Jedro

Obdolženec ob svojem zaslišanju dne 12. 10. 2015 vse tri prekrške, storjene dne 17. 9. 2015 priznal in obžaloval in pojasnil tudi okoliščine, v katerih so bili storjeni. Povedal je, da je avto vreden 3.500,00 EUR, uporabljata pa ga za vožnjo tudi njegova starša. Prav pa ima pritožba, da vse ugotovljene olajševalne okoliščine ne morejo prevagati nad ugotovitvami o preteklem ravnanju obdolženca, kot voznika v cestnem prometu in dejstvom, da je kratek čas po zavrnitvi predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (ponovno) dne 17. 9. 2015 zopet vozil v cestnem prometu s stopnjo alkoholiziranosti (0,81 mg/l), ki je bila doslej celo najvišja, da je istočasno zopet vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in da je celo ignoriral policijsko kontrolo in ni ustavil niti na znak policista, temveč je hitrost svoje vožnje pospešil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu: - glede izrečene sankcije za prekršek pod točko I/3) (prekršek po določbi osmega odstavka člena 50 Zakona o voznikih - ZVoz) tako, da se obdolžencu za navedeni prekršek pod točko 2) izpodbijane sodbe poleg že doslej določene globe 500,00 EUR določi še stranska sankcija odvzema predmeta - osebnega vozila, znamke A., tip A4 2.5 TDI Q AUT, reg. št. ... NT, št. šasije: ..., št. motorja ..., letnik izdelave 2002 s pripadajočim kontaktnim ključem - glede izreka enotne sankcije pa tako, da se poleg doslej izrečene globe v višini 2.200,00 EUR obdolžencu izreče tudi stranska sankcija odvzema predmeta osebnega vozila znamke ..., tip A4 2.5 TDI Q AUT, reg. št. ... NT, št. šasije: ..., št. motorja ..., letnik izdelave 2002 s pripadajočim kontaktnim ključem, ki se po pravnomočnosti te sodbe odproda, izkupiček prodaje pa je prihodek države Republike Slovenije. Obdolženec pa je dolžan izročiti navedeno vozilo v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se ta sankcija izvrši po prisilnih izvršilnih predpisih - v točki 4) izreka tako, da se obdolžencu naloži v plačilo še sodna taksa (poleg doslej naloženega zneska 220,00 EUR) v višini 50,00 EUR s pogoji plačila le-te tako, kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve treh prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po devetem odstavku člena 27 ZPrCP, pod točko I/2) prekrška po 4. točki tretjega odstavka člena 105 ZPrCP in pod točko I/3) prekrška po osmem odstavku člena 50 ZVoz, nato pa mu je (točka 2 izreka) za vsak prekršek posebej določilo sankcijo - globo, posledično pa mu je na podlagi določbe drugega odstavka člena 27 Zakona o prekrških (ZP-1) pod točko 3) izreklo enotno globo v višini 2.200,00 EUR in posledično obdolžencu v plačilo naložilo sodno takso v višini 220,00 EUR in stroške postopke v višini 44,15 EUR.

2. S tako odločitvijo se uvodoma imenovani prekrškovni organ ne strinja in se pritožuje zaradi izrečene sankcije, ko sodišče obdolžencu zaradi storitve hujšega prekrška pod točko I/3), zaradi katerega mu je bilo zaseženo njegovo osebno vozilo, kljub predlogu predlagatelja v skladu s členom 25 ZP-1 vozila ni odvzelo. Predlaga razveljavitev napadene sodbe, ponovno oceno dokazov v smeri ugotavljanja dejanskih okoliščin, ki so podlaga za izrek stranske sankcije odvzema vozila oziroma spremembo izpodbijane v tej smeri.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Natančno branje sodbenega izreka izpodbijane sodbe pokaže, da je sodišče obdolženca spoznalo za odgovornega storitve vseh treh prekrškov, ki jih je predlagatelj obdolžencu očital v obdolžilnem predlogu z dne 17. 9. 2015 in mu za vsak prekršek posebej določilo tudi sankcijo in mu nato izreklo enotno sankcijo (globo), iz sodbenega izreka pa ne izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljev predlog za odvzem predmeta v skladu z določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1, kar je posledica dejstva, da je prvo sodišče z odredbo z dne 13. 10. 2015 (dan po zaslišanju obdolženca), obdolžencu osebno vozilo vrnilo. Zato je odpadla tudi podlaga za odločanje o takem predlagateljevem predlogu. Pritožba torej uveljavlja pritožbeni razlog zaradi izrečene sankcije in ne napada konkretno določenih in izrečene enotne sankcije glede prekrškov, o katerih je prvo sodišče odločalo z izpodbijano sodbo, zato v konkretnem primeru ne pride v poštev razveljavitev sodbe, kot to pritožba predlaga, temveč le presoja utemeljenosti pritožbenih navedb prekrškovnega organa o tem, ali je v konkretnem primeru prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je že pred koncem postopka obdolžencu zaseženo vozilo vrnilo in mu ni izreklo stranske sankcije odvzema vozila, kot je to že v obdolžilnem predlogu predlagal predlagatelj. Obdolženec pritožbe zoper izpodbijano sodbo ni napovedal, zato se je prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe po napovedi prekrškovnega organa glede uveljavljanja pritožbenega razloga po 4. točki člena 154 ZP-1 omejilo le na obrazložitev v zvezi z zavrnitvijo predlagateljevega predloga glede izreka stranske sankcije odvzema predmeta (vozila).

5. Iz obdolžilnega predloga, kar je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijano sodbo, izhaja, da je obdolženec tega dne bil kot voznik v cestnem prometu, ki je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, kontroliran s strani poslujoče policijske patrulje PP V. in zaradi ugotovitve, da je storil hujši prekršek (določbe člena 23 ZPrCP) mu je na kraju samem bilo njegovo osebno vozilo tudi zaseženo, saj je v takih primerih zaseg tudi obvezen. Prav ima prvo sodišče, da v takih primerih gre za fakultativni (ne pa obvezni) odvzem predmetov, ko se obdolžencu poleg glavne sankcije izreče še stranska sankcija odvzema predmeta, zato mora sodišče v takih primerih poleg obstoja zakonskih pogojev skrbno tehtati tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera izrek take sankcije primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja in, ali je podano sorazmerje med posegom v pravice obdolženca oziroma lastnika vozila na eni strani ter ustrezno koristijo, ki se jo pridobi z izrekom takega ukrepa za varstvo pravic ali za varstvo javnega interesa na drugi strani. Gre torej za presojo in pravilno razumevanje splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki pa ga mora, odvisno od okoliščin konkretnega primera uporabiti v vsakem posameznem primeru sodišče, ki odloča o takem predlogu predlagatelja.

