Jedro

Že sklenjena pogodba o ustanovitvi javne služnosti, ki pa ne vsebuje vseh predpisanih obličnosti in zato njena veljavnost sama po sebi ni možna, še ne izključuje možnosti, da investitor v takšnem primeru zahteva omejitev lastninske pravice na prisilen način pred pristojnim upravnim organom. Gre namreč za takšno omejitev lastninske pravice, ki je za doseg javne koristi nujno potrebna.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 6. 9. 2005, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

2. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 338,83 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka v prvi točki izreka odpravila odločbo Upravne enote a., št. ... z dne 13. 6. 2005, v drugi točki izreka predlog tožnika za ustanovitev služnosti plinovoda in služnosti dostopa do plinovoda na nepremičninah s parc. št. 636/6, 641/1, 641/2 in 640, vse k.o. B., zavrgla, ter v tretji točki izreka zavrnila zahtevka pritožnikov in predlagatelja za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnik zahteval ustanovitev služnosti v javno korist za objekt gospodarske javne infrastrukture plinovod, ki pa je bil zgrajen že pred več kot 20 leti, ko so tudi potekali vsi ustrezni postopki v zvezi s pridobitvijo upravnih dovoljenj, takrat in s tedanjim lastnikov predmetnih parcel pa so potekali tudi dogovori o služnosti in ustrezni odškodnini. Tožnik je v svojem predlogu z dne 4. 9. 2003 navedel, da se je tedanji lastnik spornih parcel A.A. strinjal z izgradnjo plinovoda in je pravnemu predniku tožnika za primerno odškodnino s pisno izjavo priznal tudi služnost položitve plinovoda, kar izhaja iz točke c 1. člena pogodbe o odškodnini za povzročeno škodo pri gradnji plinovoda, št. ... z dne 13. 12. 1978, takratnemu lastniku pa naj bi bila tudi že bila izplačana odškodnina za vso ocenjeno škodo. Tožnik je v predlogu še navedel, da ker ob sklenitvi A.A. ni overil svojega podpisa na tej pogodbi, od njegovega pravnega naslednika pa glede na nastali spor tega ni mogoče pričakovati, predlaga ustanovitev služnosti in vknjižbo v zemljiški knjigi. Toženka je ugotovila, da je sklenjena pogodba med tedanjim lastnikom A.A. in pravnim prednikom tožnika po svoji vsebini tudi pogodba o ustanoviti služnosti, saj iz točke c 1. člena pogodbe izhaja, da je oškodovanec dovolil investitorju uporabo navedenega zemljišča za gradnjo plinovoda in mu v s tem v zvezi dal služnost položitve plinovoda s pismeno izjavo. Izplačana naj bi bila tudi s pogodbo dogovorjena odškodnina, kar v postopku nihče ni izpodbija. Vprašanje odškodnine za ta postopek sicer sploh ne more biti relevantno, saj bi bilo potrebno v primeru spora oziroma nesoglasja odločiti v sodnem postopku glede na določbo 8. odstavka 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljnjem besedilu: ZUreP-1). Prav tako tudi ni relevantno, ali je bila s citirano pogodbo določena zgolj odškodnina za škodo pri gradnji plinovoda ali tudi odmena za ustanovitev služnosti oziroma ali tedanji lastnik za samo obremenitev svoje nepremičnine s služnostjo ni zahteval posebnega nadomestila. Za ta postopek je glede na določbo 110. člena ZUreP-1 pomembna zgolj okoliščina, da je bila med tedanjima strankama sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti, kar pomeni, da je takrat obstajalo soglasje o tem, da se v korist investitorja in v breme lastnika na zadevnih nepremičninah ustanovi služnost plinovoda. To pa tudi pomeni, da investitorju ni bilo potrebno zahtevati omejitve lastninske pravice na prisilen način, torej v upravnem postopku in pred tedaj pristojnim upravnem organu. Če do sklenitve pogodbe takrat ne bi prišlo, bi moral investitor pri pristojnem upravnem organu izposlovati izdajo ustrezne upravne odločbe, ki bi bila podlaga za prisilno ustanovitev služnosti. Pogodba o ustanovitvi služnosti očitno sicer ni bila vknjižena v zemljiški knjigi, ker za vknjižbo niso bile izpolnjene vse obličnosti, vendar to ne pomeni, da je takšno pomanjkanje formalnih pogojev za vknjižbo služnosti na podlagi sklenjene pogodbe mogoče nadomestiti z izdajo odločbe