Jedro

Individualna pogodba o zaposlitvi, ki jo je namesto direktorja tožene stranke podpisal predsednik nadzornega sveta, ni nična, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (upoštevaje tudi, da je bil s pogodbo o zaposlitvi direktor seznanjen, da ji ni nasprotoval ter da je tožena stranka tožniku na njeni podlagi izplačevala plačo in zagotavljala preostale pravice iz delovnega razmerja).

Ker prokurist ne sodi med poslovodne osebe (ampak je pooblaščenec družbe), za tožnika ne velja določba 72. člena ZDR, ampak ureditev pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, ki se nanaša na vse preostale delavce. Iz tega razloga bi se - četudi bi šteli, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena v pisni obliki - domneval obstoj delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da je individualna pogodba o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001 nična in brez pravnega učinka in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati plače, ki jih je prejela v času, od 15. 10. 2001 do 24. 5. 2003, v skupni neto višini 14.597.469,90 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka, v znesku 2.928,16 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, skladno s 338. členom ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oz. da sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno zaključilo, da med strankama postopka obstaja delovno razmerje, ker so bili podani vsi elementi delovnega razmerja. Premajhno težo je sodišče dalo nesporno ugotovljeni nezakonitosti, namreč dejstvu, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal predsednik nadzornega sveta, ki ni bil pooblaščen in zato je sprejelo napačen zaključek, da so obstajali elementi delovnega razmerja. V pritožbi je tožeča stranka izpodbijala tudi odmero stroškov postopka in navedla, da je sodišče prve stopnje nepravilno podvajalo stroške postopka s tem, ko je odmerilo stroške posebej za ugotovitveni in posebej za dajatveni del zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po določbi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nadzorni svet tožeče stranke dne 15. 10. 2001 imenoval toženca za prokurista in istega dne je tožeča stranka s tožencem tudi podpisala individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kjer je v 2. točki 1. člena določeno, da je toženec od 15. 10. 2001 pri tožeči stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in da je imenovan za prokurista za mandatno obdobje 4 let, to je od 15. 10. 2001 do 15. 10. 2005. Individualno pogodbo o zaposlitvi je podpisal predsednik nadzornega sveta M.F.. Tožeča stranka pa je nato toženca dne 6. 2. 2002 odpoklicala s funkcije prokurista, vendar pa je toženec še nadalje bil na razpolago tožeči stranki za opravljanje tekočih zadev, kot to izhaja iz ugotovitvenega sklepa direktorja tožeče stranke Z.V.. Iz sklepa tudi izhaja da bo toženec prejemal plačo v skladu z sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa, da se tožencu ponudi v podpis tudi predlog pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza stopnji toženčeve izobrazbe. Tožeča stranka je tožencu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto metalurg, katero toženec ni podpisal, zato mu je tožeča stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 17. 4. 2007. Toženec je nato vložil tožbo pri pristojnemu sodišču in z pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13. januar 2006 je bilo razsojeno, da mu delovno razmerje pri tožeči stranki (X) še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da individualna pogodba o zaposlitvi, ki jo je toženec sklenil s tožečo stranko dne 15. 10. 2001 ni nična in brez pravnega učinka, ker je pogodbo podpisal predsednik nadzornega sveta M.F. in ne direktor tožeče stranke. Pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da četudi direktor tožeče stranke ni dal predsedniku nadzornega sveta posebnega pooblastila za podpis individualne pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni z tožencem, pa sklenitvi pogodbe ni nasprotoval, čeprav je bil z njo seznanjen. Prav tako je bil z njo seznanjen vodja kadrovske službe A.G., ki prav tako ni opozoril, da individualna pogodba o zaposlitvi naj ne bi bila veljavno sklenjena, ker je ne bi podpisala pooblaščena oseba. Tožeča stranka je tožencu ves čas, na podlagi te individualne pogodbe o zaposlitvi, tudi izplačevala plače in mu zagotavljala ostale pravice iz pogodbe. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da je tožeča stranka tožencu ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ker je skušala doseči sporazumno spremembo individualne pogodbe o zaposlitvi, po 2. odstavku 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) in da tožnik na spremembo individualne pogodbe ni pristal. Tožeča stranka se sedaj po razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2007 neutemeljeno sklicuje na ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001. Zakon o delovnih razmerjih v 12. členu določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbijanosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ZDR ne določa drugače. Glede uveljavljanja ničnosti pa ZDR v 13. členu določa, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba in v pravicah do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha (enako kot določa OZ v 32. in 33. členu). Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001) v 86. členu določa, da je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Tako je pogodba o zaposlitvi nična, če je predmet te pogodbe opravljanje nemogočega dela, če gre za nezmožnost izpolnitve dela, če je izpolnitev dela nedoločena ali nedoločljiva, če je vsebina predmet obveznosti osebnega opravljanja dela, pravno ali moralno nedopustna, zaradi kršitve javnega reda, dobrih običajev in prepovedi vsebovanih v zakonu.

V sporni zadevni ni mogoče govoriti o ničnosti sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001, kot to določa 12. člen Zakona o delovnih razmerjih in 86. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001), ker je pogodbo podpisal predsednik nadzornega sveta namesto direktor tožeče stranke, saj ni mogoče zaključiti, da pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V konkretnem primeru bi lahko tožeča stranka individualno pogodbo o zaposlitvi le izpodbijala vendar pa je možnost uveljavljanja izpodbojnosti omejena s prekluzivnim rokom. Tako ZDR v 2. odstavku 14. člena določa, da preneha pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe, po poteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za razlog izpodbojnosti oz. od prenehanja sile in da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha v vsakem primeru, po poteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Tožena stranka je torej rok za izpodbojnost v vsakem primeru zamudila.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da individualne pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki ni mogoče enačiti s pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s poslovodnimi osebami po 72. členu ZDR. Osebe, glede katerih je v skladu z 72. členom dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, da je svobodna pogodbena volja strank v pogodbi o zaposlitvi omejena s kogentnimi in minimalnimi delovnopravnimi normami, so le poslovodne osebe, kar pa tožnik ni bil. Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in 10/2008) v 9. členu določa, katere osebe imajo status poslovodnih oseb in sicer se za poslovodne osebe štejejo osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščene, da vodijo njene posle. Med te osebe ne spada prokurist, katerega položaj je določen v 4. poglavju ZGD. Prokurist nima položaja zakonitega zastopnika družbe, pač pa je le njen pooblaščenec in zato za tožnika, ki ni bil poslovodna oseba, tudi ne veljajo določbe 72. člena Zakona o delovnih razmerjih. Za tožnika velja ureditev pravic in obveznosti ter odgovornosti iz delovnega razmerja na enak način kot za ostale običajne delavce. To pa pomeni, da se uporabi tudi 15. člen Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, če pa stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Določbe o obliki pogodbe o zaposlitvi so predvsem v interesu delavca, zato torej zakon predvideva, če niso upoštevane in pogodba ni pisna, ne smejo nastati posledice za delavca. Torej lahko zaključimo, da ne more vplivati na veljavnost sklenitve delovnega razmerja dejstvo, da pogodbe ni podpisala pooblaščena oseba.

Neutemeljena pa je tudi pritožba glede stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo, na podlagi tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003, 121/2007).

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje in je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo.