Jedro

Že na podlagi 1. točke 6. člena ZDoh-1 je tožnika šteti za rezidenta Republike Slovenije, saj ima v Sloveniji uradno prijavljeno svoje stalno prebivališče. Določba 4. člena Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja se uporablja samo, ko dve državi osebo štejeta za svojega davčnega rezidenta na podlagi njunih notranjih zakonodaj. V danem primeru pa tožnik ni predložil potrdila o rezidenstvu Avstrije, niti ni predložil dokazila, da je v Avstriji obdavčen po svetovnem dohodku, iz česar bi izhajalo, da ga tako Slovenija kot Avstrija štejeta za svojega davčnega rezidenta in bi bilo potrebno obravnavati status na podlagi določb Konvencije.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni davčni organ odločil, da se tožnik za davčne namene šteje za rezidenta Republike Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Tožnik je dne 1. 2. 2008 vložil vlogo za ugotovitev rezidenskega statusa v skladu z 6. členom Zakona o dohodnini Uradni list RS, št. (54/04, 56/04, 62/04, 63/04, 80/04 in 139/04, v nadaljevanju ZDoh-1) za leti 2005 in leti 2006. Vlogi je priložil izpolnjen vprašalnik glede ugotovitve rezidenskega statusa in potrdilo o prijavi in odjavi bivališča v Republiki Avstriji ter potrdilo o prijavi in odjavi začasnega bivališča v Avstriji, izdanega na Upravni enoti A. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino določbe 6. člena ZDoh-1, ki opredeljuje pogoje rezidenstva Republike Slovenije. Iz vprašalnika izhajajo rezidenčne vezi z Republiko Slovenijo oziroma z Republiko Avstrijo. Rezidenčne vezi z Republiko Slovenijo v letih 2005 in 2006 so: prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v Sloveniji so živeli žena in dva otroka, vzdrževanje družinskih članov v Sloveniji, nepremičnina v Sloveniji v lasti in ves čas na razpolago, skupaj s pohištvom, opremo, slovenski potni list, bančni račun v Sloveniji in občasno bivanje družine v Sloveniji. Rezidenčne vezi z Republiko Avstrijo v letih 2005 in 2006 so prijavljeno bivališče v Avstriji, zaposlitev v Avstriji, vozniško dovoljenje, zdravstveno zavarovanje, bančni račun, kreditne kartice, sin tožnika se leta 1991 preseli k očetu z namenom nadaljevanja študija in po študijo zaposli za nedoločen čas. V letu 2005 in 2006 sin doseže starost 34 oz. 35 let. Tožnik je imel v najemu tudi stanovanje za nedoločen čas.

Davčni organ je ugotovil, da je imel tožnik v letih 2005 in 2006 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (začasno bivališče v tujini je bilo prijavljeno dne 12. 2. 1988 in odjavljeno 1. 2. 2008). Skladno z določbami ZDoh-1 se tožnik šteje za rezidenta Slovenije na podlagi 1. točke 6. člena ZDOh-1. Na podlagi rezidenčnih vezi davčni organ ugotavlja, da je imel tožnik v navedenih letih središče življenjskih interesov v Sloveniji, s čimer je izpolnjen tudi kriterij po 4. točki 6. člena ZDoh-1. Ker se lahko posameznik šteje za rezidenta več držav po določbah notranjih zakonodaj teh držav, kot je to v danem primeru, je treba presojati status rezidenstva po 4. členu Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženja (Uradni list RS, MP, št. 4/98, v nadaljevanju Konvencija), po katerem se oseba šteje za rezidenta države pogodbenice, kjer ima stalno bivališče (stalni dom, stanovanje). Če ima oseba stanovanje v obeh državah, je oseba rezident države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov). Če ni mogoče določiti, v kateri državi ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno prebivališče. Če ima običajno prebivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je. Če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenice rešita vprašanje s skupnim dogovorom.

