Jedro

Namen stikov je v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi, se z njim druži, z njim govori oziroma kakorkoli z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti na drugega starša, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti.

Sodno določena preživnina mora biti v ravnovesju med ugotovljenimi stroški za kritje upravičenčevih preživninskih potreb ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi vsakega od staršev, zajemati pa vse stroške življenjskih potreb otroka.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o preživnini (2. in 3. točka izreka sodbe) in v stroškovni odločitvi (7. točka izreka sodbe) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zaupalo mladoletno hčerko pravdnih strank v vzgojo in varstvo tožnici, tožencu pa naložilo, da je dolžan od 1.6.2009 za njeno preživljanje plačevati mesečno preživnino po 150,00 EUR. Hkrati je zavrnilo višji preživninski zahtevek. Z izpodbijano sodbo je določilo stike med tožencem in mladoletno hčerko, ki bodo potekali vsako soboto od 14. do 19. ure, zavrnilo pa tožbeni oziroma nasprotno tožbeni zahtevek po drugačnem načinu izvajanja stikov. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti takšni odločitvi sta vložili obe pravdni stranki pravočasni pritožbi.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi morali biti stiki z očetom, upoštevaje koristi mladoletne hčerke, določeni v krajšem, to je dvournem časovnem obdobju, zato da mladoletna hči ne bi pretirano pogrešala domačega okolja ter tožnice. Napačna je tudi ocena mesečnih potrebnih stroškov preživljanja hčerke v višini 250,00 EUR in posledično dosojena prenizka toženčeva preživninska obveznost. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo zlasti strošek prehrane, obleke, obutve ter fiksnih stroškov, strošek razvedrila in dopustovanja pa ni upoštevan. Četudi bi se štelo, da polovico fiksnih stroškov krije tožničina mati, drugo polovico pa tožnica, bi na mladoletno skupno hčerko dejansko odpadlo ¼ teh stroškov oziroma 105,50 EUR. V zvezi s preživninskimi potrebami mladoletne hčerke izpostavlja novo nastalo okoliščino, ki pa je nastala po že opravljeni glavni obravnavi in sicer, da se je mladoletna hči vključila v vrtec. Posebej izpodbija tudi stroškovno odločitev, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec s pritožbo uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da določi mesečno preživnino v višini 100,00 EUR, glede določitve stikov pa v celoti ugodi njegovemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku. Meni, da je neutemeljeno navajanje sodišča, da omejevanje stikov zgolj na nekaj ur tedensko opravičuje otrokova starost. Jasno je, da je sam popolnoma sposoben samostojno skrbeti za hčerko in to na enak način kot njena mati. Prav tako se ni mogoče sklicevati na okoliščino, da so stiki do sedaj potekali redko, saj je bil razlog za to v nasprotovanju tožnice. Toženec je nedvomno pokazal, da mu hčerka veliko pomeni in bi jo lahko pripravil na daljši stik, prav tako pa bi deklica na takšen način lahko vzpostavila pristnejši odnos s svojo babico – toženčevo mamo in pa njegovo sestro. Sodišče tudi ni imelo nikakršne utemeljene podlage za zavrnitev njegovega predloga, da bi se stiki izvajali med prazniki in počitnicami. Deklica je vsak dan starejša, zato je potreba po druženju z očetom še toliko bolj izražena. Opozarja tudi, da mnenje CSD ne morebiti objektivno, saj se je nanje večkrat obrnil v želji, da bi mu pomagali omogočiti pogostejše stike z otrokom, pa mu tega niso omogočili. Meni tudi, da je neutemeljeno sklicevanje na močno čustveno navezanost tožnice na hčerko, ki naj bi bila razumljiva glede na njeno bolečo izkušnjo s starejšo hčerko, vendar pa to ne more iti na račun odnosa mladoletne hčerke z očetom. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo sodišča glede plačevanja preživnine. Prepričan je, da otrokove potrebe ne presegajo 200,00 EUR mesečno, za zadovoljevanje otrokovih potreb pa bi morali pravdni stranki prispevati v enaki meri. Tožnica je pri svojem navajanju stroškov preživljanja močno pretiravala in skušala prikazati nerealno stanje. Tudi mesečni dohodki toženca ne omogočajo plačila tako visoke preživnine. Izrecno tudi toženec izpodbija stroškovno odločitev.

