Jedro

Po 2. odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Namen te določbe je v tem, da se delavec z očitki seznani in na zagovor pripravi. Tožena stranka obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ni dokazala. Tožniku je bila s tem, ko ni prejel pisne seznanitve z očitanimi mu kršitvami in mu ni bil omogočen zakonsko določen minimalni rok za pripravo na zagovor, kršena njegova pravica do obrambe. Zaradi tega je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se točka I izreka glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved delovnega razmerja in poziv na razdolžitev z dne 30. 12. 2013 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot da ji delovno razmerje ni prenehalo, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače, ki bi ji bila obračunana, če bi v tem obdobju delala, plačati predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 761,15 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 457,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved delovnega razmerja in poziv na razdolžitev z dne 30. 12. 2013 nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka), da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije kot, da ji delovno razmerje ne bi prenehalo, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače, ki bi ji bila obračunana, če bi delala, plačati predpisane davke in prispevke in ji izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila v 8 dneh pod izvršbo (točka I/2 izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna priči A.A. povrniti strošek v znesku 6,00 EUR v roku 15 dni brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka) ter da tožena stranka krije svoje stroške postopka in je dolžna priči B.B. povrniti strošek 100,00 EUR v roku 15 dni brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne da preizkusiti, nima razlogov in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je izrek sodbe nerazumljiv. Sodišče prve stopnje tako v točki 8 obrazložitve razlaga, da je toženka tožniku omogočila zagovor skladno z 2. odstavkom 85. člena ZDR-1, tega zaključka pa z ničemer ne utemelji. Tak zaključek je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev in ga pisno povabiti na zagovor. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 143/2007 z dne 8. 4. 2008 pa izhaja tudi, da se v takem primeru šteje, da delavcu ni omogočil zagovora, kljub temu, da je bil z delavcem opravljen razgovor. Prav tako sodišče ni izvajalo dokazov o obstoju okoliščin, na podlagi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, ampak je sodišče na to sklepalo le na podlagi tožnikovega dejanja. Ob tem pritožba opozarja tudi na to, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da so se podobne storitve (razrez materiala za stranke) pri toženi stranki občasno opravljale in so nadrejeni pri toženi stranki to vedeli in dovoljevali. Zaradi tega je nelogičen in nesprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je dejanje tožnika takšna kršitev delovnih obveznosti, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pomena tožnikove kršitve ob povezavi z okoliščinami kot so tožnikovo dolgoletno, uspešno in zadovoljivo sodelovanje s toženo stranko, dolgotrajna tožnikova neoporečnost, njegova zvestoba in privrženost delodajalcu, njegovo ustrezno delo ipd., sploh ni ugotavljalo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in podredno, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je s tožnikom opravila dva razgovora in sicer dne 16. 12. 2013 in dne 17. 12. 2013, ravnala v skladu z 2. odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Kljub temu, da tožniku ni vročila pisnega vabila, je tožnik na drugem sestanku dne 17. 12. 2013 krivdo priznal, zato, po stališču sodišča prve stopnje, izvedba zagovora ni bila več smiselna. To stališče sodišča prve stopnje je materialno pravno napačno.

Po 2. odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnika tožena stranka z očitanimi kršitvami ni pisno seznanila in ga ni vabila na zagovor. S tožnikom je dne 16. 12. 2013 opravila prvi razgovor, na katerem je očitano dejanje zanikal, na drugem razgovoru dne 17. 12. 2013, pa je dejanje priznal, zato mu je tožena stranka dne 30. 12. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da izvedba zagovora zaradi tožnikovega priznanja ni bila več smiselna. Namen pisne seznanitve delavca z očitanimi mu kršitvami in rok treh dni, ki je določen za podajo zagovora, je v tem, da se delavec z očitki seznani in na zagovor pripravi. Tožena stranka obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ni dokazala. Tožniku je bila s tem, ko ni prejel pisne seznanitve z očitanimi mu kršitvami in mu ni bil omogočen zakonsko določen minimalni rok za pripravo na zagovor, kršena njegova pravica do obrambe. Zaradi tega je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2013 nezakonita, kar je že večkrat poudarilo Vrhovno sodišče RS.

Ker je izredna odpoved nezakonita že iz razloga navedenega v točki 6 obrazložitve, ki ga utemeljeno uveljavlja pritožba, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih razlogov ni opredeljevalo.

Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi. Tožeča stranka je v sporu uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona dolžna povrniti potrebne stroške postopka in sicer skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 87/2008 in naslednji) nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 284,70 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v znesku 262,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) 20,00 EUR, potne stroške na relaciji C. - D. - C. v višini 56,40 EUR ter DDV na odvetniške storitve v višini 22%, kar skupno znaša 761,16 EUR. Svoje stroške pa tožena stranka krije sama.

Ker je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka skladno s 154. in 155. členom ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške po ZOdvT in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 350,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR ter 22% DDV na odvetniške storitve, kar je skupaj 451,89 EUR, poleg tega pa je dolžna povrniti tudi strošek priče A.A. v višini 6,00 EUR, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.