V skladu s komentarjem vzorčne konvencije OECD iz leta 2005 se pri določanju rezidenstva posameznika upoštevajo različna dejstva, glede na to, s katero državo pogodbenico ima posameznik tesnejše osebne in ekonomske interese (središče življenjskih interesov). Pri dolgoročnem prebivanju v tujini se praviloma premakne središče življenjskih interesov, če se tudi zakonec in otroci preselijo. Šteje se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni preselil v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. V danem primeru je tožnik obdržal stalno prebivališče v Sloveniji in je v Avstriji pridobil še eno, ne da bi se odpovedal prvemu. Dejstvo, da je ohranil prvi dom v okolju, kjer je pred odhodom stalno živel, delal in kjer je njegova družina in premoženje, skupaj z drugimi okoliščinami nakazuje, da je zadržal središče življenjskih interesov v Sloveniji. Kadar posameznik, ki zapusti Slovenijo, ohrani prebivališče v Sloveniji, ga ima v lasti ali v najemu in mu je na razpolagi za prebivanje, se tako prebivališče šteje za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo med njegovim prebivanjem v tujini. Davčni zavezanec se šteje za davčnega rezidenta Slovenije tako na podlagi določbi ZDoh-1, kot tudi na podlagi 4. člena Konvencije.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. ... z dne 25. 9. 2009 pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel vsebino 6. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDoh-2), po katerem se oseba šteje za rezidenta Slovenije že, če izpolnjuje enega izmed kriterijev, navedenega v tej določbi. V danem primeru je tožnika šteti za rezidenta Slovenije že po 1. točki 1. odstavka 6. člena ZDoh-2, saj ima v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da prvostopni organ ni uporabil relevantnih določb Konvencije, drugostopni organ pojasni, da se določba 4. člena Konvencije uporablja samo v primeru, ko dve državi osebo štejeta za svojega davčnega rezidenta na podlagi njunih notranjih zakonodaj. V danem primeru pa tožnik ni predložil potrdila o rezidenstvu Avstrije, niti ni predložil dokazila, iz katerega bi izhajalo, da je v Avstriji obdavčen po svetovnem dohodku, iz česar bi izhajalo, da tožnika tako Slovenija kot Avstrija štejeta za svojega davčnega rezidenta in bi bilo potrebno obravnavati status na podlagi določb Konvencije. Prvostopni organ je presojal tožnikov status tudi v skladu s 4. členom Konvencije, saj je kljub pomanjkanju ustreznih dokazil predpostavljal, da ga Republika Avstrija šteje za svojega rezidenta. Tako imenovana prelomna pravila Konvencije se uporabljajo zaporedoma, kar pomeni, da se pri določanju rezidenstva primarno presoja vprašanje, kje ima zavezanec stalno prebivališče. Pojem bivališče, kot izhaja iz 2.a odstavka 4. člena Konvencije, zajema vsako obliko bivališča. Odločilno je, da gre za stalno prebivališče, vendar v smislu, da je to prebivališče osebi neprestano na voljo, ne pa samo za občasna bivanja, ki so po potrebi lahko samo kot kratkotrajna (komentar k 4. členu Vzorčnega sporazuma OECD). To pomeni, da je treba takrat, ko je posameznik rezident dveh držav pogodbenic v skladu z njuno notranjo zakonodajo in se določa rezidenstvo samo po eni državi na podlagi dejstev in okoliščin posameznega primera presojati, v kateri državi je pogoj stalnega prebivališča oziroma stalnega doma res izpolnjen. Kot sekundarni kriterij, ki se uporablja šele, ko ni mogoče ugotoviti, kje ima oseba stalni dom, ali pa če ima stalni dom v obeh državah pogodbenicah, se uporabi kriterij središča vitalnih interesov osebe. Pri določanju rezidenstva posameznika glede na to, s katero državo pogodbenico ima tesnejše osebne in ekonomske interese, pa se upoštevajo različna dejstva, vendar pa se po komentarju Vzorčne konvencije OECD upoštevajo predvsem posameznikove družinske in družbene vezi, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Davčno rezidenstvo se po tej točki presoja ob upoštevanju stopnje posameznikovih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji in tujini glede na to, s katero državo ima posameznik tesnejše osebne in ekonomske interese (središče življenjskih interesov). Pri dolgoročnem bivanju v tujini se praviloma premakne središče življenjskih interesov, če se tudi zakonec in otroci preselijo v tujino. Šteje se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo v kateri dela, če obdrži prebivališče, družino in lastnino v državi, kjer je delal in prebival pred odhodom v tujino.

