Jedro

S tem ko je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015, je utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje. Ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja do 30. 9. 2015 pomeni, da obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, ki s 1. 10. 2015, to je z iztekom nezakonito sklenjenih pogodb civilnega prava, ni prenehalo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s 1. 10. 2015 ni prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se datum, od katerega je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja spremeni "od 1. 6. 2015" (namesto "od 31. 5. 2015").

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je bil v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 5. 2015 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu organizator izvedbe VI; prijavo v obvezna zavarovanja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja ter plačilo predpisanih davkov in prispevkov od zneska 1.164,97 EUR mesečno za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 5. 2015, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku osmih dni; plačilo regresa za letni dopust, in sicer za leto 2012 v znesku 657,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila, za leto 2013 v znesku 484,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila, za leto 2014 v znesku 484,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 do plačila in za leto 2015 v sorazmernem znesku 201,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 do plačila; plačilo stroškov za prevoz na delo za posamezne v izreku navedene mesece za obdobje od septembra 2011 do maja 2015, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku osmih dni (točka I izreka). Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu organizator izvedbe VI in da mu delovno razmerje ni prenehalo 1. 10. 2015, temveč je trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 15. 12. 2016 (točka II izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 10. 2015 do 15. 12. 2016 prijaviti tožnika v obvezna zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu od 1. 10. 2015 tudi obračunati plačo v znesku 1.164,97 EUR mesečno, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke, mesečne neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku osmih dni (točka III izreka) in da je tožena stranka dolžna za obdobje od 31. 5. 2015 do 30. 9. 2015 prijaviti tožnika v obvezna zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu od zneska 1.164,97 EUR mesečno plačati predpisane davke in prispevke, vse v roku osmih dni (točka IV izreka). Toženi stranki je sodišče naložilo plačilo denarnega povračila v višini 1.164,97 EUR, v roku osmih dni (točka V izreka) in plačilo regresa za letni dopust, in sicer za leto 2015 sorazmerni del v znesku 282,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 do plačila in za leto 2016 v znesku 790,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila (točka VI izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov prevoza na delo, in sicer za mesec junij 2015 v znesku 37,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 7. 2015 do plačila, za mesec julij 2015 v znesku 37,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 8. 2015 do plačila, za mesec avgust 2015 v znesku 37,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2015 do plačila in za mesec september 2015 v znesku 37,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2015 do plačila (točka VII izreka) ter plačilo stroškov za prehrano, in sicer za mesec junij 2015 v znesku 80,96 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2015 do plačila, za mesec julij 2015 v znesku 84,64 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2015 do plačila, za mesec avgust 2015 v znesku 77,28 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2015 do plačila in za mesec september 2015 v znesku 80,96 EUR, skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2015 do plačila, vse v roku osmih dni (točka VIII izreka). Zavrnilo je primarni zahtevek za reintegracijo za delovno mesto organizator izvedbe VI; podredni zahtevek za plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe v znesku, ki presega prisojeni znesek 1.164,97 EUR, tj. v znesku 5.824,85 EUR; zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu organizator izvedbe VI v obdobju od 16. 12. 2016 dalje; zahtevek za prijavo tožnika v obvezna zavarovanja od 16. 12. 2016 dalje in mu od 16. 12. 2016 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu od istega dne obračunati plačo v znesku 1.164,97 EUR mesečno, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke, mesečne neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila; zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od obračunanih davkov in prispevkov od vsakokratnega mesečnega zneska 1.164,97 EUR v obdobju od 31. 5. 2015 do 30. 9. 2015 od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku osmih dni; zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za leto 2015 v višini 282,60 EUR za dan 1. 7. 2015; zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od regresa za leto 2016 v višini 790,73 EUR za dan 1. 7. 2016; zahtevek za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za nedoločen čas za delovno mesto organizator izvedbe VI v roku osmih dni (točka IX izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 316,02 EUR stroškov postopka, v roku osmih dni (točka X izreka).