6. V obravnavanem primeru je torej obdolžencu prvostopno sodišče za prekršek pod točko I/3) določilo oziroma izreklo globo v višini 500,00 EUR, ni pa pritrdilo predlagatelju, da so v konkretnem primeru podani pogoji tudi za izrek stranske sankcije odvzema predmeta, torej obdolženčevega osebnega vozila. V takih primerih mora sodišče pri izreku stranske sankcije vselej upoštevati tudi splošna pravila oziroma okoliščine za odmero sankcij iz določbe drugega odstavka člena 26 ZP-1, ki vplivajo na to, ali naj bo sankcija strožja ali milejša (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa stopnjo storilčeve odgovornosti za prekršek, nagibe, iz katerih je prekršek storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je prekršek bil storjen, prejšnje življenje storilca, njegove osebne razmere, njegovo obnašanje po storjenem prekršku in ali je poravnal tudi škodo. V konkretnem primeru je prvo sodišče v točko 3) v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navedlo podatke o obdolženčevi predkaznovanosti, pri čemer je izpostavilo sodbi Okrajnih sodišč v Žalcu in v Celju, opr. št. PR 45/2013 (pravnomočnost 4. 3. 2013) in PR 1317/2014 (pravnomočnost 20. 11. 2014), iz katerih je kot ključno sicer povzelo, da obdolženec ponavlja prekrške, tudi najhujše (po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP), da pa je prekrške po navedenih sodbah storil z drugimi vozili (znamke Opel in Clio), sicer last njegovih staršev, ne pa z vozilom, ki mu je v konkretnem primeru bilo zaseženo in kasneje vrnjeno. Kljub navedenemu pa je ob obstoju olajševalnih okoliščin in sicer priznanja in iskrenega obžalovanja prekrškov in dejstva, da se naj bi ustrašil, ker so ga policisti ustavljali in da kritičnega dne sicer ni imel namena voziti (konflikt s kolegico) zaključilo, da so te okoliščine takšne, ki pa ne utemeljujejo izreka stranske sankcije odvzema vozila, kajti obdolženec ima tudi nizke dohodke in na ta način ne bi bila podana sorazmernost s težo kršitev. Že sam izrek globe pa naj bi zadoščal za dosego cilja. Pozitivna prognoza pa je podana že z izkazanim kritičnim odnosom obdolženca do lastnih ravnanj.

7. Takim zaključkom nasprotuje pritožba, ki izpostavlja, da je bil obdolženec že v letu 2013 obravnavan zaradi storitve hujših prekrškov, takrat še kot voznik začetnik (vožnja pod vplivom alkohola 0,47 mg/l), s sodbo, opr. št. PR 1317/2014 z dne 7. 11. 2014 je bil spoznan za odgovornega, ker je 5. 10. 2014 zopet vozil s stopnjo alkoholiziranosti (najmanj 0,68 mg/l), istočasno pa je vozil še z neprilagojeno hitrostjo (deseti odstavek člena 45 ZPrCP), v izpodbijani sodbi je bilo ugotovljeno, da je vozil še z višjo stopnjo alkoholiziranosti (0,81 mg/l), ob tem ni upošteval še znakov policistov, vozil pa je tudi brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Stopnja alkoholiziranosti vožnje pod vplivom alkohola pa je vsakokrat višja, v takem stanju pa je obdolženec v preteklosti povzročil tudi prometno nesrečo. To, da na znak policistov ni ustavil in je celo pospešil hitrost, torej je pobegnil, pa še dodatno dokazuje ogrožanje ne le sebe, temveč vseh drugih udeležencev (tudi policistov). V preteklosti je sodišče že večkrat obdolžencu pritrdilo in mu olajšalo postopke (vrnilo mu je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, odložilo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), do dokončnega odvzema vozniškega dovoljenja je prišlo šele 28. 6. 2015. Očitno vse, kar je sodišče storilo, ni doseglo svojega namena, da bi obdolženec spremenil svoj odnos do cestnoprometnih prekrškov. Nasprotno, težo le-teh samo še stopnjuje, zato pritožba meni, da je v konkretnem primeru povsem na mestu izrek stranske sankcije odvzema vozila, saj očitno vsi drugi dosedanji ukrepi niso dosegli svojega namena, zato je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko mu te sankcije ni izreklo.

8. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb drugega odstavka člena 26 ZP-1 premalo poglobljeno raziskalo obdolženčevo prejšnje življenje, kar zadeva spoštovanje cestnoprometnih predpisov, zlasti glede njegove predkaznovanosti (v obdobju treh let pred storitvijo prekrška), čeprav je v izpodbijano sodbo sicer skopo povzelo podatke v sodbah, opr. št. PR 1317/2014 in opr. št. PR 45/2013. Zato je pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe ob upoštevanju zakonskega pooblastila iz šestega odstavka člena 163 ZP-1 pribavilo tudi celoten spis opr. št. EPVD 240/2015 OJ Celje in dopolnilo dokazni postopek glede obdolženčeve predkaznovanosti. Točne so navedbe v pritožbi, da je obdolženec s sodbo, opr. št. PR 45/2013 (OJ Žalec), ki je postala pravnomočna 4. 5. 2013, bil med drugim spoznan za odgovornega tudi storitve prekrška po 3. točki četrtega odstavka člena 105 ZPrCP (ko je kot voznik začetnik vozil pod vplivom alkohola 0,47 mg/l), s sodbo opr. št. PR 1317/2014 z dne 7. 11. 2014 (OJ Celje) pa je ugotovljeno, da je vozil 5. 10. 2014 v cestnem prometu alkoholiziran s stopnjo 0,68 mg/l, pri tem pa povzročil zaradi neprilagojene hitrosti tudi prometno nesrečo II. kategorije. Kot pravilno ugotavlja pritožba, je bil obdolženec voznik začetnik do 25. 3. 2014, prvostopno sodišče pa mu je že s sklepom opr. št. EPVD 240/2015 z dne 4. 5. 2015 izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi doseženih 18 KT (po sodbi OJ CE 1317/2014 z dne 7. 11. 2014), ta sklep pa je postal pravnomočen 19. 5. 2015. Nato je obdolženec vložil 15. 5. 2015 predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, katerega pa je prvostopno sodišče s sklepom opr. št. EPVD 240/2015 z dne 10. 6. 2015 zavrnilo (ta sklep je postal pravnomočen 27. 6. 2015), kot navaja tudi pritožba in v razloge zavrnitve (točka 5 obrazložitve) kronološko povzelo vso obdolženčevo obnašanje kot voznika v cestnem prometu od leta 2013 dalje, kjer je tudi izpostavilo, da je obdolžencu že s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. EPVD 560074/2013 z dne 10. 6. 2013 bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, nato pa mu je isto sodišče ugodilo in izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložilo s pogojem udeležbe v rehabilitacijskem programu (edukacijske delavnice), kar je obdolženec realiziral, preizkusna doba pa je trajala od 3. 8. 2013 do 3. 8. 2014. Istega dne, ko se je iztekla preizkusna doba (3. 8. 2013) pa je obdolženec znova storil hujši prekršek po 3. točki petega odstavka člena 46 ZPrCP, kratek čas po poteku preizkusne dobe (5. 10. 2014) pa zopet dva prekrška (4. točka petega odstavka člena 105 ZPrCP ) in prekršek po določbi desetega odstavka člena 45 ZPrCP, kar je bilo ugotovljeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. PR 1317/2014. 9. Tako ni dvoma, kot pravilno opozarja pritožba, da je obdolženec zaradi vožnje pod vplivom alkohola bil v zadnjih treh letih pred zavrnitvijo predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sankcioniran dvakrat (za en prekršek mu je bilo izrečenih 18 KT, za drugega pa 16 KT), istočasno je storil tudi prekršek neprilagojene hitrosti in prekršek prekoračitve hitrosti vožnje v naselju. Njegov subjektivni odnos do storjenih prekrškov in okoliščine, v katerih so bili prekrški storjeni, pa so očitno terjale zavrnitev njegovega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (ta sklep je postal pravnomočen 27. 6. 2015). Drži sicer, kot je v izpodbijano sodbo povzelo prvo sodišče, da je obdolženec ob svojem zaslišanju dne 12. 10. 2015 vse tri prekrške, storjene dne 17. 9. 2015 priznal in obžaloval in pojasnil tudi okoliščine, v katerih so bili storjeni. Povedal je, da je avto vreden 3.500,00 EUR, uporabljata pa ga za vožnjo tudi njegova starša. Prav pa ima pritožba, da vse ugotovljene olajševalne okoliščine ne morejo prevagati nad ugotovitvami o preteklem ravnanju obdolženca, kot voznika v cestnem prometu in dejstvom, da je kratek čas po zavrnitvi predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (ponovno) dne 17. 