Jedro

Začasna odredba upniku nudi varstvo le pred morebitnimi dolžnikovi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev. Začasna odredba s tako vsebino učinkuje od dneva, ko jo organizacija za plačilni promet prejme. To pomeni, da banka izračuna višino terjatve s pripadki na dan prejema sklepa in za skupni znesek odreče izplačilo. Ni zakonske podlage, da bi ga izračunala na nek nedoločen trenutek v prihodnosti, ko bo morda pravnomočno prisojena terjatev tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke z dne 27. 7. 2023, razveljavilo sklep o začasni odredbi z dne 14. 7. 2023 v II. točki izreka glede prepovedi odtujitve ali obremenitve nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi in opravljena dejanja zavarovanja ter v tem delu zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 4. 7. 2023 (I. točka izreka). V preostalem delu je zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 27. 7. 2023 (II. točka izreka). Sledilo je navedbam tožene stranke, da vrednost po GURS ne odraža dejanske vrednosti nepremičnin. Primeroma je iz rednega izpisa iz zemljiške knjige z dne 26. 6. 2023 razvidno, da je pri nepremičnini parcela št. ... vknjižena hipoteka v višini 500.000,00 EUR. Enako velja za parcelo .... Glede na višino vknjiženih hipotek je mogoče s stopnjo verjetnosti zaključiti, da je dejanska vrednost nepremičnin višja, kot je po oceni GURS, saj sta vrednost nepremičnine in višina hipoteke medsebojno pogojeni. Nadalje je iz bančnega izpiska z dne 27. 7. 2023 razvidno, da ima banka rezervirana sredstva 19.900,25 EUR, kar ustreza znesku, zavarovanem po izdani začasni odredbi. Ob upoštevanju načela sorazmernosti bo vtoževana terjatev v zadostni meri zavarovana z nalogom bankam, da odrečejo izplačilo denarnega zneska do višine zavarovane terjatve s transakcijskega računa tožene stranke. V presežku bi začasna odredba presegla namen zavarovanja.

2. Zoper (smiselno) I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je tožena stranka le posplošeno navajala, da je vrednost nepremičnega premoženja bistveno višja, za kar ni predložila nobenega dokaza niti se ni sklicevala na višino hipoteke, ki izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Zavarovana terjatev ne znaša zgolj 18.069,67 EUR, kot zmotno navaja sodišče. Terjatev se vsak dan zvišuje zaradi teka zakonskih zamudnih obresti. Na dan 8. 8. 2023 znaša 19.963,03 EUR. Ker pravdni postopek v povprečju traja 12 mesecev, bo ob koncu pravdnega postopka terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi bistveno višja, kot je rezerviran znesek na banki in ne bo zadoščal za poplačilo celotne terjatve.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da ne držijo pritožbene navedbe, da ni z ničemer zatrjevala in izkazala vrednosti nepremičnin 427.130,57 EUR. Iz priloženega dokazila - registra osnovnih sredstev nepremičnin, ki ga je predložila ugovoru, izhaja natančna vrednost vsake nepremičnine, ki jo ima v lasti, kot tudi skupna vrednost nepremičnin.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka le posplošeno navajala, da je vrednost njenega nepremičnega premoženja bistveno višja in da je pavšalno nasprotovala ugotovljeni vrednosti GURS. Tožena stranka je v ugovoru zatrjevala, da ima osnovnih sredstev v nabavni vrednosti 5,668.204,82 EUR, od tega znaša sedanja dejanska vrednost nepremičnin 427.130,57 EUR, da bi moralo biti tako tožeči stranki kot sodišču znano, da so nepremičnine vredne veliko več, kot so ocenjene po arhivskih podatkih GURS-a oziroma bi mu moralo biti to poznano na podlagi tega, da ima na nepremičninah v njeni lasti vpisane hipoteke in da ne bi mogla pri bankah zastaviti nepremičnin tako nizke vrednosti za pridobitev posojil v vrednostih, kot jih je najela oziroma kot so vpisane pri nepremičninah (2. in 27. točka obrazložitve sklepa; listna št. 75 spisa).

