Jedro

Tudi če tožnik tožbi ne priloži pravnomočne sodbe, s katero dokazuje aktivno legitimacijo po 57. členu ZZZDR, sodišče takšne tožbe ne sme zavreči, saj je obstoj takšne pravnomočne sodbe materialnopravna in ne procesna predpostavka. Stvarna legitimacija je del tožbenega zahtevka. Če tožnik ni aktivno legitimiran, se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, takšna tožba pa je dopustna in se ne zavrže.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na ugotovitev in predlog za razdružitev skupnega premoženja zakoncev D. z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, ker ne navaja, da razpolaga s pravnomočno sodbo na podlagi katere bi lahko od sodišča zahtevala določitev deleža drugotoženca na skupnem premoženju.

Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da sodišče sicer pravilno citira določilo 181. čl. ZPP, zmotno pa šteje, da tožeča stranka nima pravnega interesa na ugotovitvi obstoja pravnega razmerja med tožencema. Ob sklicevanju na določbo 57. čl. ZZZDR je sodišče navedlo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, ugotovitev drugačnega razmerja pa, da je pridržana le zakoncema in tretji nima procesnega upravičenja do takšne tožbe. Tožeča stranka ob tem navaja, da drugačnega razmerja na skupnem premoženju kot velja po zakonski domnevi zaenkrat niti ne zatrjuje. Zatrjuje pa, da njen pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe izhaja iz dolžniško upniškega razmerja z drugotožencem, kar je izkazano z aktom Goriškega sodišča iz Italije. Ker je drugotoženi velik dolžnik tožeče stranke, na nepremičnini, ki se navaja, pa ni vknjižen, ima tožeča stranka nedvomno pravno korist od tega, da se poplača tudi iz premoženja v Sloveniji, to pa lahko stori le, če bo drugotoženec tudi formalnopravni lastnik nepremičnine. Povsem neživljensko se zdi tožniku stališče sodišča, da bi lahko bila le pravnomočna sodba podlaga za določitev deleža na skupnem premoženju. Glede zahtevka za razdelitev premoženja, ki po mnenju sodišča ne sodi v pravdni postopek, tožnik navaja, da drugotožena stranka svoj dolg priznava oziroma mu ne oporeka in zato ne vidi razloga, da ne bi prišlo do delitve premoženja skladno z 5. odst. 16. čl. ZTLR. Ob vsem navedenem, po pritožnikovem mnenju ni bil podan razlog za zavrženje tožbe in zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje, ki naj tožbo vroči toženi stranki v odgovor.

Pritožba je utemeljena.

Če predsednik senata ugotovi, da ni podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, lahko po predhodnem preizkusu skladno s 1. odst. 274. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), izda sklep, s katerim takšno tožbo zavrže. V konkretnem primeru pa ima tožeča stranka prav, ko navaja, da je pravna korist za vložitev tožbe na njeni strani dovolj izkazana, saj zahteva od sodišča, da ugotovi obstoj premoženja drugega toženca, iz katerega bi se lahko poplačala.

V tožbenih navedbah je dovolj pojasnila tudi pravno razmerja, ki obstaja med njo in drugotožencem, tako da ne drži niti stališče prvostopnega sodišča, da je v tem sporu zahtevala tožeča stranka zgolj ugotovitev pravnega razmerja med tožencema. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je družba E. v velikih dolgovih ter je bila pred goriškim sodiščem v Italiji dovoljena preventivna zaplemba vseh premičnih in nepremičnih dobrin, terjatev in drugih dobrin, ki so med drugimi last tudi drugega toženca, sicer družbenika in poroka družbe, zato je pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe izkazan z možnostjo, da se po ugotovitvi premoženja drugotoženca v Sloveniji, tožeča stranka kot upnica poplača tudi iz tega premoženja.

Ker pa to premoženje predstavlja skupno premoženje zakoncev, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze in ker sta po zakonski domnevi deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, je tožeča stranka morala v pravdo pritegniti tudi prvotoženo stranko.

Aktivna legitimacija za upnika v takšnem sporu je urejena z določbo 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Ta določba ureja torej stvarno legitimacijo (legitimatio ad causam) in ne spada k procesnim predpostavkam. Stvarna legitimacija je del tožbenega temelja. Če ni stvarne legitimacije, se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, toda tožba je dopustna in se ne zavrže. Sodišče prve stopnje zato zavrženja tožbe ne more uspešno utemeljevati niti z dejstvom, da tožeča stranka nima zoper drugotoženca, kot dolžnika, pravnomočne sodbe. Sicer pravilno materialnopravno stališče, da dovoljenje za preventivno zaplembo sodišča v Gorici (Italija) ne predstavlja pravnomočne sodbe po 57. čl. ZZZDR, v fazi preiskusa procesnih predpostavk namreč še ni aktualno. Ker je obstoj pravnomočne sodbe materialna predpostavka za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka in ne procesna predpostavka za vložitev tožbe po 274. čl. ZPP, kot napačno razloguje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugoditi in v skladu z določbo 3. točke 365. čl. ZPP izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo o zadevi meritorno odločiti.