin. S tem pa je njeno plačilo v razmerju do tožene stranke predstavljalo tudi izdatek za toženo stranko, ki ga ima ob smiselni uporabi 197. člena OZ tožeča stranka prav tako pravico zahtevati nazaj. V zadevi pa ni mogoče uporabiti pravil iz 191. člena OZ o tem, kdaj plačanega ni mogoče zahtevati nazaj. Tožeča stranka se je namreč vračilu upirala že v denacionalizacijskem postopku, prav tako se je upirala izplačilu odškodnine, ves čas z navedbami, da je bila kot imetnica pravice uporabe vknjižena le zato, ker zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno (kar je bila v časih družbene lastnine tudi sicer praksa), dejansko pa je nepremičnine uporabljala pravna prednica tožene stranke in jih tožeča stranka tudi ni lastninila v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij. Pri tem višje sodišče še opozarja, da je tako v denacionalizacijskem postopku kot v odškodninski pravdi sodelovala tudi tožena stranka oziroma njena pravna prednica, ki je bila z navedenim tudi seznanjena že med postopki.

13. Višje sodišče tudi poudarja, da ni mogoče zgolj tožeči stranki očitati, da zemljiškoknjižnega stanja ni uredila, enak očitek velja tudi za pravno prednico tožene stranke. Ne glede na to pa sankcija za tako opustitev ne more biti, da bi bila (le) tožeča stranka tista, ki mora nositi breme odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi v razmerju do dejanskega uporabnika nepremičnin.

14. V postopku odločanja o odškodnini, ki gre denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovim dedičem, se ne ugotavlja dejanska korist, ki jo je imel denacionalizacijski zavezanec, temveč se ugotavlja korist, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam upravljal, za kar je povsem uporabno določanje višine takega zahtevka na podlagi primerljivih tržnih najemnin (primerjaj VSRS Sklep II Ips 20/2020 z dne 18.9.2020, v katerem je povzeta tudi dotedanja sodna praksa). Po tej metodi je bila tudi določena višina odškodninskega zahtevka v pravdi z dediči A./B. Da naj bi bila odškodnina, ki jo je morala tožeča stranka plačati dedičem, neustrezna, v obravnavani zadevi tožena stranka niti ne trdi. Poravnava z dediči pa je bila za tožečo stranko ugodnejša, kot je bila sodba, zato tudi z njo ni nič narobe in v ničemer ne posega v položaj tožene stranke.

15. K poravnavi je poleg prve tožnice pristopila druga tožnica, ki je nastala z oddelitvijo dela prve tožnice. Na podlagi 636. člena ZGD-1 je bila zato solidarno odgovorna za dolg, katerega plačilo je bilo s sodbo naloženo prvi tožnici. Ker je torej druga tožnica dedičem delno plačala odškodnino, ima do višine zneska, ki ga je sama plačala, pravico zahtevati vračilo od tožene stranke.

16. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo, da je zahtevek zastaran, čemur tožeča stranka nasprotuje, pridružuje pa se ji tudi višje sodišče. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti znesek, za katerega je bila obogatena, ker ga je namesto nje plačala tožeča stranka, četudi ga je plačala po sodbi. Terjatev tožeče stranke pa ni nastala že s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, takrat je nastala le obveznost tožeče stranke, da nepremičnine vrne denacionalizacijskemu upravičencu. Tožeči stranki tudi škoda v njenem premoženju ni nastala že z izdajo sodbe ali z njeno pravnomočnostjo, temveč šele takrat, ko sta tožnici plačali odškodnino. Pri tem pa tudi v primeru, da bi zastaralni rok začel teči že z izdajo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2468/2007 z dne 8.7.2014, do vložitve obravnavane tožbe (26.5.2017) zastaralni rok ne bi potekel. Za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve velja splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena OZ; terjatev ne bi bila zastarana, tudi če bi zastaralni rok znašal le tri leta (po 352. členu OZ; ker terjatev ne izvira iz gospodarske pogodbe, zastaralni rok iz 349. člena OZ niti ne pride v poštev).

17. Tožena stranka je tako pravna naslednica J. z.o.o., ki je nepremičnine uporabljala, čeprav ne v celoti, tožnici pa sta upravičeni od dejanskega uporabnika (ali njegovega naslednika) na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ zahtevati povračilo.

18. Iz navedenega izhaja, da bi višje sodišče, če bi nepremičnine v celoti uporabljala pravna prednica tožene stranke, izpodbijano sodbo lahko spremenilo. Vendar pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je nepremičnino uporabljala tudi Občina ..., ki je upravljala s stanovanji v objektu. V postopku je tudi postavila trditev, da je eno od stanovanj oddala tudi tožnica, kar pa pomeni, da le ne držijo navedbe tožeče stranke, da od nepremičnin sama ni imela nobenih koristi. Gre za pomembna vprašanja, ki vplivajo na to, kolikšen delež plačane odškodnine je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava s temi dejanskimi vprašanji sploh ni ukvarjalo, kot je navedlo že v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Gre za pomemben sklop dejanskih vprašanj, ki bi, če bi višje sodišče prvo ugotavljalo ta dejstva, pravdnim strankam vzelo pravico do pritožbe. Ta vprašanja bo lažje in hitreje obravnavalo sodišče prve stopnje. Pri tem pa tudi ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; glede na okoliščine konkretnega primera je treba dati prednost ustavni pravici do pritožbe. Višje sodišče še poudarja, da ne glede na to, kdaj je tožena stranka postavila trditve, da je tudi prva tožnica oddala eno od stanovanj, obravnava tega vprašanja ne bo zavlekla spora, zato jih je sodišče prve stopnje prav tako dolžno upoštevati (peti odstavek 286.a člena ZPP)

19. Višje sodišče še pojasnjuje, da tudi ni moglo izdati vmesne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka. Tudi delež odškodnine oziroma delež uporabe nepremičnin spada v podlago tožbenega zahtevka.

20. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Napotki so razvidni iz obrazložitve (predvsem iz 18. točke).

21. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških v zvezi s pravnim sredstvom pridržalo za končno odločbo.