o ustanovitvi služnosti v javno korist. S tem, ko je bila med strankama že sklenjena pogodba, so med njima na podlagi te pogodbe nastale vzajemne pravice in obveznosti. Obveznost sklenjene pogodbe obsega tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine v korist služnostnega upravičenca, na podlagi katere bo možno to služnost vknjižiti v zemljiški knjigi. Če se pravna naslednika prejšnjega lastnika takšni svoji obveznosti upirata, pa si lahko tožnik izpolnitev pravic zadevne pogodbe zagotovi le z ustrezno tožbo pri pristojnem sodišču, saj gre za vprašanje izpolnjevanja obveznosti iz pogodbe. Ker je bila torej o služnosti plinovoda že sklenjena veljavna obligacijska pogodba, o isti stvari ni mogoče odločati še v upravnem postopku glede na določbo 2. in 3. odstavka 177. člena ZUreP-1. V obravnavani zadevi tako sploh ni pogojev za upravno odločanje, zato bi moral prvostopni organ zahtevo tožnika s sklepom zavreči kot nedovoljeno na podlagi določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP) in se sploh ne bi smel spustiti v vsebinsko obravnavanje zadeve. Toženka je zato morala odločbo prvostopnega organa odpraviti in zahtevo zavreči. Svojo odločitev v zvezi s povračilom stroškov postopka pa je toženka utemeljila na podlagi določbe 2. odstavka 118. člena ZUP.

Tožnik je vložil tožbo iz tožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi je navedel, da je gospodarska družba, ki izvaja dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina, ki je po določbi 1. odstavka 30. člena Energetskega zakona (v nadaljnjem besedilu: EZ-UPB1) obvezna republiška gospodarska javna služba. Določen je za opravljanje dejavnosti prenosa zemeljskega plina in upravljanje prenosnega omrežja kot obveznih republiških gospodarskih javnih služb. V izvajanju le-teh je dolžan skrbeti za razvoj, načrtovanje, graditev in transport zemeljskega plina ter za vzdrževanje in upravljanje plinovodnega omrežja (določba 4. člena EZ-UPB1). Tako mora med drugim tudi pridobivati zemljišča za graditev plinovodov in druge plinovodne infrastrukture, mora pa tudi skrbeti za njeno obratovanje, obnovo in vzdrževanje. Iz varnostnih razlogov je na območju vzdolž plinovodov določen tudi poseben varstveni režim. Ker izvedba služnosti po pogodbi o odškodnini za povzročeno škodo pri gradnji plinovoda, št. ... z dne 13. 12. 1978, ni bila možna, je zaradi teh razlogov pri organu predlagal ureditev služnosti za vknjižbo služnostne pravice v zemljiški knjigi za plinovod R15. V letih 1989 in 1990 je tožnik na območju B. zgradil še razdelilni plinovod ... C.. Tudi trasa le-tega poteka po parc. št. 636/6, poleg tega pa še po parc. št. 641/1 in 641/2, vl. št. 589, ter po parc. št. 640 vl. št. 598 k.o. A.. Tudi ta plinovod je bil zgrajen na podlagi ustreznih upravnih dovoljenj. Pred položitvijo tega plinovoda v zemljišče s parc. št. 636/6, 641 (sedaj 641/1 in 641/2) ter 640 je takratnega lastnika A.A. zaprosil za dovoljenje za položitev plinovodnih cevi na to zemljišče, s čimer se je A.A. strinjal in soglašal, da se na zemljišču, kjer poteka plinovod, ustanovi služnost plinovoda in dostopa za njegovo vzdrževanje in popravila, bilo pa je tudi dogovorjeno, da mu bo tožnik plačal odškodnino. Navedeno potrjujeta cenilni zapisnik z dne 16. 11. 1989 ter cenitev škode po izgradnji plinovoda z dne 16. 4. 1988. Tožnik s A.A. nikoli ni sklenil pogodbe o služnosti za nemoteno delovanje plinovoda ..., zaradi česar je njeno sklenitev ponudil sedanjima lastnikoma zemljišča, ki pa sta podpis pogodbe gladko zavrnila z dopisom z dne 26. 10. 