2. Zoper II., III., IV., V., VI., VII. in VIII. točko izreka sodbe in posledično zoper odločitev o stroških postopka (točka X izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem 1. 10. 2015, temveč je trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 15. 12. 2016, napačna. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka tožniku dne 31. 8. 2015 vročila obvestilo o prenehanju pogodbenega razmerja, v katerem je izčrpno navedla razloge, zaradi katerih nadaljnje pogodbeno sodelovanje s tožnikom objektivno ni več mogoče. Sodišče je sicer ugotovilo, da so v posledici krčenja finančnih sredstev in reorganizacije, ki jo je v juniju 2015 izvedla tožena stranka, prenehale potrebe po nadaljnjem sodelovanju s tožnikom, vendar pa v nadaljevanju obrazložitve sodišče ugotavlja, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ne da bi pojasnilo, zakaj šteje, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo in kdaj. Sodba v zvezi s tem ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je sodišče storilo v delu, v katerem ugotavlja, da je bila odpoved delovnega razmerja nezakonita, po drugi strani pa pri utemeljevanju sodne razveze pogodbe o zaposlitvi navaja iste razloge, ki so utemeljili prenehanje pogodbenega sodelovanja. Sodba ima v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito. Če je delovno razmerje med pravdnima strankama obstajalo na podlagi pogodb civilnega prava, potem je prenehanje sodelovanja z dnem 30. 9. 2015 potrebno obravnavati kot prenehanje delovnega razmerja. Poudarja, da je v obvestilu z dne 31. 8. 2015 natančno pojasnila razloge, zaradi katerih nadaljevanje poslovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče bi moralo bodisi ugotoviti, da je tožniku faktično delovno razmerje zakonito prenehalo že z dnem 1. 10. 2015 bodisi bi moralo sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi s 1. 10. 2015 in ne šele z izdajo sodbe 15. 12. 2016. Iz izdanega obvestila so razvidni tisti razlogi za redno odpoved iz poslovnega razloga, kot jih določa 89. člen ZDR-1. Prav tako je dejanski razlog za odpoved pisno obrazložen. Tožena stranka je torej že v odpovedi z dne 31. 8. 2015 izkazala utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela med strankama. Vsi razlogi, ki jih navaja sodišče v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za reintegracijo in v zvezi s sodno razvezo, se nanašajo na krčenje finančnih sredstev in izvedeno reorganizacijo v juniju 2015 in so torej obstajali že v obdobju pred izdajo obvestila z dne 31. 8. 2015. Ta dejstva bi moralo sodišče upoštevati oziroma jih ovrednotiti pri uporabi 118. člena ZDR-1. Sodišče pa pri datumu sodne razveze ni upoštevalo navedenih razlogov, ki predstavljajo objektivni razlog, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Upoštevalo je le dejstvo, da je bil tožnik v času do konca glavne obravnave brezposeln. Dejstvo tožnikove brezposelnosti bi moralo sodišče upoštevati le pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ne pa pri vprašanju, do kdaj je delovno razmerje trajalo. Ker je odločitev sodišča glede obstoja trajanja delovnega razmerja oziroma njegovega trajanja do 15. 12. 2016 nepravilna, je nepravilna tudi odločitev glede priznanja pravic iz delovnega razmerja oziroma obračuna in izplačila plač, regresa, stroškov prevoza in stroškov za prehrano. Opozarja, da je navedba datuma 31. 5. 2015 v IV. točki izreka sodbe nepravilna in tudi ni skladna z vsebino II. točke izreka, s katero je povezana. Tudi iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče upoštevalo in v izreku zapisalo datum 31. 5. 2015. Navaja še, da je obrazložitev sodbe v 19. točki neskladna z izrekom sodbe v IV. točki, v medsebojnem neskladju pa sta tudi II. in IV. točka izreka. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa delno napačno odločilo v IV. točki izreka glede prijave v obvezna zavarovanja in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni obrazložilo, zakaj in kdaj je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje. Sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi nasprotje v razlogih, ker je obrazložilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje, medtem ko je pri utemeljevanju sodne razveze navedlo razloge, ki so pri toženi stranki utemeljili prenehanje pogodbenega sodelovanja s tožnikom. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba vsebuje obrazložitev odločilnih razlogov, na katerih temelji odločitev, ki jo je tudi možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015 in s tem tudi za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje, saj ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja do 30. 9. 2015 pomeni, da obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, ki s 1. 10. 2015, to je z iztekom nezakonito sklenjenih pogodb civilnega prava, ni prenehalo. Po tem, ko je sodišče ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja (ki kot že rečeno s 1. 10. 2015 ni zakonito prenehalo), pa je navedlo tudi jasne razloge, na podlagi katerih je odločilo o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 118. člena ZDR-1, ki jih je mogoče preizkusiti.

6. Glede na to, da je iz II. točke izreka sodbe in obrazložitve sodbe jasno izhaja ugotovitev sodišča prave stopnje, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 6. 2015 dalje, je očitno, da je v IV. točki izreka prišlo do pisne napake, ko je sodišče odločilo, da je tožena stranka za obdobje od 31. 5. 2015 in ne pravilno od 1. 6. 2015 dalje dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo v IV. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga s toženo stranko uredila s pogodbami civilnega prava (pogodbo o poslovnem sodelovanju) obstajali elementi delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Ti so opredeljeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, ki določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja morajo biti vsi navedeni elementi podani kumulativno.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po izteku 30 dnevnega roka iz 200. člena ZDR-1 uveljavljal ugotovitev, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu organizator izvedbe VI v obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 5. 2015, zato je tožbo v tem delu skladno z 274. členom ZPP zavrglo. Posledično je zavrglo tožbo tudi v delu, v katerem je tožnik uveljavljal prijavo v obvezna zavarovanja ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in odvodom predpisanih davkov in prispevkov ter plačilo regresa za letni dopust za leta 2012, 2013, 2014 in sorazmerni del za leto 2015 ter povračilo stroškov za prehrano in za prevoz v obdobju od meseca septembra 2011 do vključno maja 2015. Ker zoper zavrženje tožbe ni pritožbe, je odločitev v tem delu postala pravnomočna.