Tožnik je imel v obravnavanem obdobju v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. V Sloveniji ima družino (žena in otroka), ki jo občasno obiskuje. V Sloveniji ima v lasti bivališče, ki mu je stalno na voljo. Prav tako ima v Sloveniji tudi bančni račun in slovenski potni list. V Avstriji je zaposlen, tam ima sklenjeno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter bančni račun. V Avstriji živi v najetem stanovanju, kjer biva tudi njegov odrasli sin, ki tam opravlja magistrski študij. Iz podatkov, ki jih je tožnik navedel v vprašalniku, je davčni organ ugotovil, da je že na podlagi prvega kriterija tožnika šteti za rezidenta Slovenije. V Sloveniji ima namreč stalno prebivališče, ki mu je tudi stalno na razpolago (se stalno vrača domov) in tam prebiva tudi njegova družina, v Avstriji pa biva v najetem stanovanju. Z državo Avstrijo tožnika povezujejo le tiste okoliščine, ki so povezane z zaposlitvijo oziroma so posledica opravljanja dela pri tujem delodajalcu. V Avstriji sicer živi (se šola) tudi njegov sin, vendar je že odrasla oseba, ki je tožnik ni dolžan preživljati in tako ta okoliščina ne more vplivati. Presoja davčnega organa, da ima tožnik v Sloveniji svoj stalni dom, pa tudi pretežni del svojih vitalnih interesov, v Avstriji pa del ekonomskih interesov, ki so predvsem posledica zaposlitve v tujini, je tako pravilna. Da imajo pri presoji vprašanja središče življenjskih interesov posameznika osebni interesi prednost pred ekonomskimi, pa izhaja tudi iz sodne prakse (npr. sodba Upravnega sodišča RS, št. U 2330/2007).

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in meni, da je prvostopni organ nepravilno štel, da ima tožnik rezidenstvo v Republiki Sloveniji. Tožnika sta namreč dve državi hkrati šteli za svojega rezidenta v skladu z njuno notranjo zakonodajo. Upoštevati je potrebno določbo 4. člena Konvencije, po katerem se šteje oseba za rezidenta države pogodbenice, kjer ima oseba stalno prebivališče. Če pa ima oseba v dveh državah stalno prebivališče, je oseba rezident države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov). Tožnik je imel v letih 2005 in 2006 stalno prebivališče tako v Avstriji kot tudi v Sloveniji. Za ugotovitev rezidenstva se uporablja dodatni kriterij, to je središče življenjskih interesov. Davčni organ je ugotovil, da je središče tožnikovih življenjskih interesov v Sloveniji, kar pa ne drži. Gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je bival in delal v Avstriji 20 let, v Sloveniji sta ostala žena in dva otroka, vendar žena, niti otroka, nista bila v letu 2005 in 2006 od tožnika eksistenčno odvisna. Žena je prejemala pokojnino, hčerka je že diplomirala, sin pa je bil zaposlen. Starejši sin je od 1991 dalje bival v Avstriji skupaj z očetom. Dokončal je magistrski študij v Avstriji in se tu tudi zaposlil, ter tukaj biva še danes. Tožnik je bil v rednem delovnem razmerju v Avstriji, kar pomeni, da je bil vir njegovih sredstev za preživljanje v Avstriji. Tožnik je bil lastnik stanovanja v kraju B. v Avstriji in v njem stalno prebival do 30. 9. 2005, ko je stalno prebivališče odjavil in prijavil stalno prebivališče v kraju C., prav tako v Avstriji. Iz B. se je odjavil zaradi nove zaposlitve v C. Tožnik je solastnik nepremičnine v Sloveniji. Dejstvo, da je imel tožnik v Avstriji zgolj najeto stanovanje, ni odločilno pri presoji, kje je središče njegovih življenjskih interesov. V Avstriji je namreč tudi pokojninsko in zdravstveno zavarovan ter je imel odprt poslovni račun. Vsa ta dejstva pa kažejo, da je bilo središče njegovih ekonomskih interesov v Avstriji.