9. 2015 zopet vozil v cestnem prometu s stopnjo alkoholiziranosti (0,81 mg/l), ki je bila doslej celo najvišja, da je istočasno zopet vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in da je celo ignoriral policijsko kontrolo in ni ustavil niti na znak policista, temveč je hitrost svoje vožnje pospešil. Zato so utemeljene pritožbene navedbe o tem, da vse doslej izrečene sankcije za prekrške pri obdolžencu nikakor niso dosegle svojega namena in da obdolženec težo storjenih prekrškov celo stopnjuje. Po povedanem so torej razlogi v izpodbijani sodbi o tem, zakaj sodišče obdolžencu ni izreklo stranske sankcije odvzema vozila šibki in neprepričljivi, zlasti v delu glede obdolženčeve prognoze glede njegovega njegovega bodočega obnašanja v cestnem prometu, ki jo prvo sodišče gradi pretežno na obdolženčevem (iskrenem) priznanju in obžalovanju in kritičnem odnosu do svojega ravnanja ter na njegovih premoženjskih razmerah, čeprav obdolženec doslej z ničemer tudi ni izkazal resne namere po ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja. Drži sicer, da je obdolžencu v obravnavanem primeru izrečena globa v višini 2.200,00 EUR, ki jo bo obdolženec po napadeni sodbi prvostopnega sodišča moral poravnati v 12-ih zaporednih mesečnih obrokih, vendar pa ni prezreti, da je obdolženec zaposlen in nima izkazanih zakonitih obveznosti do preživljanja tretjih oseb, zato izrečena globa ob tako storjenih prekrškov za obdolženca po oceni pritožbenega sodišča ne more predstavljati pretiranega bremena. Vozilo, s katerim je kritičnega dne (17. 9. 2015) v cestnem prometu znova storil tri prekrške je vredno 3.500,00 EUR (ocena obdolženca). Zato je ob tehtanju vseh predhodno izpostavljenih obteževalnih okoliščin v razmerju do olajševalnih, na katerih je prvostopno sodišče gradilo svojo odločitev, po oceni pritožbenega sodišča pritrditi pritožbi, da je z odvzemom vozila zadoščeno tudi načelu sorazmernosti, zato bi prvo sodišče obdolžencu zaradi prekrška po določbi osmega odstavka člena 50. ZVoz moralo izreči tudi stransko sankcijo odvzema predmetov (odvzema vozila). Pritožba ima prav, da bo le z odvzemom vozila obdolžencu, torej z izločitvijo obdolženca iz cestnega prometa mogoče zagotoviti varnost ostalih udeležencev cestnega prometa in da bo obdolženec v bodoče spremenil svoj odnos do cestnoprometnih predpisov, kajti njegova pretekla ravnanja pa brez dvoma izkazujejo, da je obdolženec s takim svojim ravnanjem, kot izhaja iz njegovih predhodnih postopkov ogrožal doslej v cestnem prometu ne le sebe, temveč tudi druge udeležence, zato je izrek stranske sankcije odvzema predmeta povsem razumen in utemeljen.

10. Glede na povedano je bilo potrebno pritožbi prekrškovnega organa ob predhodni dopolnitvi dokaznega postopka ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi zakonskega pooblastila iz devetega odstavka člena 163 ZP-1 spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sicer, da se obdolžencu zaradi prekrška pod točko I/3) poleg že doslej določene oziroma izrečene globe za ta prekršek izreče tudi stranska sankcija odvzema njegovega osebnega vozila, ki se po pravnomočnosti te sodbe odproda, izkupiček prodaje pa je prihodek države Republike Slovenije.

11. Zaradi izreka stranske sankcije pa je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v izrek izpodbijane sodbe glede obdolžencu naložene sodne takse, ki jo bo obdolženec poleg že doslej naložene sodne takse v višini 220,00 EUR moral poravnati še v višini 50,00 EUR, ob upoštevanju tarifne številke 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in ob pogojih plačila tako, kot izhaja iz izreka napadene sodbe.