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je bil tožnik v obdobju od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu organizator izvedbe VI ter da mu delovno razmerje ni prenehalo. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da so v obdobju od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015, ko je tožnik s toženo stranko sodeloval po pogodbi o poslovnem sodelovanju, sklenjeni za obdobje od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015 za delo organizacijski koordinator, obstajali vsi elementi delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (tožnik se je prostovoljno vključil v delovni proces pri toženi stranki ter v njem osebno, nepretrgoma ter po navodilih in pod nadzorom tožene stranke opravljal delo zanjo proti plačilu). Zato je na podlagi 18. člena ZDR-1 ugotovilo, da je v obdobju od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015 med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje.

10. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko oziroma ne navaja nobenih pritožbenih razlogov, uveljavlja pa, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito. Kot je bilo že pojasnjeno, s tem ko je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja za čas od 1. 6. 2015 do 30. 9. 2015, je utemeljeno ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje. Ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja do 30. 9. 2015 pomeni, da obstaja delovno razmerje za nedoločen čas, ki s 1. 10. 2015, to je z iztekom nezakonito sklenjenih pogodb civilnega prava, ni prenehalo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s 1. 10. 2015 ni prenehalo. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je imelo obvestilo o prenehanju pogodbenega razmerja z dne 31. 8. 2015 (A2) naravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz tega obvestila izhaja, da tožena stranka tožnika seznanja, da z njim ne bo podaljšala sodelovanja po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 1. 6. 2015, kar pa ne pomeni, da je tožena stranka s tem obvestilom tožnici dejansko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (ne glede na to, da se v obvestilu sklicuje na reorganizacijo, zmanjšanje obsega dela in znižanje stroškov kot razloge, zaradi katerih ni podaljšala pogodbe o poslovnem sodelovanju).

11. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na podlagi 118. člena ZDR-1 na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je možno nadaljevati delovno razmerje upoštevalo predvsem objektivno nezmožnost tožene stranke, da tožniku zagotovi ustrezno delo, saj je ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče zaradi pomanjkanja finančnih resursov za zagotavljanje produkcijskih procesov v tako velikem obsegu, kot v času pred prenehanjem sodelovanja s tožnikom. Ob upoštevanju, da je bil tožnik v času do konca glavne obravnave brezposeln, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je do 15. 12. 2016. 12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezati že s 1. 10. 2015. Ali bo določeno trajanje delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ali do datuma pred tem, je odvisno od obstoja pravno relevantnih dejstev, na katera je mogoče vezati prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Zakon ne določa primerov in kriterijev, na podlagi katerih sodišče določi datum trajanja delovnega razmerja. Primeri iz sodne prakse kažejo, da se ta datum lahko določi pred datumom izdaje prvostopenjske sodbe, če pride pred njeno izdajo do spremembe delavčevega statusa, kot npr. zaposlitve pri drugem delodajalcu, samozaposlitve, upokojitve, prestajanja zaporne kazni, kadar je prenehanje delovnega razmerja ena od pravnih posledic obsodbe, itd. Okoliščine, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi (krčenje finančnih sredstev in izvedena reorganizacija v juniju 2015) pa ne predstavljajo okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati trajanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tako pri presoji določitve datuma prenehanja delovnega razmerja pravilno upoštevalo, da je bil tožnik do konca glavne obravnave brezposeln in je zato utemeljeno odločilo o trajanju delovnega razmerja do izdaje sodbe.

13. Tožena stranka višine prisojenega denarnega povračila v pritožbi ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je prisojeno denarno povračilo v višini ene povprečne plače v znesku 1.164,97 EUR, upoštevajoč ugotovitve, da je tožnik mlad, da ima visoko stopnjo izobrazbe, da je bil pri toženi stranki zaposlen leto in pol in da mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi razlogov na njegovi strani, ustrezno.

14. Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 316,02 EUR.

15. Ker tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja regresa za letni dopust, stroškov prevoza in stroškov za prehrano le posledično v zvezi ugotovljenim trajanjem delovnega razmerja in v tem delu ne navaja pritožbenih razlogov, je to odločitev pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o pripadajočem regresu tožnika za letni dopust za leti 2015 in 2016 ter stroških prevoza in za prehrano ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), o teh zahtevkih pa je odločilo tudi ob pravilni uporabi materialnega prava (130. in 131. člen ZDR-1).

16. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).