Jedro

Naročnik ima pravico uveljavljati zahtevke iz naslova nepravilno opravljenega posla le v primeru, da je pravočasno o nepravilnostih obvestil podjemnika. Naročnik pa je dolžan o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika takoj potem, ko pregleda izvršeno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, kakor tudi tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 2385/2008 z dne 11. 02. 2008 v 1. in 3. točki izreka za znesek 3.904,70 EUR z zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v višini 136,00 EUR z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji pobotno uveljavljana terjatev tožene stranke v višini 1.645,74 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 877,16 EUR z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj v pobot zatrjevane terjatve, hkrati pa naj tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke zanjo opravila: - lakiranje elementov I., kar ji je zaračunala z računom št. 145/07 z dne 12. 11. 2007 v višini 3.252,96 EUR in - lakiranje vrat, kar ji je zaračunala z računom št. 147/07 z dne 16. 11. 2007 v višini 651,74 EUR.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo navedenih dveh računov, čemur je tožena stranka nasprotovala. Podredno pa je uveljavljala v pobot svojo nasprotno terjatev, ki naj bi jo imela napram tožeči stranki v višini 1.645,74 EUR z zamudnimi obrestmi, čemur je nasprotovala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev, ki sta jih podali pravdni stranki v postopku na prvi stopnji in izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da tožena stranka svojega nasprotovanja vtoževani terjatvi ni izkazala, prav tako pa je pravilno zaključilo, da ni izkazala obstoja v pobot uveljavljane terjatve.

V zvezi s terjatvijo, ki se nanaša na storitev lakiranje elementov I., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka storitev opravila kvalitetno, saj tožena stranka ni izkazala, da bi opravljeno storitev pravilno in pravočasno grajala. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožena stranka opravljeno storitev enkrat reklamirala (dne 12. 11. 2007), tožeča stranka pa je reklamacijo priznala, hkrati pa, da je tako reklamirane pomanjkljivosti odpravila. Tožena stranka je trdila, da tožeča stranka vseh napak ni odpravila zaradi česar ji je storitev ponovno reklamirala, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da svojih trditev o ponovni reklamaciji ni izkazala. Svoje zaključke o tem je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni izkazala ustnega reklamiranja opravljenih storitev, hkrati pa je ugotovilo, da se pisna reklamacija, ki izhaja iz kontrolnega zapisnika z dne 12. 11. 2007 (B2) nanaša na reklamacijo, ki jo je tožeča stranka priznala in na njeni podlagi odpravila napake. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo z analizo izpovedi zaslišanih prič in preostalih listin, ki jih je predložila tožeča stranka, pri tem pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo tožeči stranki. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zgolj izpovedi tožeče stranke. Z razlogi sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče soglaša. Zmotna je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj zato, ker tožena stranka računa, s katerim je tožeča stranka zaračunala opravljeno storitev, ni zavrnila.

Kot rečeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka zaračunanih storitev ni pravilno in pravočasno grajala, saj svojega zatrjevanja, da se je kontrolni zapisnik nanašal na že popravljeno storitev, ki jo je tožeča stranka zaračunala z vtoževanim računom, ni izkazala. Zato pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da storitev ni bila pravilno opravljena in da je morala sama odpravljati napake tožeče stranke, kar je izpovedala priča J., ni pomembno. Po določbi 1. odst. 636. člena OZ ima naročnik pravico uveljavljati zahtevke iz naslova nepravilno opravljenega posla le v primeru, da je pravočasno o nepravilnostih obvestil podjemnika. Glede na določbo 1. odst. 633. člena OZ pa je naročnik dolžan o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika takoj potem, ko pregleda izvršeno delo. Glede na navedeno pa ni prišlo do v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj se sodišču prve stopnje ni potrebno opredeljevati do nepomembnih dejstev.

Glede zahtevka, ki se nanaša na lakiranje vrat, je tožena stranka trdila, da te storitve ni niti naročila niti prejela. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožeče stranke ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali dalj časa, pri čemer je tožeča stranka opravljala storitve barvanja in lakiranja izdelkov tožene stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka izdelovala lesena vrata. Ugotovilo je še, da sta poslovali na podlagi ustnih naročil tožene stranke tožeči stranki, ki je slednji dostavljala izdelke v barvanje in lakiranje. Tožeča stranka pa je vračala pobarvane in polakirane izdelke toženi stranki in ji izstavljala račune za opravljeno delo. Hkrati je ugotovilo, da je tožeča stranka v svoji izpovedi potrdila, da je tako ravnala tudi v predmetnem primeru. Glede na navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila tudi vtoževano storitev. Pri tem je pravilno ocenilo, da je tožena stranka to priznala, s tem ko je soglašala z izdanim računom, s katerim ji je tožeča stranka zaračunala ugotovljeno storitev. Drugačno pritožbeno zatrjevanje, s katerim tožena stranka ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, ni upoštevno.

Pravilna pa je tudi odločitev, da tožena stranka ni izkazala obstoja terjatve iz naslova pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno opredelilo zatrjevano obveznost tožeče stranke napram toženi stranki kot obveznost na vrnitev predmetov in ne kot denarno terjatev. Neupoštevna je pritožbena trditev, da tožeča stranka ni podala v postopku na prvi stopnji ugovora v to smer. Sodišče je namreč glede na zatrjevano dejansko podlago v zvezi s pobotnim zahtevkom pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da iz te podlage ne izhaja zatrjevani denarni zahtevek. Takšen materialnopravni zaključek pa ni odvisen od vsebine nasprotovanja tožeče stranke, saj mora sodišče samo paziti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške. (1. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka s trditvami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla k odločitvi tega sodišča, zaradi česar je odločilo, da sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).