2000. Takšno ravnanje je tožniku nerazumljivo, ker iz istega dopisa pa tudi sledi, da lastnika zemljišča sporne služnosti ne izpodbijata in torej z njo soglašata. Nadalje tožnik opozarja, da je ugotovitev toženke, da pogodba o odškodnini že predstavlja popolno pogodbo o ustanovitvi služnosti, napačna. Tožnik se sicer strinja, da pogodba odškodnine vsebuje nekatere elemente služnostne pogodbe, a je tako pomanjkljiva, da je daleč od tega, da bi bila perfektna. Odsotnost overitve podpisa A.A. predstavlja le eno izmed pomanjkljivosti te pogodbe, saj pogodba tudi ne vsebuje ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila glede na to, da je služnost plinovoda stvarna pravica, ki se pridobi in prenaša z vknjižbo v zemljiški knjigi. Res se lahko zemljiškoknjižno dovolilo izda ločeno od pogodbe in posebej, vendar pa je dejstvo, da lastnik zemljišča izrecno in odločno zavrača, da bi tožnik sporno služnost plinovoda vknjižil v zemljiški knjigi. Ne gre torej samo za problem izpolnitve služnosti. Le v tem primeru bi bilo lahko pravilno napotilo toženke, da si mora služnostno pravico zagotoviti pred pristojnim sodiščem. Ker sporna služnost ni vknjižena v zemljiško knjigo in ker to zaradi pomanjkljivosti pogodbe ni možno, pa pomeni, da je sporno služnost šele potrebno ustanoviti. In šele nato bo možno, da bo tožnik izpolnjevanje takšne služnosti (če bo lastnik zemljišča še naprej nasprotoval) izsilil po sodni poti. Pa četudi bi imela toženka prav, ko navaja, da je odpravo pomanjkljivosti v pogodbi možno doseči le po sodni poti, ne drži, da pa je to edina možnost. Predpis, ki bi zavezoval tožnika, da bi prišel do služnosti plinovoda po sodni poti, ne obstaja. Takšne pravne podlage ne morejo predstavljati zakonski določbi 2. in 3. odstavka 177. člena ZUreP-1 in ne določba 129. člena ZUP. Obe določbi urejata stanja, ko se je o zahtevi strank že vodil postopek pred državnim organom. Ker se v zvezi s sporno služnostjo še ni vodil noben postopek, je uporaba teh določil materialnopravno in procesnopravno napačna. Tožnik še poudarja, da se toženka ni opredelila v zvezi z zahtevo za služnost za plinovod ..., čeprav gre za drugo služnost od tiste, katere ustanovitev tožnik zahteva za plinovod .... Razlogi, ki jih je toženka navedla, tako ne morejo veljati za plinovod ..., saj zanj tožnik ni nikoli z nikomer pogodbe o odškodnini, niti kakšnega drugega pravnega posla in tako tudi ne dogovora o služnosti. Toženka bi morala zato v izpodbijani odločbi posebej ugotoviti dejansko stanje v zvezi s plinovodom .... Odločba o tem ne vsebuje nobenih razlogov, tožnik pa je prepričan, da bi mu morala toženka sporno služnost na podlagi istega določila ZUreP-1 priznati. To pomeni še dodatni razlog, zaradi katerih je odločba toženke napačna. Toženka bi morala vedeti, da gre za dve služnosti dveh plinovodov. Tožnik še opozarja, da ker je toženka velik pomen namenila dejstvu, da je bil sporni plinovod zgrajen pred več kot dvajsetimi leti, opozarja, da določbe 110. člena ZUreP-1 ne gre razlagati kot predpis, ki velja samo za novogradnje. Takšne razlage namreč ne dopušča zadnje navedena določba. To potrjuje tudi določba 2. odstavka 95. člena ZUreP-1, iz katere sledi, da ustanovitve služnosti v javno korist ni možno imeti samo na novogradnji, ampak velja tudi za tiste gradnje, ki so bile končane pred uveljavitvijo ZUreP-1. Toženka tudi pri odločanju ni uporabila določbe 6. odstavka 110. člena ZUreP-1, kar v obravnavanem primeru velja vsaj glede služnosti plinovoda P151 B. V primeru uveljavljanja takšnega zahtevka pred sodiščem, pa je tožnik prepričan, da bi ga sodišče napotilo na uveljavitev služnostne pravice v upravnem postopku (tako tudi Okrajno sodišče v D., opr. št. ...). Iz navedenega sledi, da je ustanovitev služnosti plinovoda in dostopa do njega iz obeh smeri v pasu, ki bo po spornih parcelah potekal vzdolž plinovoda po vsej njegovi trasi, nujna zaradi zadovoljitve javne koristi, ki jo za Občino A. in okolico predstavlja redna in nemotena dobava zemeljskega plina, šele ko bo služnost plinovoda in dostopa do le-tega vpisana v zemljiško knjigo, bo tožnik lahko v resnici zagotovil redno in nemoteno izvajanje nalog iz 1., 2. in 4. alineje 1. odstavka EZ-UPB1 kot sistemskega operaterja prenosnega omrežja zemeljskega plina, ker šele takrat lastnika zemljišča ne bosta mogla več vplivati na obratovanje plinovoda. Iz določbe 8. člena Pravilnika o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delnim tlakom nad 16 barov, pa tudi izhaja predpisana pravica tožnika kot upravljavca prenosnega plinovodnega omrežja do dostopa le-tega