Toženec je vložil tudi odgovor na tožničino pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi zoper odločitev o stikih sta neutemeljeni, glede odločitve o višini preživninske obveznosti toženca pa sta utemeljeni.

Osnovna usmeritev družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati koristi otrok v vseh razmerjih in situacijah, v katerih je otrok udeležen. Pravni standard „korist otroka“ je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Tako je korist otroka glavno načelo tudi pri odločanju sodišča o otrokovih stikih s starši. V otrokovo korist je, če ima stike z obema staršema. Pri tem gre za pravico otroka in tudi za pravico staršev (1. odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Tako je namen stikov v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se s tem, da otroka vidi, se z njim druži, z njim govori oziroma kakorkoli z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti na drugega starša, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so se stiki z očetom ves čas izvajali pod nadzorom matere, pri tem pa je pri izvajanju stikov pogosto in redno prihajalo do prepirov, kar brez dvoma ni bilo v korist otroka pravdnih strank. Iz navedenega razloga je pravilno, da je sodišče določilo stike brez navzočnosti matere in v daljšem časovnem obdobju kot doslej. Prav tako je pravilno poudarilo postopnost širjenja stikov oziroma njihovo postopno intenziviranje. Takšno je bilo tudi mnenje Centra za socialno delo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so stiki v trajanju petih ur enkrat na teden trenutno tista oblika, ki je otroku v največjo korist. Iz same odločitve sodišča prve stopnje in mnenja centra za socialno delo izhaja pričakovanje začasnosti takšne odločitve. Začasnost je odvisna od obeh pravdnih strank, od njune sposobnosti in pripravljenosti, da bosta znala lastne interese podrediti interesu otroka, da odrašča ob obeh starših. Prav zato sta oba starša zavezana k obojestranskemu lojalnemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov. Glede na navedeno je odločitev o stikih pravilna, zato je bilo treba pritožbi v tem delu zavrniti kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje glede te odločitve potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Pravdni stranki pa utemeljeno grajata odločitev o določitvi toženčevega prispevka k preživljanju mladoletne hčerke. Po določilu 129. člena ZZZDR, se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodno določena preživnina mora biti zato v ravnovesju med ugotovljenimi stroški za kritje upravičenčevih preživninskih potreb ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi vsakega od staršev. Po določilu 129.a člena mora preživnina zajemati vse stroške življenjskih potreb otroka. Zakon med primeroma naštetimi stroški navaja tudi stroške bivanja. Te pa je sodišče upoštevalo le v znesku 120,00 EUR in sicer skupaj s stroški obleke, obutve ter stroški igrač. Tožnica je zatrjevala, da znašajo bivanjski stroški skupnosti v kateri živita tožnica in hči pravdnih strank skupaj s tožničino materjo 422,00 EUR. Tožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno oceno prej navedenega zneska 120,00 EUR, saj bi bivanjski stroški za mld. hči, ob upoštevanju, da si tožnica in njena mati te stroške delita na polovico, znašali 105,50 EUR. Ta okoliščina pa izkazuje neustreznost navedene ocene in s tem neustreznost sodne ocene stroškov za preživljanje mladoletne hčerke le v višini 250,00 EUR.

Po drugi strani pa je utemeljen toženčev očitek, da tožnica zatrjevanih bivanjskih stroškov ni izkazala. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi njihove višine v znesku 422,00 EUR sledilo zgolj tožničini izpovedi, čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo opozarjala, da bi jih tožeča stranka morala izkazati z ustreznimi dokazili. Ob takšnem nasprotovanju tožene stranke bi zato tožeča stranka morala predložiti ustrezne (listinske) dokaze o zatrjevanih stroških. V tem delu je dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba izpodbijano sodbo glede preživninske odločitve razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti stroške za zadovoljitev potreb mladoletne hčerke in ponovno porazdeliti breme preživljanja mladoletne hčerke med oba preživninska zavezanca v skladu z njunimi materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi.

Razveljavitev odločitve o preživnini je pogojevala tudi razveljavitev stroškovne odločitve, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).