6. Prav tako ne drži, da tožena stranka za svoje trditve ni predložila nobenega dokaza. V dokazne namene je priložila izpisek iz registra osnovnih sredstev (priloga B13), njegova dokazna ocena pa je stvar sodišča. 7. Nadalje ne držijo navedbe tožeče stranke: (-) da se tožena stranka ni sklicevala na višino hipoteke, (-) da ni zatrjevala, da je višina hipoteke enaka vrednosti nepremičnin, (-) da sodišče ni razpolagalo z dejstvi o višini hipoteke, ampak je po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z vpogledom v zemljiškoknjižni izpisek in ugotovilo verjetno vrednost nepremičnin, (-) da je preseglo trditveno podlago in kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Trditve o višinah terjatev, zavarovanih s hipoteko v eurih in zneske 500.000,00 EUR, 2.600.000,00 EUR in še dvakrat po 500.000,00 EUR je zatrjevala tožeča stranka v predlogu za zavarovanje z začasno odredbo (list. št. 58 spisa). Tožena stranka v ugovoru tem trditvam ni obrazloženo nasprotovala. Posredno jih je priznavala, ko je trdila, da ima na nepremičninah vpisane hipoteke in da ne bi mogla pri bankah zastaviti nepremičnin tako nizke vrednosti za pridobitev posojil v vrednostih, kot jih je najela oziroma kot so vpisane pri nepremičninah. Glede na nesporne trditve tožeče stranke je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo višine posameznih hipotek (27. točka obrazložitve sklepa). Na pravilnost in zakonitost ugotavljanja sodišča ni vplivalo, da je vpogledalo še v zemljiškoknjižne izpiske za dve nepremičnini, ki ju je predložila tožeča stranka (prilogi A61 in A63), ki so nenazadnje potrjevali njene trditve.

8. Tožeča stranka neutemeljeno navaja: (-) da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da se terjatev vsak dan zvišuje zaradi teka zakonskih zamudnih obresti in ker v povprečju traja pravdni postopek dvanajst mesecev, bo ob koncu skupna terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi bistveno višja, kot je rezerviran znesek na banki in ne bo zadoščal za celotno poplačilo, (-) da je zaradi izostanka ustrezne opredelitve podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da jo je sodišče prikrajšalo za pravico do izjave, kar vse se nanaša na ugovor sorazmernosti. Sodišče prve stopnje je iz bančnega izpiska tožene stranke z dne 27. 7. 2023 ugotovilo pomembno dejstvo, da ima banka rezervirana sredstva 19.900,25 EUR, kar ustreza znesku, zavarovanem po izdani začasni odredbi (27. točka obrazložitve sklepa). Prav tako je naredilo materialnopravni zaključek, da bo ob upoštevanju načela sorazmernosti1 vtoževana terjatev v zadostni meri zavarovana z nalogom bankam, da odrečejo izplačilo denarnega zneska do višine zavarovane terjatve s transakcijskega računa tožene stranke, v presežku bi začasna odredba presegla namen zavarovanja (27. in 28. točka obrazložitve sklepa).

9. V skladu s prvim odstavkom 271. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa: [...], 4. nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa. Ta začasna odredba upniku nudi varstvo le pred morebitnimi dolžnikovi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev.2 Začasna odredba s tako vsebino učinkuje od dneva, ko jo organizacija za plačilni promet prejme.3 To pomeni, da banka izračuna višino terjatve s pripadki na dan prejema sklepa in za skupni znesek odreče izplačilo. Ni zakonske podlage, da bi ga izračunala na nek nedoločen trenutek v prihodnosti, ko bo morda pravnomočno prisojena terjatev tožeči stranki (ta se zavzema za 12 mesecev, kolikor naj bi povprečno trajal pravdni postopek), kar naj bi vplivalo na sorazmernost terjatve in sredstva zavarovanja. Nenazadnje je terjatev tožeče stranke v postopku zavarovanja ugotovljena le s stopnjo verjetnosti in ne prejudicira uspeha s tožbo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno delno ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep o zavarovanju z začasno odredbo glede nepremičnin, saj je terjatev zadosti zavarovana s prepovedjo organizacijam za plačilni promet. V presežku bi ta presegla namen zavarovanja (27. in 28. točka obrazložitve sklepa).

11. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

12. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Iz 3. člena ZIZ, ki določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve se dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. 2 Sklep VSL I Ip 1202/2011. 3 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana 2015, stran 251.