zaradi njegovega in varnega obratovanja in vzdrževanja. S tem je javna korist sorazmerna posegu v zasebno lastnino lastnikov zemljišča. Ker gre za varstvo javne koristi, pa je upravni organ na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena EZ-UPB1 izrecno pristojen tudi za odločanje o odvzemu lastninske pravice na nepremičnini, ki je potrebna za gradnjo prenosnega plinovodnega omrežja. Tožnik je zato predlagal, da sodišče v tem upravnem sporu opravi glavno obravnavo, izvede vse predlagane dokaze ter razsodi tako, da tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo (1. točka izreka), za potrebe upravljanja in vzdrževanja plinovoda ... C, v lasti tožnika, zgrajenega na podlagi gradbenega dovoljenja Republiškega sekretariata za industrijo in gradbeništvo, št. ... z dne 31. 10. 1989, v pasu širine po 5 metrov levo in desno od osi plinovoda v vsej dolžini njegove trase na parc. št. 636/6, vl. št. 218 k.o. B., parc. št. 641/1 in 641/2, vl. št. 598, k.o. B. in parc. št. 640, vl. št. 598, k.o. B., ki so v lasti A.A. in B.B., oba ... 40, E., v javno korist ustanovi služnost plinovoda, to je obratovanje, dostop do plinovoda, njegovo vzdrževanje in nadzor in se taka služnost ustanovi tudi za potrebe upravljanja, vzdrževanja plinovoda ... v lasti tožnika, v pasu širine po 5 metrov levo in desno od osi plinovoda v vsej dolžini njegove trase na parc. št. 636/6, vl. št. 218, k.o. B. v lasti A.A., ... 40, E. (2. točka izreka), da se služnost plinovoda iz prejšnje točke po pravnomočnosti odločbe o ustanovitvi služnosti vpiše v zemljiško knjigo (3. točka izreka) ter da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (4. točka izreka), oziroma podredno, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje (1. točka izreka), ter naloži toženki povrnitev stroškov postopka tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in je predlagala zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom A.A. in B.B. na tožbo v danem roku nista odgovorili.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja izpodbijane odločbe toženke in njena razlaga uporabe določbe 110. člena ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 - popr. ter 58/03 - spremembe z uveljavitvijo SPZ), po kateri se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec službe (določba 2. odstavka 110. člena ZUreP-1). V zadevi je nesporno, da tožnik opravlja dejavnost oskrbe z zemeljskim plinom, ki po določbi 30. člena EZ-UPB1 (Uradni list RS, št. 26/05) pomeni obvezno republiško gospodarski javno službo, in da so bili infrastrukturni objekti (plinovod R15) zgrajeni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sporno pa je vprašanje, ali se za ustanovitev javne služnosti za nemoteno delovanje plinovoda uporablja določba 110. člena ZUreP-1, ali pa spada odločitev o tem v sodno pristojnost. Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je toženka po tem, ko je ugotovila, da je bila za ustanovitev služnosti v javno korist za infrastrukturni objekt (plinovod R15), zgrajen v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sklenjena pogodba o odškodnini za povzročeno škodo pri gradnji plinovoda, št. ... z dne 13. 12. 1978, med pravnim prednikom tožnika in takratnim lastnikom zemljišča, uporabljenega za gradnjo tega plinovoda, menila, da ni podlage za odločanje o zadevi v upravnem postopku glede na določbo 2. in 3. odstavka 177. člena ZUreP-1 in določbo 129. člena ZUP, temveč bo moral tožnik obveznosti po navedeni pogodbi uveljavljati v ustreznem sodnem postopku, zaradi česar je predlog tožnika za ustanovitev služnosti plinovoda in služnosti dostopa do plinovoda na nepremičninah s parc. št. 636/6, 640, 641/1 in 641/2, k.o. B., zavrgla. Navedeno stališče toženke pa je po presoji sodišča napačno. Dejstvo, da je bila med pravnim prednikom tožnika in lastnikom zemljišča s parc. št. 636/6 sklenjena pogodba, ki je po svoji vsebini pogodba o ustanovitvi služnosti za gradnjo plinovoda, vendar ne vsebuje vseh predpisanih obličnosti, zaradi česar njena izvedba v zemljiški knjigi in posledično njena veljavnost sama