Tožnik meni, da je ekonomski interes njegov poglavitni osebni interes, saj že več kot 20 let prebiva v Avstriji. Pri presoji rezidenstva je pomembno, da je tožnik živel več kot 183 dni v posameznem koledarskem letu v Avstriji, v Slovenijo pa je prihajal samo na občasne dvodnevne obiske družine, zato je tudi bil rezident Avstrije nepretrgoma od leta 1988 do vključno 2007. V Avstriji je tožnik plačeval dohodnino ne vedoč, da bo v Sloveniji prav tako postal rezident. Odločba prvostopnega organa je bila izdana v letu 2008. Tožnik je dohodnino v Avstriji plačeval za vsako leto, saj je bil obdavčen po načelu svetovnega dohodka. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izreku spremeni tako, da se tožnik za davčne namene ne šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2005 dalje. Podrejeno pa sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano prvostopno in drugostopno odločbo odpravi, ter zadevo vrne v ponovni postopek. Sodnik je priglasil tudi stroške postopka.

Drugostopni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri drugostopni odločbi in pri razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da lahko Upravno sodišče Republike Slovenije odloča v senatu ali po sodniku posamezniku, skladno z določbami tega zakona. Ker omenjena zadeva izpolnjuje pogoje iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, v celoti sklicuje na navedene razloge in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče iz listin upravnega spisa ugotavlja, da je med strankama sporno vprašanje rezidentstva tožnika glede na veljavno nacionalno davčno zakonodajo in določila Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženja (Uradni list RS, MP, št. 4/98) za leti 2005 in 2006. Med strankama ni sporno, da je postopek določitve razidentstva potekal na podlagi vloge tožnika, vložene dne 1. 2. 2008 na podlagi določbe 6. člena ZDoh-1 za leti 2005 in 2006, ter na podlagi izpolnjenega vprašalnika, priloženo pa je bilo tudi potrdilo o prijavi in odjavi bivališča ter začasnega bivališča v Avstriji. Iz listin upravnega spisa izhaja, da tožnik v upravnem postopku ni predložil dokazila, da je rezident Republike Avstrije in da je bil v Republiki Avstriji zavezanec za plačilo dohodnine. Glede na navedeno, je davčni organ zadevo presojal na podlagi določb nacionalne zakonodaje in tako pravilno uporabil določbo 6. člena ZDoh-1, ki opredeljuje pogoje za priznavanje rezidentstva. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ, se oseba šteje za rezidenta Slovenije že, če izpolnjuje enega izmed kriterijev, navedenih v citirani določbi. Oseba velja za rezidenta Republike Slovenije, če izpolni katerikoli od petih kriterijev, navedenih v določbi 6. člena ZDoh-1. Med strankama pa ni sporno, da je imel tožnik v letih 2005 in 2006 prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji (začasno bivališče v Avstriji je bilo prijavljeno dne 12. 2. 1988 in odjavljeno dne 1. 2. 2008). Že na podlagi takrat veljavne določbe 1. točke 6. člena ZDoh-1 je tako tudi po presoji sodišča tožnika šteti za rezidenta Republike Slovenije, saj ima v Sloveniji uradno prijavljeno svoje stalno prebivališče. Vsebinsko enako določbo vsebuje tudi 6. člen Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 33/07, odl. US, 45/07, odl. US, 90/07, 10/08 in 78/08, ZDoh-2). Tako tožnik tudi po presoji sodišča izpolnjuje vse zakonske pogoje iz 6. člena ZDoh-1 glede rezidenčnih vezi z Republiko Slovenije, tako, da je davčni organ v spornem obdobju tožnika pravilno in zakonito opredelil za rezidenta Republike Slovenije. Tožnikove ugovore glede uporabe določbe 4. člena Konvencije pa je utemeljeno zavrnil že drugostopni organ in se z njegovimi navedbami sodišče tudi strinja.

Tožbenemu predlogu za odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, glede na določbo 65. člena ZUS-1, niso izpolnjeni.

Tožnik je tudi predlagal, da naj sodišče zasliši tožnika, vendar po presoji sodišča ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji.

Ker je izpodbijana prvostopna odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.