po sebi ni možna, kar med strankama tudi ni sporno, še ne izključuje možnosti, da investitor v takšnem primeru zahteva omejitev lastninske pravice na prisilen način v upravnem postopku in pred pristojnim upravnim organom. Take razlage tudi ZUreP-1 ne dopušča. Gre namreč za eno izmed oblik razlastitve, ki jo dopušča že Ustava RS pod v ZUreP-1 določenimi pogoji, upoštevaje načelo sorazmernosti med posegom v lastninsko pravico in javno koristjo. Predlagatelj takšne služnosti mora med drugim izkazati nujno potrebo v tem smislu, da brez ustanovitve služnosti ni mogoče doseči postavitve in nemotenega delovanja javne infrastrukture in da je potrebna s prav takšno vsebino in v prav takšnem obsegu. Ker gre torej za takšno omejitev lastninske pravice, ki je za dosego javne koristi nujno potrebna, zaradi česar je tudi predpisano njeno uveljavljanje na prisilen način, ni mogoče razlagati določb ZUreP-1 tako, kot jih razlaga toženka, zlasti ne določb 2. in 3. odstavka 177. člena ZUreP-1, ki urejata dokončanje dveh vrst upravnih postopkov (razlastitveni postopek in postopek za določitev odškodnine, začet po določbah zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini) po prejšnjih predpisih, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je to drug upravni postopek, ki pa pred uveljavitvijo ZUreP-1 niti še ni bil začet. Prvostopni organ je zato postopal pravilno, ko je zahtevo tožnika za ustanovitev služnosti plinovoda in dostopa do plinovoda, vloženo po uveljavitvi ZUreP-1, obravnaval pod pogoji iz določbe 110. člena ZUreP-1, zaradi česar bi morala toženka tudi pritožbo strank z interesom A.A. in B.B. obravnavati meritorno po določbah ZUreP-1. Tožnik pa tudi utemeljeno ugovarja bistveno kršitev določb postopka, ki jo je toženka storila s tem, ker v obrazložitvi odločbe ni navedla razlogov za odločitev v zvezi z zahtevo za ustanovitev služnosti za plinovod ... na nepremičninah s parc. št. 636/3, 640, 641/1 in 641/2, k.o. B. Izrek izpodbijane odločbe je zato v nasprotju z obrazložitvijo, saj je odločila tudi o ustanovitvi služnosti plinovoda in dostopa do plinovoda na nepremičninah s parc. št. 636/6, 640, 641/1 in 641/2, k.o. B., ki se nanaša na plinovod ..., razlogi, ki jih je navedla v obrazložitvi, pa se evidentno nanašajo samo na zahtevo tožnika v delu, ki se nanaša na ustanovitev služnosti v javno korist za plinovod ... na nepremičnini s parc. št. 636/6. Sodišče tako ugotavlja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, kršena pa so bila tudi pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost ali pravilnost odločitve (določbi 1. in 2. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami), zaradi česar je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj toženka odpravi ugotovljene kršitve pravil postopka in sledeč pravnemu mnenju sodišča o zadevi ponovno odloči. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnika za opravo glavne obravnave in izvedbo dokaznih predlogov, saj so že podatki upravnih spisov dali sodišču zadostno podlago za odločitev (določba 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka ugodilo po načelu uspeha na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z odločbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US, 45/06 - odl. US). Kot potrebne stroške je priznalo zahtevane stroške za tožbo v višini 500 točk (po točki 1 b tarifne št. 30 Odvetniške tarife - v nadaljnjem besedilu: OT), in ne v višini 2000 točk, kot je zahteval tožnik, povečane za DDV (določba 2. člena OT), ter stroške za plačilo sodne takse za tožbo po tarifni št. 27 taksne tarife k Zakonu o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 - UPB1). Sodišče ni priznalo tožniku pisarniških in poštnih stroškov, ker gre za izdatke, ki jih je stranka dolžna povrniti odvetniku po določbi 13. člena OT. Skupni stroški tako znašajo 338,83 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

Sodišče je ZUS uporabilo na podlagi prehodne določbe 104. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ZUS-1 pa na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.